Štefan Kališnik – človek za današnji čas

Mohorjeva založba je v zadnjih letih izdala dve knjigi pokojnega publicista Štefana Kališnika. Najprej je javnost prijetno presenetila z objavo njegovih novel Skoraj pozabljene zgodbe. Štefan je veljal za odličnega publicista, da pa je ustvarjal tudi izvrstna leposlovna besedila, je vedelo le malo njegovih prijateljev. Zato je ob objavi novel obveljala misel, 
da je škoda, ker je zapostavil leposlovno pisanje, 
za katerega je nedvomno imel talent.

Sam je presodil drugače. V zapisu, ki uvaja njegovo drugo knjigo pri mohorjanih, izbor iz njegovega publicističnega dela Recite mi Erna, pravi: »Življenje sem porabil ali zapravil pri Naših razgledih, tudi tako, da sem kot gospodinja, ki 'cel dan dela, pa nima nič pokazati' ... Bil sem prepričan, da – ta formulacija se zdi mnogim banalna fraza – NR prispevajo k pokončni intelektualni, državljanski, moralni drži in da bo taka 'drža' pomagala polagoma normalizirati (demokratizirati) družbo. Ne da bi to kakorkoli poudarjal, sem si (bolj ali manj vseskozi) prizadeval za to. Prizadeval sem si za prispevke, ki so 'silili čez rob' (čeprav moram priznati, da nisem bil imun na samocenzuro), prepričan, da vsak tak 'korak' nekaj premakne, ob drugem je moralna in državljanska spodbuda, drugim avtorjem (in bralcem), skratka, tako se je, spet s frazo, korakoma širil prostor svobode.«

In dejstvo je, da so NR dejansko širili ne le prostor svobodnega mišljenja, pač pa tudi obzorje slovenskega duha na vseh področjih, od kulture in znanosti do družbenopolitičnih pogledov. In predvsem so ob visoki strokovni in intelektualni ravni ohranjali moralno držo avtorske avtonomije, ki je bila 
v medijskem prostoru tistega časa bolj izjema kot pravilo.

V primerjavi z današnjim stanjem duha, ko je razpuščenost sinonim za svobodo, je bila raven medijskega obveščanja in sporočanja neprimerno kakovostnejša in predvsem odgovornejša in objektivnejša. Seveda sta pokončnost in avtonomnost tedaj bili in sta še danes odliki posameznika. Naj je sistem še tako avtoritaren ali kulturno ozračje še tako zamegljeno, ozon vedno prinašajo posamezniki z jasno mislijo in s trdno moralno držo. In Štefan Kališnik je bil človek takega kova. Zaradi omenjenih osebnih odlik je njegovo ime 
v naši kulturniški javnosti še vedno živo in bo takšno ostalo prav zaradi dejstva, da raven naše medijske javnosti vse bolj pada na podpodje komercialnega pisanja, ki razpihuje škandale in ustvarja dražljive in bombastične novice.

Beseda, ki je prišla iz rabe

Lik Štefana Kališnika stoji sredi rastoče medijske puščave kot živo in pokončno drevo, ki še vedno daje zrak. Tako nas njegovi intervjuji in zapisi v pričujočem izboru nagovarjajo še po dveh desetletjih. In če iščemo ključ za kakovost njegove publicistične besede, jo najdemo 
v njegovi izpovedi v pogovoru 
z Nikom Lapajnetom ob štirideset-letnici Naših razgledov leta 1992: »Šlo je za nekaj, kar označuje beseda, o kateri pravi Anton Trstenjak, da je prišla čisto iz rabe: za nekak-šno temeljno poštenje.«

Štefan je tri desetletja dajal pečat NR posebno z intervjuji, ki jih je opravil več kot štiristo, in sicer skoraj z vsemi vidnimi osebnostmi slovenske družbe. V njih je odpiral aktualna družbena, kulturna, znanstvena in strokovna vprašanja, pa tudi duhovna iskanja svojega časa. Vedno odprto do sogovornika in bistvogledno do samega predmeta, o katerem je tekel pogovor, pa tudi drzno, brez plašnic samocenzure, razen kolikor je to zahtevalo spoštovanje sogovornikove človeške integritete. Zato so ti njegovi pogovori vedno silili čez rob konvencionalnega in politično pravšnjega diskurza. Kot taki se berejo še danes. Najbrž nam tudi zato NR ostajajo 
v spominu kot časopis, ki še vedno predstavlja morda najvišji intelektualni dosežek, odprtost in kulturo izražanja v zgodovini slovenskega časnikarstva. Da so NR dosegli tako kakovost, je zasluga njihovih urednikov in sodelavcev, izrazito tudi Štefana Kališnika, ki so temu časopisu dali življenjsko energijo in dušo. Zato smo izgubo tega časnika doživljali kot začetek devalvacije našega medijskega prostora. Obvladal ga je duh komercializma in banalizacije.

Postavljal je norme 
v svojem poklicu

Pohvalno je, da je Mohorjeva prav sredi tega ozračja s ponatisom izbora Kališnikove publicistike tudi današnjemu bralcu ponudila nekaj nekdanje časnikarske svežine, širine, poguma in poštenja. Knjigo je urednik razdelil na dva sklopa: Pogovori prinašajo izbor intervjujev. Tu se nam razkriva jasna Kališnikova misel, ki je zvesto zasledovala cilj, da intervjuvanec izpove bistveno o predmetu pogovora. Nekateri intervjuji veljajo kar za klasičen primer tega žanra. Morda ni odveč pripomniti, da je marsikateri briljanten izdelek izostal iz tega izbora, čeprav bi si bolj zaslužil ponatis kot nekateri objavljeni. Toda izbor je vedno izraz urednikovega obzorja in okusa. Članki, reportaže, kozerije pa prinašajo piščevo pravo podobo in izpovedno moč. Tu se nam pokaže pravi publicistični domet Štefana Kališnika in ob njegovi pronicljivi misli še diskretna mera humorja. Tudi sam izbor se zdi bolj reprezentativen.

Zato ne bo odveč, če za ponazoritev spregovori Štefan sam. Njegova beseda je danes prav tako aktualna kot pred desetletji. Ob današnjem ne le malomarnem, že kar prezirljivem odnosu do slovenske besede, ki je bila in ostaja temelj naše narodne identitete, je pred skoraj pol stoletja zapisal: »Za splošno izboljšanje podobe in položaja slovenščine čaka slehernika nenehno delo; za to je nujna zavest, tudi zavest 
o tem, da je slovenščina visoko kulturen jezik, že zdavnaj enakovredno uvrščen med druge kulturne jezike na vseh področjih rabe. Za zavest pa je potrebna vzgoja.« (Materinščina, NR, 22. 5. 1965)

Prav tako je nadvse aktualno poročilo iz posveta o odgovornosti novinarstva, ki ga je leta 1993 pripravila pravna stroka za novinarje v protokolarnem Brdu pri Kranju: »Pri nas ljudje niso zavarovani pred mediji, ti pa so izpeljava iz slabega stanja pravnosti v politiki in družbi,« je dejal. Potem je izrekel še stavek, ki je eden poglavitnih nagibov za tale zapis z Brda in bi bilo že zaradi njega vredno prirediti posvet: »Zaradi objav v rumenem tisku ljudje­ delajo samomore.« (Razgledi, 1993, št. 13)

Prav ta poudarek, ki ga je v poročilu o posvetu izpostavil edinole Štefan Kališnik, kaže, kako je vedno dojel in izpostavil bistvo stvari, 
o kateri je govoril, in jo aktualiziral tako, da ima trajno vrednost. Razkriva tudi njegovo visoko moralno zavest. Samo taka zavest je sposobna doumeti in izreči kritično misel ne le o stanju duha v naši družbi, pač pa tudi o zablodah poklica, ki je bil njegova življenjska izbira. In prav novinarstvu je Štefan z moralno držo in pisanjem postavljal norme, ki bi morale v naraščajoči anomiji sedanjosti biti vodilo vsem medijskim ljudem.