Tiskane izdaje
»Lahko se zdi boleče, ko poslušam, da naj bi nek lokalni založnik, ki da pozna le žepne knjige, kupil našo največjo založbo.
A pri tem mešajo pojme,« z zagonetnim nasmeškom pripoveduje direktor založbe Učila International Srečko Mrvar.
Mrvar dodaja: »Mešajo pojme, kot so vloga lastnika, naloge in delo uprave ter skrb urednikov za knjižni program. Moja ponudba se nanaša le na nakup delnic in nič drugega.« Kdo je morebitni kupec založbe Mladinska knjiga? Podjetnik, ki je svojo družbo kljub temu, da je panoga ves čas v krizi, v dveh desetletjih pripeljal med največje slovenske založbe – in pri tem užival. Pred štirimi leti so mu na kongresu Knjiga na Slovenskem podelili nagrado za najboljšega založnika leta, založba pa je bila pred tremi leti med nominiranimi za nagrado gazela gorenjske regije. Mrvar dobro ve, kdo je bil Allen Lane.
Gospod Mrvar, če bi vprašanje postavil pred petimi leti, bi se mi verjetno smejali. Kupujete založbo Mladinska knjiga (MKZ), simbolno in drugače največjo tukajšnjo založbo.
V zvezi s samim postopkom morebitnega nakupa ne morem komentirati ničesar, ker sem zavezan molčečnosti oziroma dogovoru o zaupnosti, lahko pa potrdim, da smo ponudbo za nakup večinskega paketa delnic konzorciju bank NLB, Abanka in Hypo dali. Seveda sledijo določeni postopki, predvsem pa zdaj (z Mrvarjem smo govorili v petek – op. I. B.) čakamo na ponedeljkovo dražbo. Po njej bo bistveno več dejstev znanih. Če bo dražba uspešna, bo zgodba končana, če pa prodaja ne bo uspešna, bodo prodajalci verjetno iskali nove kombinacije, da bi ta delež prodali.
Doslejšnji poskusi niso bili uspešni. Vaš komentar?
Ne Kompas MTS ne neki ameriški sklad, ki sta dala ponudbo za nakup delnic in jima je bil omogočen skrben pregled, se za nakup nista odločila. Na začetku julija je bila dražba, na katero ni prišel nihče. Če bi bila družba MKZ res tak biser, bi se kupcev trlo, mar ne. Mi smo potem v začetku septembra, še preden je bila pred dvema tednoma objavljena nova dražba, ki bo danes, 30. septembra, oddali svojo ponudbo, prodajni konzorcij jo je posredoval upravi Mladinske knjige, ta pa je zdaj, ko je ugotovila, da je prišla ponudba iz branže, prav nervozno odreagirala.
Najprej je poslala zaskrbljen mejl zaposlenim in se zdaj – na vrat na nos – odločila reševati družbo z iskanjem pravega kupca. Ne vem, kaj je je počela zadnja tri do štiri leta, ko so reči že vodile navzdol, a je bilo še mogoče črpati minuli kapital. Poleg tega je bilo v zadnjih dneh iz krogov MKZ zaznati veliko ogorčenja, da je sama prodaja netransparentna, da je ogroženih več kot 1000 delovnih mest in podobno.
Bilo bi logično, če bi vodilni v MKZ razmišljali, da se je po vseh neuspešnih poskusih prodaje končno pojavil nekdo, ki od produkcije in prodaje knjig živi, ki posel s knjigami pozna in ga razvija, in ne nekdo, ki bi se podjetje morda odločil le izčrpavati. Za skrben pregled pred dražbo ni bilo časa, morda bo sledila oktobra. Več pa o tej zadevi ne morem povedati.
Ste si morebitni nakup zmožni privoščiti?
Kar zadeva finančni vidik nakupa večinskega paketa delnic MKZ, bi ta nakup financirali tako z lastnimi sredstvi kot tudi s posojili bank. K sreči imamo med bančniki partnerje, ki nam zaupajo in verjamejo v naše dobro poslovanje tudi v prihodnje.
Poglejva drugo vročo temo prejšnjega tedna. Kot vidimo v medijih, je predlog Zakona o knjigi z uvedbo enotne cene knjige že tako ali tako razdeljeno založniško pleme še dodatno razcepil in razburil. Vi ste odločno proti.
Urad za varstvo konkurence, ki se je pred desetletjem odločil hitro končati zgodbo o tako imenovanih uzancah, »Splošnih pogoji delovanja slovenskega knjižnega trga«, ki so uvajale enotno ceno knjig, zdaj ugotavlja podobno: Je javni interes v tem primeru pomembnejši od prostega trga? V tej fazi so sporočili, da so pripombe na predlagani zakon v medresorskem usklajevanju podali že sredi avgusta.
Ugotavljajo, da se z vidika konkurenčnega prava določanje obveznih enotnih cen, kakor je predvideno v predlogu Zakona o knjigi, šteje za omejevanje trga, na dolgi rok pa takšno delovanje trga privede do vzdrževanja subjektov na trgu, ki so neučinkoviti, saj med njimi ni konkurence na trgu prodaje knjig končnemu kupcu. Glavni učinek takšne cenovne politike na dolgi rok pa je dvig cene za potrošnike oziroma izničenje učinkov prodaje proizvoda prek različnih kanalov prodaje, kar je eden temeljev učinkovite konkurence.
Tu v igro vstopi sklicevanje na javni interes.
Res, vendar agencija v svojem mnenju ugotavlja, da se lahko »želeni javni interes doseže tudi na druge načine, ki v manjši meri posegajo v tržne razmere.« Dodali so tudi, da bi moral predlagatelj zakona skladno s testom sorazmernosti utemeljiti, zakaj v konkretnem primeru prevlada javni interes nad neomejeno konkurenco in zakaj je dopustno predpisati obvezno uporabo enotne cene knjige.
Pred desetimi leti ste v nekem pogovoru izjavili, da so naši založniki po različnih merilih produkcije knjig sicer primerljivi s tujimi, tukajšnja knjigarniška mreža pa nikakor ni. Je stanje še zmeraj enako?
Ne spominjam se dobro, v kakšnem kontekstu sem to rekel, verjetno sem mislil na to, da je knjiga, kakor jo naredimo pri nas, naš izdelek torej, povsem primerljiva s tistim, kar naredijo tuje založbe.
Primerjava odstotka prodanih knjig v knjigarnah in po drugih kanalih pa je pokazala veliko razliko med našimi in tujimi knjigarnami.
Da, slovenska knjiga ima najrazličnejše prodajne poti, k temu je marsikaj prispevala tudi naša založba, vendar mislim, da knjigarne izgubljajo zagon zaradi nečesa drugega: v Sloveniji je težava v tem, da knjigarn pri nakupih ne vodi kriterij dobrih knjig, ampak šteje to, kdo je knjigo izdal. Knjige nekaterih založb se težko znajdejo v vseh knjigarniških verigah. Povedano drugače: založniki nimamo prostega dostopa do vseh knjigarn.
To je davek temu, da ne premoremo neodvisnih knjigotržcev.
Tako je. In zato tistim, ki smo tu in tam naleteli na zaprta vrata pri obstoječih knjigarnah, ni preostalo drugega, kot da smo si omislili svoje knjigarne in se hkrati obrnili na druge trgovce, ki želijo prodajati knjige. To smo tudi naredili, se osamosvojili, postali neodvisni od glavnih akterjev na knjigotrškem trgu in našli še množico drugih prodajnih poti.
Kako so se v zadnjih letih spreminjali pogoji na trgu?
V vsaki branži se v krizi najdejo podjetja, ki jih težave zdelujejo, in podjetja, ki se znajo novim razmeram prilagoditi. Nekateri veliki so zdaj v težavah, ujeti pa smo v tak okvir, da težave velikih avtomatično pomenijo, da je celotna branža v težavah. Ampak ne, treba je povedati resnico: oni so v težavah, ne vsi.
Nekaterim gre tudi danes prav dobro. Trg je veliko bolj zahteven, a vendar enak za vse. Nekateri založniki so to že dojeli, se prilagodili novim razmeram, znižali cene svojim izdajam in kupci jim pritrjujejo. Zame je dobra knjiga tista, po kateri ljudje množično povprašujejo in ne tista, za katero vlada prepričanje, da je kvalitetna, a ima na leto petdeset prodanih izvodov in trideset izposoj v knjižnici. Veliko raje izdajam knjige, na katere bralci čakajo v vrsti.
Pred časom ste napovedovali, da bo kriza spremenila založniško pokrajino, da bodo nekatere založbe ugasnile, druge pa se ne bodo mogle izogniti prevzemom.
Če založba posluje uspešno in prinaša dobiček, to pomeni, da so kupci navdušeni, delovna mesta zaposlenih varna, država dobi plačane davke in tudi lastnik dobi svoje. Delo v družbi, ki ima konstantno izgubo, ni ravno višek užitka. Mislim, da smo zdaj na kritični točki, v Sloveniji je ta hip precej malo založb, ki imajo zdrave osnove. Mnoge so prezadolžene ali imajo preskromne knjižne programe, nekatere pa tudi slab menedžment, zato so verjetni prevzemi, s katerimi bodo boljši prevzeli slabše. To ne pomeni nujno, da veliki manjše, lahko je tudi nasprotno. Nekatere založbe bodo enostavno ugasnile in zaprle svoja vrata, sploh če se bodo zmanjšale tudi subvencije države.
Učilom gre dobro?
Nam gre dobro, ker iščemo za svoj program knjige, ki jih ljudje hočejo brati. Drugi faktor je, da ves čas širimo lastno prodajno mrežo, z drugimi prodajnimi mesti pa negujemo korektne poslovne odnose. Smo odprti za vsakršne sugestije. Kar zadeva poslovanje: tudi letos beležimo lepo rast, na koncu leta bo okrog 25-odstotna, tudi dobiček bomo povečali za eno tretjino.
Učila niso član Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS, prodaja knjig vaše založbe se ne meri na lestvici najbolje prodajanih knjig Naj 10.
Zbornica je imela pred leti, ko smo bili založniki in knjigotržci še združeni s radijci, časopisno dejavnostjo in tiskarji, sposobno vodstvo. Na pobudo največje založbe, ki je ugotovila, da v taki družbi ne more uveljavljati svojih interesov, se je slika spremenila, ustanovila se je posebna zbornica, precej bolj po njihovi meri.
Pravzaprav program zbornice najbolj koristi Mladinski knjigi, ne pa vsem članom, zato sem se poslovil in umaknil. Poglejte na lestvico, naših izdaj razen Petdeset odtenkov, ki jih uspešno tržijo vse knjigarne, na njej ne boste videli. Podatkov o prodaji v svoji mreži tudi več ne dajemo, saj tam ni nevtralnega poslovanja, ampak bi podatki utegnili curljati h konkurenci. Zadnja zadeva v tej zgodbi pa je seveda zakon o knjigi, ob katerem zbornica ne skriva, da z njim pomaga velikemu založniku. Nazadnje bo država tista, ki se bo morala odločiti, ali bo sprejemala zakonodajo, ki bo koristila vsem ali pa le nekaterim v panogi.
Koliko subvencij dobite na leto?
Na projektnih razpisih, kjer lahko zaprosimo za največ tri naslove, dobimo subvencijo za en ali dva naslova od tristotih, kolikor jih v povprečju izdamo vsako leto. Preživeti moramo na trgu, in to izključno s prodajo.
