Silvo Fatur: Materinščina 
je jezik srca

Nastala je iz okruškov Faturjevega opusa, ki pa ga pred očmi bralca znova sestavljajo v celoto, v to, kar je bil in kar je: šolnik, slovenist, (so)avtor učbenikov in učnih načrtov, svetovalec zamejskim učiteljem, publicist, predvsem pa glasnik pozabljenih pomembnih Pivčanov in drugih Primorcev.

 Vaša šesta knjiga v zadnjih desetih letih ima naslov Okruški. Od česa so se okrušili?

Okrušili so se iz mojih publicističnih prizadevanj. V knjigo sem zbral teme, s katerimi sem se ukvarjal v življenju. Najprej so to ljudje iz krajev, koder sem jaz doma, svoj čas znani, potem pozabljeni. Sledijo velike primorske teme, kot sta na primer gibanje Tigr in primorsko partizansko šolstvo, ves čas pa me je zelo vznemirjala materinščina oziroma odnos Slovencev do maternega jezika. Zelo raznovrstno spisje, že ali pa še ne objavljeno. Nekateri zapisi se približujejo eseju, nekateri so preprosti članki, nekaj pa je tudi resnih razprav, kot je na primer razmišljanje o trojni usodi Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca.

Zakaj trojni?

Najprej, znano je tisto, kar Bevkov roman pripoveduje. Nato, kaj je bilo ozadje romana. Ne le pokrajina, ampak konkretni ljudje. Že kar splošno znano je, da je roman, ko je leta 1938 prvič izšel, izšel pod psevdonimom, saj se je Bevk bal razkritja oseb iz romana in njega samega. Čedermac kot dokument, Čedermac kot umetniška stvaritev. Tretja usoda pa je ta, da je bil eden osrednjih romanov po učnih načrtih srednjih šol, kamor sodi, potisnjen v osnovno šolo, kjer ne more didaktično učinkovati. V času objave članka leta 1998 ni bil odveč razmislek, ali se spoznanju o vzgojni vlogi nacionalne književnosti Slovenci lahko odrečemo povsem brez škode.

Se mu lahko danes?

Vse prej ko to. Ta vzgoja pa sloni predvsem na jeziku, ki ga je tako nepopustljivo branil Čedermac. Velike besede o slovenščini, ki da je postala enakopraven uradni jezik Evropske unije, so le nekakšne polresnice. Povprečen Slovenec svojega jezika nima rad, kaj šele da bi se z njim ponašal. Ob srečanju s tujim jezikom, in to na naših domačih tleh, se nemudoma potuhne. Evropska unija slovenščine ne bo reševala; če je ne bomo trmasto kakor naši predniki branili in gojili sami, bo po njej.

Vaša največja raziskovalna pozornost je bila namenjena Ketteju, mar ne?

Rad se malo za šalo in malo zares pohvalim, da sva Dragotin Kette in jaz obiskovala isto šolo v Zagorju na Pivki, le da Kette 50 let prej. Leta 1942 sem vstopil v prvi razred italijanske šole, potem sem dve leti hodil v partizansko šolo, ki jo je organiziral domači župnik, in če se spomnim še načina življenja naših ljudi na Pivškem v prvih povojnih letih, se mi zdi, da čas mojega otroštva ni bil kaj bistveno drugačen od časa, ki ga je doživljal Dragotin Kette. Zato sem se s tem fantom močno poistovetil.

Kettejev oče Filip Kete je v Zagorje prišel službovat za deset let, kar je polovica Kettejevega življenja. Prišel je z družino, z malim Dragotinom, rojenim na Premu. Pesnik se je tudi pozneje vračal v Zagorje, kjer se je zelo dobro razumel z mačeho, vračal pa se je tudi v materin rojstni kraj, v Trnovo pri Ilirski Bistrici. Več kot pri tetah in stricih je bil tu z dekanom Ivanom Veselom Vesninom, zaljubljenim v rusko književnost. In v tem sta se ujela dijak Kette in ugleden, literarno razgledan mož. Modrovala sta o ruščini in oba iz nje prevajala. Vesel je namreč takrat pripravljal antologijo ruskih pesnikov, ki je izšla leto po njegovi smrti 1902. leta in je še danes znamenita knjiga ruskih prevodov.

Ketteja imam še posebno rad tudi zaradi njegove življenjske vedrine kljub vsem stiskam. Zdelo se mi je, da je bil v zadnjih desetletjih malce odrinjen. Z njim pa sem se pogosto srečeval tudi kot pedagoški svetovalec. Berila so ponujala, pridne slavistke pa so ponavadi razlagale njegov sonet Na otčevem grobu. Ta je res odličen, toda če si učenec po tej pesmi ustvari podobo Ketteja – kakšnega naj si predstavlja? Spet kot nekega težaka, reveža, ki je umrl, ker ni imel kaj jesti. Dejansko pa je to le en, manjši del vélikega Ketteja. Zato sem si prizadeval to težišče pri Ketteju premakniti s te strašne zapuščenosti v ta veseli del.

To sem prvič obdelal v kratkem šolskem filmu, pa z izborom Kettejevih vedrejših pesmi v zbirki, ki sem jo naslovil Sem fantič bil mlad. Nato pa tudi v leposlovni lepljenki, delu Oče in sin in Zagorski zvonovi. Na podlagi dokumentacije o Dragotinu Ketteju in iz drugih dokumentov Kettejevega časa, na primer šolskih ali gasilske kronike v Zagorju, sem skušal rekonstruirati tisti čas in Kettejevo bivanje v Zagorju. Sebe in bralce sem skušal prepričati, da se je Kette kot človek in kot pesnik oblikoval v tistih razmerah domačega okolja.

Zakaj enkrat Kette in drugič Kete?

Gre za zanimiv pojav slovenjenja očitno tujerodnih priimkov sredi 19. stoletja, v času vseslovenskega gibanja s čitalnicami in tabori, ki je na svojih valovih nosilo opogumljeno slovensko misel. Vse je bilo treba posloveniti, tako tudi priimke. Faturji so prišli na Pivško iz Furlanije kot Fatturji in en t zabrisali šele po dvesto letih prebivanja v teh krajih. Zagorski Domicelji, ki so bili gospodarsko najmočnejši in najbolj razgledani, saj so sinove šolali do najvišje stopnje. V objavah pesmi in člankov obeh nadarjenih bratov Antona in Franceta se da lepo slediti pretvorbe: Domicelli – Domizel – Domicel, do končnega Domicelj, z naglasom na e-ju. Kettejev oče, učitelj, je svojega učenca Dragotina v šolski kroniki dosledno slovenil: iz Karola, kot je vpisan v krstni knjigi na rojstnem Premu, ga je prekrstil v Dragotina, njegov priimek pa je zapisoval kot Kete. Z enim t je na nagrobnem kamnu zapisan tudi sam. Drugače pa sin Dragotin: ohranjeno je pismo uredniku Ljubljanskega zvona, v katerem ugovarja potvarjanju priimka v Kete, ker da to nič ne pomeni. V tem je najbrže izraženo novo doživljanje sveta in slovenstva, ki si ga je izoblikovala moderna.

Pogosto popravljate literarne in druge »krivice«, recimo pozabo.

Ja, en tak pozabljen, pa izjemen pojav celo v evropskem merilu je primorsko partizansko šolstvo. Nastajalo je zelo spontano. Primorci, ki so jim materinščino zatirali že več kot dve desetletji, so po italijanski kapitulaciji začutili trenutek svobode, zadihali so, in to enotno, kot Primorci. Lahko so spet spregovorili v svojem jeziku in se tedaj napol italijansko pismeni kar razcveteli.
Od Ilirske Bistrice, tamkajšnjih samostanskih sester notredamk, pa celo do Benečije, od Postojne do Trsta in Gorice. Tudi v Trstu se je to izredno močno razvilo. O pojavu naj govorijo številke. V šolskem letu 1943/44 je po ocenah delovalo 281 osnovnih šol, ki jih je obiskovalo 14.041 učencev. Za naslednje šolsko leto pa so ohranjeni podatki iz šolskih poročil in inšpektorjev. V tem šolskem letu se je šolalo 16.008 učencev, poučevalo pa jih je le 98 pravih učiteljev in kar 337 pomožnih.
To so bila večinoma nadarjena dekleta, ki so jih izbrali kar tako, v vasi, učitelji pa so jih usposabljali. Pokrajinsko gledano je bilo partizanskih šol, se pravi skritih, improviziranih, daleč največ v Brkinih, kjer do takrat šol sploh ni bilo. Kar me je dvignilo, da sem se temu posebej posvetil, je, da smo 50. obletnico tega velikega dogodka pozabili, in ne samo v Sloveniji, žal tudi na Primorskem z izjemo bistriških notredamk.

Zanimal sem se tudi za pozabljene ustvarjalce iz mojega okoliša. Na primer Miroslava Vilharja, čigar številne pesmi so ponarodele, tako da ljudje ne vedo več, da so njegove. Zagorski zvonovi, Lipa zelenela je, na primer. Literarna zgodovina običajno ocenjuje Vilharja kot bolj šibkega pesnika, česar se je sam zavedal in povedal v verzu, ki naj ga povem bolj po svoje, češ da ni Prešernov ne Vodnikov stric, da pa je vseeno nabral nekaj domačih cvetlic. No, in zaradi tega naj bi ga menda počasi kar pozabili. Tako pa bi pozabili tudi to, da so njegove uglasbene pesmi v čitalnicah kar naprej prepevali, zaradi česar je mogoče reči, da je Vilhar veliko prispeval k rasti slovenske zavesti.

Odkrili ste tudi zelo lepe pravljice, in to v svoji rojstni vasi.

Ja, znova sem odkril Leo Fatur, ki je bila pred prvo svetovno vojno osrednja pripovednica revije Dom in svet. Naj povem, da mi ni teta in nič v sorodu, čeprav se piševa enako. Izredno jo je vzpodbujal, z njo prijateljeval in jo cenil Fran Saleški Finžgar. Šele leta 1941, dve leti pred njeno smrtjo, so kar v dveh knjigah izšle njene najlepše pravljice. Leta 2001 sem jih zbral v knjigo Dom dedov, v domači vasi pa smo ji postavili spominsko ploščo in jo tako pripeljali nazaj domov.

Kdo je Ivo Grahor, ki je prijateljeval s Kosovelom in vplival nanj?

Ivo Grahor je bil izredno zanimiv, prodoren, talentiran mož, vsestranski publicist, gledališki kritik, pisatelj, pesnik. Skupaj s Srečkom Kosovelom in Bogomirjem Magajno je tvoril zanimiv prijateljski in ustvarjalni, pa raziskovalno zanemarjeni trikotnik. Doma je bil z močne brkinske domačije v Spodnji Bitnji pod Premom. Grahor je bil večkrat zaprt zaradi svojega komunističnega nazora in aktivizma. Leta 1944 je umrl v Dachau star 42 let. V zvezi s Kosovelom ga omenjajo kot tistega, ki je vplival na Kosovelovo socialno liriko ter na njegove zelo marksistične razmisleke v določenih obdobjih. Ohranjenih je tudi nekaj pisem, ki sta si jih Kosovel in Grahor izmenjala in ki pričajo o tem.

Zaradi molka o Tigru niste mogli mol­čati.

To je bil tak tabu, da mi res ni dal miru. Enostavno izzival me je, saj sem v domači vasi slišal mnoge pohvalne besede o teh fantih, ki so se upali fašistom povedati, kar jim je šlo, čeprav so jih potem dobili in jih zapirali. Na Pivškem in Bistriškem jih je bilo veliko. Na primer Viktor Bobek, na drugem tržaškem procesu obsojen in ustreljen, na pol Pivčan je bil Valenčič, žrtev prvega tržaškega procesa, sicer Tržačan, ki je služboval na Baču, se tam organiziral, od tam odšel naravnost v zapor in v smrt pod strele na gmajni pri Bazovici. Hotel sem si priti na čisto, zato sem že v študentskih letih začel zbirati dokumentacijo, je seveda veliko več našel v zamejskem tisku kot v domačem. Prebiral sem tiste stare ilegalne časopise. Že lokalni oblastniki v Postojni so nam dopovedovali, da se o Tigru še ne da pisati. To nam je, študentom odsvetoval tudi znameniti antifašist in komunist, Tržačan Ivan Regent. Zaradi mojega zanimanja oziroma mojega članka z naslovom Zakaj molk o Tigru in tigrovcih, ki je bil leta 1972 objavljen v reviji Obala, me je poiskal tigrovec in partizan Alojz Zidar in me nekako izbral za svojega zaupnika.

Uravnotežiti ste si prizadevali tudi priznano in prepovedano književnost.

Ko sem bil član neke komisije za učne načrte pri zavodu za šolstvo, vodil jo je Matjaž Kmecl, smo nekateri predlagali, da bi kazalo slovenski emigrantski literaturi, ki je bila povsem zamolčana in prepovedana, posvetiti vsaj eno šolsko uro. Tisti učni načrt zaradi te ure ni nikoli zagledal luči sveta, razvnela pa se je strašna polemika po časopisih, zlasti v časniku Komunist. Ker so direktor zavoda in njegova glavna sodelavka, rekli smo ji kar zavodova komisarka, pa tudi drugi, napadali predvsem Kmecla kot šefa, sem se vključil v polemiko. Moj sestavek ni in ni hotel biti objavljen, zato sem se odpravil kar na uredništvo, pred vrati dve uri čakal urednika, dočakal njega, pa tudi objavo članka. Naslov je bil Kaj pravzaprav hočemo?

Sem sodi tudi spis o Balantiču in Kajuhu, mar ne?

Balantič je sicer zunaj mojega interesnega, tako rekoč primorskega območja, k pisanju razprave pa me je vzpodbudilo ali kar pretreslo spoznanje, da bi se Balantič in Kajuh, ta dva fanta, ki sta pripadala dvema slovenskima vojskama tistega časa, lahko gledala kot nasprotnika čez cevi svojih pušk prav tam, na našem pivškem območju, v snežniških gozdovih nad Jurščami, kjer je izšla prva Kajuhova pesniška zbirka. Balantič je bil pri nas dolgo časa zamolčan pesnik, njegovega vrstnika po letih, Kajuha, tega pa so bila polna berila. Na vseh proslavah se ga je recitiralo. Domobranska stran je že med vojno iz Balantiča oziroma njegove smrti v zažgani cerkvi v Grahovem na Cerkniškem poskušala narediti mit, po njegovi smrti pa je izšla pesniška zbirka V ognju groze plapolam ... groza, a ne? Kakšen naslov! Pa čeprav si ga niso izmislili, saj je to verz iz njegove pesmi. A če pogledamo Balantičev opus, prav nič domobranskega ali izdajalskega ni v njegovi poeziji. To je velika poezija. Po mnenju nekaterih boljša od Kajuhove, pa smo ga dolgo zamolčevali.

Soglašate s Sašem Vugo, ki je pred kratkim za ta časopis dejal, da je bila slovenščina napisana za 250 milijonov ljudi, ne le za dva?

Naš pišmeuhovski odnos do maternega jezika, ali po Vugovo vseenostni, me je vedno dražil. Bili so časi, ko so nam to materinščino hudo zatirali, ko so se morali naši v bran materinščini postavljati na okope! Nam pa se zdi, ker da jo zdaj od zunaj ne ogroža nihče, da jo lahko kar pozabimo. Pa še to: k slovenščini obvezno štejem vsa narečja in slengovske govore, saj dostikrat slišim: »Ne govori tako po domače, povej po slovensko, knjižno!« Vse je slovenščina.

Tujke, o katerih največkrat lomijo kopja, niso ključna težava, sprejemal jih je že slovensko zelo pravoverni Levstik. Ključno je to, da Slovenci nimamo nobenega samoponosa. Prešeren, ki je pisal dobre pesmi v nemščini, bi lahko gladko postal pomemben nemški pesnik. Toda ne, vztrajal je pri materinščini in je iz sebe in naše književnosti naredil tisto, kar je. Materinščina je veliko več kot le sredstvo sporazumevanja, kar so tudi drugi jeziki. Materinščina skriva v sebi tudi nekaj iracionalnega, materinščina je jezik srca.

Danes slovenščine nihče ne preganja. Najbolj jo ogrožamo kar sami. Odpovedujemo se ji na univerzi in v znanosti zaradi nekih pragmatičnih razlogov, zaradi točk, kar je začetek umika v čase, za katere smo mislili, da smo jih enkrat in za zmeraj preživeli. V knjigi sem navedel primer Cirila Kosmača, ko je gostoval na televiziji v Rimu kot predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Novinar ga je vprašal: »Ali se čutite kaj manjvredni kot pripadnik majhnega naroda?« In Kosmač, ne bodi len, odvrne: »Prvič, Slovenci nismo majhen narod. Smo samo maloštevilen narod. In jaz se ne čutim manj vrednega. Jaz se počutim več vrednega kot vi. Jaz lahko z vami lahko gladko govorim, kar zdaj dokazujem, ko govorim v italijanščini. Vi v mojem jeziku ne morete.« Našo večjezičnost bi morali razviti, kakor pravijo ekonomisti, kot našo komparativno prednost, ampak tega ne počnemo.

Primorska vam očitno veliko pomeni. Koliko pa se še počutite doma na Pivki?

Tu, v Luciji, pri morju živim četrt stoletja, ampak doma se še vedno počutim tam gor, na Pivškem. Precej tudi na Bistriškem, ker smo bili Zagorci, tudi moj oče pa moja mama, ki je bila s Knežaka, na bistriško stran bolj navezani kot na postojnsko. In na Trst neprimerno bolj kot na Ljubljano, tako kot vsa Primorska. Koliko pa mi pomeni Primorska ... Prepišite, prosim, kar tisto, kar piše na zadnji strani Okruškov, da ne ponavljam.

»Primorsko razumem kot slovensko etnično ozemlje na obeh straneh zahodne meje; že od otroštva, od tedaj, ko sem stopil v prvi razred italijanske šole, jo doživljam kot deželo koreninjenja mojega rodu in jo pri tem sprejemam v njeni zemljepisni, zgodovinski in kulturnozgodovinski razsežnosti, v prostoru in času. Zaljubljen sem v Kras, rad imam dolino Soče in Strunjanski zaliv, diham s snežniškimi gozdovi. Primorska so zame Bazovica in Bevk, Kosovel in Kras, Kette, Kraigher, Krn in Kogoj in Kosmač, Brkini, Brda, Benečija, Bartol, Bebler in Barkovlje, Vipavska dolina, Vilhar, Vremščica in Vojko, Goriška, Gradnik in Gregorčič, Postojnska jama, Pahor in Pregelj, Snežnik in Svetokriški, Černigoj in Čermelj, Tigr in Trst.