Tiskane izdaje
Monografija, ki jo predstavljamo, je namenjena francosko beročemu občinstvu in je prevod izvirnega dela, ki je bilo zasnovano, da bi postalo dostopno javnosti, širši od slovenske. Toda širino je treba razumeti v smislu strokovnih krogov, saj gre za teoretsko knjigo.
Z zahtevno prevajalsko nalogo se je uspešno spoprijela Florence Gacoin-Marks, izurjena prevajalka slovenskih besedil v francoščino. Avtorica Marija Stanonik je uveljavljena raziskovalka in profesorica na področju slovstvene folkloristike.
Letos julija je bila deležna medijske pozornosti, saj je ob stoletnici smrti Karla Štreklja, utemeljitelja slovenske folkloristike, za svoje delo prejela nagrado, ki ima njegovo ime. Ob tej priložnosti je bilo o njenem udejstvovanju nasploh mogoče marsikaj izvedeti, zato je morda zdaj primeren trenutek, da spregovorimo o knjigi, ki je izšla v Franciji. Njen naslov bi se po naše glasil Slovstvena folklora: multidisciplinarni pristop k sinkretičnemu pojavu.
»Slovstvena folkloristika« kot veda in »slovstvena folklora« kot njen predmet preučevanja sta izraza, ki v slovenski strokovni literaturi zadnjih let čedalje bolj prevladujeta. Zasluge za to ima prav Marija Stanonik, ki v uvodu pove, zakaj uporablja ravno te pojme in ne kakšnih drugih, na primer ljudsko slovstvo, izročilo in podobno, ter utemelji, zakaj se ji izraz folklora in njene izpeljanke, vse do folklorema – narejenega po analogiji s fonemom in morfemom – zdi najustreznejši.
Ker je slovstvena folklora, kot dokazuje avtorica, izrazito sinkretična tvorba (sestoji iz besede, zvoka, melodije, ritma, mimike in giba), je razumljivo, da mora tudi veda, ki jo preučuje, uporabljati interdisciplinarni pristop; toda ta nikakor ne ogroža njene avtonomije, nasprotno, celo utrjuje jo.
Slovstvena folklora – književnost – jezik
V metodološkem pogledu delo temelji na sinhronem pristopu, vendar avtorica ne pozabi poudariti pomembnosti diahronega pristopa, se pravi raziskovalne tradicije starejših šol. Svojo metodo opre na metodološko shemo, povzeto po zastopniku novejše ameriške folkloristike Alanu Dundesu, ki si je folklorni dogodek zamislil kot enakostranični trikotnik, sestoječ iz teksta, teksture in konteksta; treh sinhronih funkcionalnih ravni, zato naj bi preučevanje potekalo na vseh treh ravneh hkrati.
V skladu s tem Le folclore littéraire – poleg predgovora Antonije Bernard, ki avtorico in njeno delo na kratko predstavi francoskemu občinstvu, in omenjenega terminologiji posvečenega uvoda – sestavljajo trije sklopi. Najpomembnejše pri tem je, da je Dundesova shema sicer uporabljena kot metodološko ogrodje, vendar ne mehansko, ampak eruditsko premišljeno.
Izhodišče prvega dela, posvečenega tekstu, je prepričanje, da slovstvene folklore ni mogoče misliti ločeno od drugih oblik besedne ustvarjalnosti, saj gre za umetnost izražanja, staro toliko, kot je stara človeška govorica.
Nič čudnega torej, da se razprava vrti okoli vprašanja razmerij med slovstveno folkloro, književnostjo in jezikom. Pokaže se, da je tu bistvenega pomena narečje, zato si folkloristike brez dialektologije ni mogoče zamišljati.
Hkrati drži, opozarja avtorica, sklicujoč se na poljskega teoretika Jerzija Bartmińskega, da obstajajo folklorni žanri, katerih jezik se razlikuje od vsakdanjega govorjenega jezika. To pomeni, da je tudi ljudski, narečni govor zmožen notranjih diferenciacij in da za preučevanje slovstvenih folklornih žanrov z jezikovne perspektive ne zadostuje samo dialektološki pristop, ampak velja pritegniti vsaj še historičnega in stilističnega.
Pri upoštevanju konteksta je treba v folkloristično preučevanje pritegniti še vrsto drugih disciplin. Ne smemo namreč pozabiti, da je slovstvenofolklorno delo dostopno samo v obliki variant.
Nič manj kot razmerje do jezika ni za raziskovalce zanimivo razmerje slovstvene folklore do literature na eni strani in do paraliterature – ta v nobenem primeru ne more biti sodobni nadomestek slovstvene folklore – na drugi strani.
Določa ga vrsta podobnosti in razlik, predstavljenih z več plati (komunikacijske, estetske in sociološke). Zdi se, da je odločilna prav estetska plat oziroma estetska funkcija na ravni teksta. O tem se je začelo govoriti, ko so raziskovalci tekst (folklorni ali literarni) uzrli kot strukturo, to je kot celoto jezikovno izraženih strukturnih relacij, kot bi dejal Jurij Mihajlovič Lotman.
Bližina monodrame
Potemtakem je razumljivo, da je morala avtorica na tem mestu navezati dialog z vrsto lingvistov, literarnih teoretikov in folkloristov različnih narodnosti in šol, od Vladimirja Proppa, Andréja Jollesa, Romana Jakobsona, Jana Mukařovskega in Clauda Lévi-Straussa, prek Ferdinanda de Saussurja in Lotmana, Williama Hendricksa, Maje Bošković-Stulli in Karla Štreklja, do Nika Kureta, Milka Matičetova in Zmage Kumer.
Na tem ozadju si bralstvo zlahka ustvari ustrezno podobo o dveh temeljnih načinih obstajanja besedne ustvarjalnosti. Marija Stanonik namreč razločno pokaže, da je iskanje podobnosti in razlik med literaturo in slovstveno folkloro vprašljivo početje, ker slovstvena folklora ni besedna, pač pa sinkretična umetnost, ki zahteva interdisciplinarni pristop, zato tudi delitev na epiko, liriko in dramatiko ni smiselna, kar pa ne pomeni, da je ne moremo žanrsko diferencirati.
V svojem načinu obstajanja je, kot izvemo, nemara še najbližja monodrami, vendar v nobenem primeru ne more biti gledališka umetnost. To pomeni, da ima še največ skupnega z novo, danes nadvse aktualno vejo umetnosti, ki ji pravimo performans oziroma performativna umetnost.
Zanjo je značilen vpis v čas in prostor, vendar prek nekanonizirane odprte forme, v kateri se praviloma uresničuje več umetniških disciplin naenkrat. Gre torej za način realizacije teksta, iz katerega je nova ameriška folkloristika (Dundes, Ben-Amos) naredila avtonomen koncept raziskovanja – teksturo (zvok, melodija, ritem, mimika, gib), ki se je v času sicer modificirala, a je v vseh fazah in oblikah ostala neločljivo povezana s performanco, ki, drugače kot istoimenski pojem transformativne gramatike, označuje umetniško posredovanje sporočila.
Ali, natančneje, raven teksture prek osrednjega pojma, performance, zadeva način (žive) interpretacije folklornega besedila. Kajti, kot je ugotovil ameriški folklorist Dan Ben-Amos, delo slovstvene folklore je proces in produkt hkrati.
To sicer drži, kritično pripominja avtorica, dokler nas zanima samo proces nastajanja (tekstura), ne pa njegov rezultat (tekst). Nekateri raziskovalci so namreč v sinhroni naravnanosti povsem spregledali diahrono perspektivo, ki je bila prej leta jedro folklorističnih raziskovanj.
Mogoče je torej reči, da popolno enačenje procesa pripovedovanja z njegovim rezultatom ni smiselno, vselej je treba upoštevati tudi tekst in seveda kontekst, ki predstavlja tretjo raven slovstvenega folklornega dogodka, opisano v tretjem delu pričujoče knjige.
Katalizator
Podobno kot tekst je tudi kontekst osvetljen z več strani (jezikovne, etnične, prostorske, časovne, psihološke, družbene in celo hermenevtične). Slovstveno folkloro že dolgo posredujejo različni mediji, kar občutno spreminja njen kontekst.
Zato je po svoje razumljivo, če nekateri menijo, da je edini veljavni kriterij za definicijo slovstvene folklore njen posebni družbeni kontekst, ki poleg pripovedovalca, pripovedi in okoliščin upošteva sprejemnika in njegove odzive.
Toda ne le ameriški, tudi vzhodnoevropski folkloristi (Viktor Gusev, Kiril Vasiljevič Čistov) so spoznali pomembnost konteksta za slovstveno folkloro, zato so se raziskovanja lotili z zornega kota teorije kulture.
Variante, prek katerih se slovstvena folklora ne le ohranja pri življenju, ampak tudi polivalentno funkcionira, so namreč usodno povezane z družbenim in kulturnim kontekstom. Pri tem je odločilno, kot opozarja avtorica, da je slovstvena folklora služila in še služi kot katalizator družbenih problemov in trenj; od tod poleg estetske in spoznavne tudi njena psihološka in družbena funkcija. Dodamo lahko, da tudi performativna.
Vse to utegne biti razlog, da te umetniške prakse ni mogoče dokončno klasificirati. Dokler bo tako, je prepričana Marija Stanonik, se ni bati za njeno življenje in identiteto.
