Slovenska knjižnica - okno, odprto na sosedovo stran

Projekt Slowenische Bibliothek/Slovenska knjižnica, je nemško govorečim bralcem ponudil prvi sveženj petih knjig.

Objavljeno
02. december 2013 16.26
LJUBLJANA SLOVENIJA 08.12.2010 ERWIN KOESTLER PODELITEV LAVRINOVE DIPLOME FOTO: ROMAN SIPIC/DELO
Denis Poniž
Denis Poniž

Težko bi trdili, da sodobna slovenska književnost v prevodih ni našla poti k drugim evropskim narodom. Nekateri avtorji so se s svojimi deli predstavili tudi na drugih kontinentih. V zadnjih desetletjih je bilo kar nekaj poskusov, da bi slovensko literaturo drugim narodom predstavljali bolj načrtno, da bi pri tem združili različne ustvarjalne sile in zagotovili tudi ustrezna sredstva.

Tudi literatura v sodobnem svetu namreč postaja (če nam je prav ali ne) tržno blago, tako se reklamira, prodaja in konzumira. Skorajda ni primerljivih podatkov, da bi lahko presodili, koliko teh projektov je bilo uspešnih in v kolikšni meri so dosegli zastavljene cilje. Recepcija literature je, ob vseh načrtovanjih, tržnih potezah in celo organizirani skrbi za to, kar naj bi bilo delo odgovornih nacionalnih institucij, nekaj nepredvidljivega.

Če so poteze, ki so rodile ustrezne odmeve, ko je bil govor o promociji avtorjev od Šalamuna do Bartola in od Jančarja do Pahorja, doživele tudi (nekritične) ovacije, pa streli v prazno in po nemarnem potrošen denar za prevode del, ki niso zbudila pri ciljni publiki nikakršnih odmevov, nikdar niso bila kritično analizirana. Denar, ki so ga institucije in posamezniki trošli za prazen nič, pa ni bil preusmerjen tja, kjer bi bil lahko uporabljen na bolj učinkovit način.

Bodimo odkriti: s tako imenovano »promocijo slovenske literature v tujini« so se v mnogih primerih okoristili posamezniki, ki jim je bilo malo mar za kakšen nacionalni kulturni interes.

Tri slovenske založbe z avstrijske Koroške

Skoraj nobene pozornosti, le nekaj finančne podpore, so bili deležni poskusi predstavitve slovenskih avtorjev, ki so jih oblikovale slovenske založbe z avstrijske Koroške, ki so ob koroških slovenskih avtorjih, Kokotu, Lipušu, Janušu, Ferku, Oswaldu, Haderlapovi in drugih pisatelljih, nemškemu občinstvu predstavljali tudi avtorje iz matice. Bodi kakor koli, projekt, o katerem je govora, plod sodelovanja vseh treh slovenskih založbi iz Celovca (Drave, Mohorjeve in Založbe Wieser), ki sta ga podprla tako Javna agencija za knjigo RS kot tudi SAZU in so ga poimenovali Slowenische Bibliothek/Slovenska knjižnica, je nemško govorečim bralcem ponudil prvi sveženj petih knjig, to verjetno lahko zapišemo, iz zakladnice slovenske literature dvajsetega stoletja.

Pred nami so prozna dela (novele, povest in romani) petih avtorjev iz različnih obdobij in stilskih usmeritev: Pregljev Plebanus Joannes in Thabiti kumi (prevod Johann Strutz), Njeno življenje Zofke Kveder (prevod Daniela Kocmut), predvojne novele iz let 1935–40 Vladimirja Bartola pod naslovom Med idilo in grozo (prevajalec Erwin Koestler, prevedel je tudi vse spremne besede, razen tiste k Rožančevi Ljubezni, ki jo je prevedla Metka Wakounig), Potovanje na konec pomladi Vitomila Zupana (prevajalec Aleksander Studen-Kirchner) in Ljubezen Marjana Rožanca (prevod Metke Wakounig).

Erwin Koestler, duša projekta

Ni treba posebej dodajati, da je »duša« projekta, ki mu grozi, da bo ostal pri prvem svežnju, saj za nadaljevanje trenutno ni denarja, Erwin Koestler, poskrbel tudi za strnjene, informativno bogate in vsebinsko nemškemu bralcu namenjene spremne besede ali morda kar krajše študije, ki so jih prispevali Matjaž Kmecl (Pregelj), Katja Mihurko Poniž (Kveder), Jelka Kernev Štrajn (Bartol), Alenka Koron (Zupan) in Tomo Virk (Rožanc). Pomembno je tudi, da pisci študij ne govorijo samo o prevedenih delih, ampak skušajo skozi življenjske usode avtorjev in njihove avtorske poetike prestaviti širše kronotope, v katerih so ustvarjali, in pogoje, ki so sooblikovali njihove opuse.

Verjetno smemo zapisati, da pet navedenih del, ki so jih avtorji spremnih besed postavili ne le v kontekst sodobne slovenske literature, ampak so nakazali tudi njihove povezave z evropskimi kulturnimi in literarnimi prostori, reprezentativno pokriva dvajseto stoletje, a hkrati tudi opozarja na dela, ki so bila, ali pa so nekatera od njih še vedno nekoliko v senci drugih, ki jih je forsirala ideološko enoumna literarna veda ob pomoči partijskih in kulturnih institucij; sledovi te enostranskosti se kažejo še danes, če ne drugače, v šolskih učbenikih.

Zdaj lahko čakamo na odmeve

Tako lahko Koestlerjevo odločitev za natisnjena dela označimo kot izbor poznavalca, ki oblikuje neodvisno, zgolj na estetskih kvalitetah utemeljeno predstavitev »najboljšega«. Hkrati smemo govoriti o »pogledu od zunaj«, ki je znal poiskati in izbrati dela, ki predstavljajo estetski ali idejni prispevek k (srednje)evropski kulturi in dokazujejo, da smo bili v ta prostor dejavno vpeti ves čas od moderne naprej.

Vsem petim knjigam so dodane stvarne opombe, prav tako jih je prispeval urednik Koestler, da lahko bralec, ki so mu dela namenjena, razume določene zgodovinske značilnosti in posebnosti, povezane z nastankom posameznih literarnih del.

Če k temu informativnemu pregledu dodamo še opombo o privlačni opremi (delo Petra Wieserja), ki knjige povezuje tudi vizualno, potem lahko samo čakamo na odmeve pri kritiki in ciljem občinstvu, ob tem pa seveda zbirki želimo, da bi lahko realizirala tudi drugi in naslednje svežnje tako, kot si jih je zamislil urednik Erwin Koestler.