Simpozij Kosovel in politična resnica poezije

Program mednarodnega simpozija Kosovel in politična resnica poezije v Škocjanu na Krasu in v Ljubljani v organizaciji Literarnega društva IA, Slovenskega društva za primerjalno književnost in revije Primerjalna književnost aktualizira, približno s stoletno distanco, odnos med poezijo in politiko, sprašuje se, ali je poezija še kritična vest in zrcalo družbenega dogajanja ali ne, oziroma, kaj je šlo tako narobe, da je poezija danes marginalizirana.

V Ljubljani­ je bil odmeven nastop Božene Tokarz, redne profesorice na Inštitutu za slovansko filologijo Univerze v Katowicah. Raziskuje poljsko in slovensko poezijo 20. stoletja, napisala je več knjig, med njimi O poeziji Srečka Kosovela v kontekstu konstruktivizma (v poljščini leta 2004). Zgodovinska pesniška avantgarda je bila posebej dojemljiva za navezavo na trenutno resničnost, zato je pokazala na raznolikost razmerja med poezijo in resničnostjo: od anarhije zaradi afirmacije sveta in človeka, prek konstruktivnega razmerja, do dvomljivosti in razkroja identitete subjekta (npr. futurizem, konstruktivizem, nadrealizem), je v uvodu ugotovila Tokarzeva, potem pa primerjala dva poljska pesnika, ki sta ustvarjala avtonomne svetove. To sta Tadeusz Peiper in Julian Przyboš, drugi so se približevali življenju in se udinjali ideološkim ciljem, razumljenim kot možnost umetniškega oblikovanja resničnosti, kot na primer ruski konstruktivisti, tretji, kot Srečko Kosovel, pa so v nekaterih simptomih civilizacije zaznavali ogroženost človeške duhovnosti in etike ter iskali rešitev v ideji celote in obojestranskega sporazumevanja.


Cilj obstoja poezije = človek

Pesniško delo Srečka Kosovela­ presega območje zgodovinske avantgarde – futurizma, ekspresio­nizma in konstruktivizma – ter napoveduje izzive, pred katere bo poezijo postavljala resničnost konca 19. in začetka 20. stoletja. Kosovel je poudarjal, da je cilj obstoja poezije človek, čigar intimnost in individualnost vse bolj ogrožajo tehnika, politika in tržišče. Njegov estetski ideal je bil sinkretizem, ki ga je razumel kot sintezo občutljivosti slikarja in glasbenika, pesnika in filozofa. V svoji pesniški filozofiji človeka je eliminiral podrejanje literature kakršni koli ideo­logiji. Medtem ko je simpatiziral z levičarskim gibanjem, je hkrati iskal metafizične vrednote, nujne za človeka, ki ga je obravnaval kompleksno kot enotnost duše, razuma in čustev. Kosovelovo stališče in ustvarjalnost prestopata meje svoje dobe in napovedujeta filozofsko stališče konca 20. stoletja in se umeščata v kategorjo vmesnosti.

Fenomen te ustvarjalnosti izvira iz sinkretizma in miselne ter umetniške napovedi poznejših pojavov. S tem, ko je povezoval zvok, podobo in gibanje, jih je obenem dekonstruiral. Kosovel je bil, poleg Podbevška, prvi slovenski pesnik dobe tehniške civilizacije in je 
v 20. stoletju zaznal neomejeno območje človeških možnosti in zasužnjevanje v avtomatizmu delovanja in odzivanja, ki vodi v propad humanizma.

Slovenski pesnik ni oblikoval nove emocionalnosti, ampak je nekako v duhu dekaloga ohranjal človekovo elementarno emocionalno in etično občutljivost. Kosovel ni bil tipičen konstruktivist, ampak konstruktor, ki je neprestano nihal med destrukcijo in konstrukcijo. Kosovel, ki poziva k uničenju Tylorjevih tovarn, hkrati pohvali sijoče tovarne, torej je v njih videl na eni strani ogroženost zaradi mehanizacije (izguba občutljivosti, intuicije in čustva) v prid avtomatični reproduktivnosti, na drugi pa za človekove možnosti oživljajočo energijo, ki omogoča ohranjati človeško skupnost. Kosovel je ob kritičnem odnosu do civilizacije znal izkoristiti poznavanje gibanja v konsih. Oblikoval jih je v integrale, ki so v svoji odprtosti do naslovnika notranje mobilni. Miselno doživljanje gibanja je v komunikacijskem pogledu prenesel na oblikovanje lastne poetike. Iz Kosovelove poezije izhaja, da je ritem srca povezan z miselno dejavnostjo, je nekaj misli iz nastopa profesorice Božene Tokarz.