Tiskane izdaje
Novica je bila pričakovana, a vendarle je udarila v javnosti: Nova revija, eden od simbolov slovenskega osamosvajanja, je na zahtevo davkarjev zaradi velikih dolgov v stečaju.
Nekaj ljudi, ki so bili z revijo tesno povezani, smo povprašali, kaj jim pomeni ta simbol slovenske pomladi in razuma.
Edvard Kovač, filozof in esejist:
Nikoli nisem bil član ne uredništva in ne sveta Nove revije, toda bil sem vrsto let močno povezan z njenim krogom. To je bil krog kolegov in prijateljev, ki so verjeli v možnost demokracije na Slovenskem, izobražencev, ki so sanje po slovenski državi znali cepiti na zelo racionalne temelje, tako kot je revija nosila svoj podnaslov: revija za mišljenje in pesništvo. Kljub pogostemu bivanju v tujini sem pri reviji rad sodeloval, saj mi ni pomenila samo domoljubja, ampak predvsem svetovljansko razsežnost slovenskega kulturnega prostora. Revije že nekaj časa ni več, sedaj gre v stečaj tudi njena založba.
Kar ni uspelo krhajoči se državi, ki je še kazala poteze totalitarizma, je uspelo ekonomski in finančni bitki znotraj demokratične Slovenije, da so revijo ukinili. Generacija, ki je sprožila demokratične procese, ki je širila slovenski kulturni prostor in ki je postavila temelje slovenski samostojni državi, se je najprej politično razšla, potem pa tudi utrudila. Novi rodovi danes poznajo druga pota za uveljavitev svojih idej, peres in osebnosti.
Toda ko bo nova generacija doumela, da slovenski jezik ostaja ogrožen, da preživetje slovenske kulture ni nekaj nujnega, da tudi slovenska država ni vzpostavljena enkrat za vselej in lahko kratko malo izgine, takrat se bodo ideje Nove revije znova prebudile in bo njen duh zaživel v tej ali oni obliki. Mladi se bodo znova povezali v krog ustvarjalcev z ostrino misli in besede.
Ifigenija Simonović, pesnica:
Ne bi rada prilivala špirita na rano. Propad Nove revije je tragičen. Ni nadomestka za to revijo. Praznina je nastala, lebdi že desetletje. Zdelo se mi je, da je Nova revija osmišljala premišljevanje in pisanje samo. Objaviti v Novi reviji je pomenilo »biti bran«, čeprav je bila naklada majhna. Izhajale so knjige, izvirne, prevedene.
Nova revija je izobraževala nekaj generacij študentov, pri njej so začeli pisati mladi, ki so zdaj priznani, nagrajeni. Rožančeva nagrada, Jurčičeva nagrada ... ustanovljeni sta bili pri Novi reviji za vzpodbujanje ekscelentnosti. Pri Novi reviji so nastajale prve slovenske stranke in se tudi v tem krogu uspele opredeljevati in razhajati. Nova revija je bila dolgo povezovalna, rahljala je prst za poganjke demokracije. Izginotje Nove revije se ni zgodilo čez noč. Dogaja se že vsaj deset let.
Mislim, da je propad revije povezan z izpuhtevanjem nacionalne zavesti, z ubijanjem samorefleksije in potrebe po živi kritiki. Vem samo, da smo si sodelavci dolgo prizadevali, da se to ne bi zgodilo. Revija Ampak je zdržala malo dlje, ker smo bili sodelavci pripravljeni pisati brez honorarjev. Nekdo v tej zgodbi je verjetno zadovoljen, za nas, ki pišemo, pa so se zaprla še ena vrata.
Manca Košir, profesorica in publicistka:
Bila sem med ustanovitelji in članica uredništva Nove revije več kot dvajset let. Nova revija me je intelektualno formirala in mi širila obzorja, saj je bila odprt prostor za mišljenje in pesništvo, ki je duhovna vibracija visokih tonov. Nepozabno je bilo entuziastično zavzemanje za svobodo misli in demokracijo, neprecenljivo naše tovariševanje. S kakšno zavzetostjo smo diskutirali in se družili praktično vsak dan - v redakciji Nove revije, v pisarni pri Niku Grafenauerju, pa seveda v okoliških bifejih.
Zame so bile posebej dragocene ure, ko je bil z nami Jože Pučnik - kakšna človeška širina, kakšen horizont! Pučniku, mojemu učitelju demokracije sem posvetila knjigo Surovi čas medijev. Ne bom pozabila erudita Tarasa Kermaunerja in njegovih vedno predolgih tekstov. Enkrat sem enega skrajšala za tretjino in Tarči sploh ni opazil skrajšave, ha, ha.
Da se s hvaležnostjo spomnim samo dveh pokojnih velikih Slovencev, brez katerih Nova revija ne bi bila to, kar je bila. Brez dvoma osrednja kulturna inštitucija svojega časa, ki je zasnula državo, samostojno republiko Slovenijo. Žal se je sčasoma vodstvo oddaljilo od osnovnega koncepta revije kot prostora za svobodo mišljenja in vse bolj je založba hotela biti podjetje in enoglasen političen zbor.
Nehali so plačevati honorarje sodelavcem, niso izdajali knjig, za katere jim je JAK odobril finančna sredstva, vztrajali so pri izdajanju Ampaka, čeprav je imel izgubo … Do bridkega konca, ki je konec enega izmed mnogih slovenskih podjetij, ne pa tudi konec simbola razuma, duha in srca Nove revije, v kateri sem bila vrsto let doma. Hvala za tisti neprecenljivi čas!
Spomenka Hribar, publicistka:
Nova revija je v prejšnjem sistemu predstavljala eno od kulturnih in duhovnih stičišč in središč. Bila zapisovalka trenutka in vizionarka v prihodnost. To je lahko dosegala, ker je presegala državljanski spor, ki je bil med nami uredniki in sodelavci, vendar smo zmogli sodelovati in kreirati ideje za prihodnost.
Revija je tudi prinašala v slovenski svet vedenje o temeljnih delih in najaktualnejših novitetah s področja duha iz zunanjega sveta. Vendar te notranje napetosti in razpetosti državljanskega spora med desnico in levico nekega dne ni zmogla več –postala je glasilo desne politične in kulturne opcije.
S tem sicer ni samo po sebi ni narobe – le da to ni bila več Nova revija. Kot tista, ki je odpirala in držala odprt duhovni prostor, je prenehala »tisti hip«, ko se je desnica odločila, da demokracija sama po sebi ni dovolj, da je treba še malo »poračunati« (kakor je bil dejal dr. Alojzij Šuštar) oziroma, da so nekatere stranke več vredne kot druge.
Takšna politična in duhovna paradigma je pomenila smrt za Novo revijo in je bila zato njena ukinitev pričakovana. Zdaj ne obstaja niti ena revija, ki bi se vsaj trudila, da bi držala odprt prostor duha, ki bi presegala državljanski spor in se gibala v obmo ju prizadevanja za spravo.
Dimitrij Rupel, publicist:
Žalosten in zgrožen sem, da je propadla ta imenitna založba. O razlogih za to težko kaj rečem, saj z njenim upravljanjem zadnjih dvajset let nisem imel nič. Očitno je problem v tem, da so se tisti, ki so prišli za nami, stvari lotevali malomarno. Simbolni pomen Nove revije je velik, saj je začela slovensko pomlad, vgrajena je v temelje naše države. V tem prvem obdobju, ko sem bil tudi sam prisoten, je okrog sebe zbirala filozofe, literate, ljudi z idejami, kot so Jože Pučnik, Drago Jančar, Spomenka in Tine Hribar, Boris A. Novak, Ivan Urbančič in drugi. To je bila zares imenitna družba.
Brane Senegačnik, zadnji glavni urednik revije Nova revija:
Stečaj, ki ima sicer na površini več raznovrstnih vzrokov, je v marsičem pokazatelj stanja današnje slovenske družbe. Predvsem kaže na to, da je v njej skorajda izpuhtel občutke za kulturo kot celoto. Tako v preteklosti kot za časa mojega urednikovanja bil smisel obstoja revije Nova revija prav v miselnem in pesniškem osvetljevanju te celote kulturnega življenja.
Zato je bila prostor srečevanja različnih poetik in filozofij in je segala na mnoga področja umetnosti, humanistike in družboslovja. Soočanja so bila pogosto tudi kritična in polemična, vendar so izhajala iz želje po razumetju drugega in so bila načeloma zavezana intelektualno poštenemu argumentiranju lastnih stališč. Dogajala so se torej brez vnaprejšnjega izključevanja, pa tudi brez naivnega izmikanja zgodovinski in sodobni družbeni resničnosti, tako slovenski kot evropski.
Skratka: revija ni želela v intelektualističnem oblaku plavati nad »umazano« politično stvarnostjo, a tudi ne potoniti v pritlehnosti golih političnih interesov. Ne glede na vse kritike, ki so ali bodo letele nanjo, je nekoč nedvomno bila izredno živahno središče umetniških dogodkov in pomemben družbenokritičen glas; v resnici pripravljenost na sodelovanje ni ugasnila niti v zadnjem času, ko so bile finannčne razmere že dolgo nemogoče. Ugleda ali »statusa«, ki temelji na tradiciji, seveda ni mogoče nadomestiti kar naenkrat.
A bolj zaskrbljujoče se mi zdi, da je proces, ki je privedel do konca Nove revije, veliko širši, da zadeva kulturo v celoti. To je proces vse večjega nezanimanja za resničnost. To pa ni nedolžen proces. Slovenski mislec Milan Komar je že pred mnogimi desetletji napisal esej z naslovom »Z nezanimanjem potuje smrt incognito«.
