Tiskane izdaje
Malo literarnih del v sebi združuje dve takšni nasprotji, kot ju trilogija Ágote Kristóf – po jezikovni plati skrajna, osnovnošolska preprostost, po vsebinski pa velika kompleksnost, izpovedna moč in šokantnost. Nekdo je zapisal, da je to knjiga pošast. Bralca, ki se je pripravljen soočiti se z njo, lahko požre.
Ágota Kristóf je poseben fenomen
v sodobni literaturi, k čemur je veliko prispevala usoda, ki ji je namenila begunsko življenje. Rodila se je
v madžarski vasici Csikvánd leta 1935 in že zgodaj začela pisati poezijo. Njeno življenje je bilo trdo, še posebej, ker ga je zaznamovala vojna.
Ko je leta 1956 na Madžarsko vdrla sovjetska vojska in zadušila protikomunistično vstajo, je z možem in štirimesečno hčerko pobegnila iz države. S sabo so vzeli le nekaj oblek, stekleničko za dojenčka in dva slovarja. Pot jih je skozi gozdove najprej vodila na Dunaj, od tam so hoteli v Ameriko. Pristali so v Švici, saj je Ágotin mož tam dobil štipendijo.
Naselili so se v mestu Neuchâtel, kjer je on študiral biologijo, ona pa je delala v tovarni ur in s tem preživljala družino. Zraven se je učila francoščine, jezika, ki si ga ni izbrala sama, in sanjala, da bi pisala. Počutila se je zelo osamljeno, izvrženo, bila je tudi dobesedno nepismena. L'analphabete je naslovila tudi svojo avtobiografijo, ki jo je napisala leta 2004. Po tej knjigi je Ágota Kristóf prenehala pisati, umrla pa je letos poleti na svojem domu v mestu Neuchâtel.
Prvi roman, s katerim je prodrla v javnost, je leta 1986 izdani Šolski zvezek, prvi del poznejše trilogije, ki jo imamo zdaj v celoti tudi v slovenskem prevodu. Ágota Kristóf je bila ob izidu Šolskega zvezka stara 51 let. Dve leti pozneje je izšel drugi del trilogije, Dokaz, zaključek trilogije, Tretja laž, pa je izšel leta 1991.
Perfektni negativni svet
Kritiki se večinoma strinjajo, da je najmočnejši prvi del trilogije, se pravi Šolski zvezek, ki ga, mimogrede, s slovenščini poznamo že od leta 2002, ko je izšel pri Študentski založbi. Pisateljica v njem lansira zelo originalnega pripovedovalca, brata dvojčka Lucasa in Clausa. Govorita v prvi osebi dvojine, delujeta kot eno. Kraj in čas dogajanja nista določena, vendar bralec sluti, da smo sredi druge svetovne vojne nekje
v vzhodni Evropi, morda na Madžarskem. Dvojčka mati iz Velikega mesta pripelje v Malo mesto, s čimer ju hoče obvarovati pred lakoto in bombardiranjem. Pusti ju pri stari mami, brezobzirni in brezčutni ženski, ki ju kliče kuzlina sinova. In tako se za dvojčka začne šola življenja.
Namesto da bi podlegla nečloveškemu svetu, v katerega sta pahnjena, ga izkoristita kot priložnost za ostrenje svojih sposobnosti. Naučita se priboriti hrano, prenašati fizično bolečino in zmerjanje, obvladata župnika in poštarja, povsem hladno in brezobzirno obračunata z materjo in očetom. Vse, kar doživita, si zapisujeta v šolski zvezek in poglavja, ki so pred nami, so v bistvu njuni zapiski.
Bralec se sooči z arhetipskim svetom zla, okrutnosti in brezčutnosti. To je tako perfekten negativni svet, da teče kot naoljen, vsa kolesca se skladajo. Dvojčka se hočeta znebiti vsega, kar je človeško, nočeta, da bi obstajalo še kaj, kar bi ju lahko spravilo v bolečino. Roman deluje kot skelet, ki ponuja ogromno možnosti za »polnjenje praznega prostora« in interpretacijo. Je to roman o razčlovečenju, ki ga prinaša vojna? Je to zgodba o nehumanosti, ki je univerzalno prisotna v človeški naravi? Je to poskus izrisa posameznikove identitete,
v kateri se skriva dvojnost v enem? Ali nemara alegorija o razdeljenih evropskih narodih sredi druge svetovne vojne? Vsekakor je lahko vse to, predvsem pa bralca šokirajo neposredna in zelo močna čustva in podobe, ki jih lansira roman.
Spodmikanje tal
V naslednjem delu trilogije (Dokaz) je stil pripovedovanja malce manj ogoljen, pripovedovalec se prelevi v bolj običajnega, tretjeosebnega, čustvena paleta, ki jo prevaja Ágotino pisanje, pa je še vedno bogata in zelo intenzivna. Vojna se je končala, stara mama je že v Šolskem zvezku umrla, okrutnost vojne zamenja okrutnost komunizma. V ospredju je bolečina, ki jo doživlja Lucas ob ločitvi od brata Clausa, ki je pobegnil čez dobro zastraženo mejo. In njegova neizmerna ljubezen do pohabljenega dečka Mathiasa, ki je plod incesta, pa do ženske po imenu Clara. Navado zapisovanja
v šolski zvezek, ki sta jo imela z bratom, Lucas nadaljuje. In ko nekega dne skrivnostno izgine, za njim ostanejo le zapiski, o katerih oblast trdi, da so izmišljeni in da take osebe
v resnici nikoli ni bilo.
Tu začne Ágota Kristóf bralcu spodmikati tla pod nogami, začne nakazovati, da je vse, kar je bilo do zdaj povedano, fikcija, laž. V tretjem delu Tretja laž se poigravanje
s fikcijo in realnostjo nadaljuje. Bralcu je servirana še ena verzija zgodbe o bratih dvojčkih, pripoveduje jo najprej en, nato še drugi brat, sestavljena je iz delčkov tistega, kar smo o njiju že vedeli. Anagramsko poigravanje z imeni dvojčkov je le zunanji znak anagramskega poigravanja z vsebino romana. Vsem mogočim interpretacijam doda Tretja laž še eno – da je trilogija predvsem bistroumni prikaz tega, kako je fikcija edina realnost in realnost samo fikcija.
Ne glede na to, kako knjigo razumemo, je pisava Ágote Kristóf ena najbolj izvirnih in brezkompromisnih v povojni Evropi. Žižek je o njeni trilogiji dejal: »Ko sem prvič slišal nekoga govoriti o Ágoti Kristóf, sem pomisli, da gre samo za slabo vzhodnoevropsko izgovorjavo imena Agatha Christie. Toda kmalu sem spoznal, da Ágota ni Agatha, pa tudi, da je Ágotin horor še veliko strašnejši od Agathinega.«
Omenimo, da je Šolski zvezek prevedla Alenka Moder Saje, Dokaz in Tretjo laž pa Katja Šaponjić.
