Tiskane izdaje
Nekaj prireditev, posvečenih njemu, je v minulih dneh že bilo: izšla je obsežna monografija Važno je priti na grič, v četrtek pa se je z razstavo njegovih zapuščinskih papirjev Način biti izkazal NUK. Nekaj jih še bo; februarja bo pri študentski založbi izšel ponatis štirih Zupanovih romanov z avtobiografskim pridihom pod skupnim naslovom enega od njih, Komedija človeškega tkiva.
Najbolj reprezentativno delo, pravzaprav spomenik, je omenjena monografija (Mladinska knjiga, 396 strani). V njej – s podnaslovom Biografija, dokumenti, novele, pričevanja – je zbrano obsežno besedilno in fotografsko gradivo. Gre za praznično knjigo album, v katero so svoje spomine, pričevanja, premišljevanja, pisma in intervjuje vložili mnogi sodobniki, ki so ga poznali od blizu ali pa so imeli, redki, z njim posthumne opravke. Vseh avtorjev je šestindvajset, nad celotno kompozicijo pa je bedel uredniški odbor: Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Alenka Puhar in Nela Malečkar.
Kar zadeva Zupanovo »delo«, so v knjigi novele in nekaj pesmi, vse ostalo je posvečeno »življenju«.
Eden od uvodnih navedkov (odlomek iz romana Levitan) je tale: »Pred vojno sem se anarhoidno drl zoper tedanje vlade kot študent. Imel sem uradno priznana štiri leta boja zoper okupacijo. Po vojni sem sicer kritiziral in zbijal vice, dovtipno prenarejal imena politikov in ustanov, pisal satirične stihe, ki sem jih bral po kavarnah, javno in na glas, a vsa moja družina so bili sami stari partizani, medvojni ilegalci in ljudje, ki so se vrnili iz nemških koncentracijskih taborišč. V prisrčni naivnosti sem bil prepričan, da ni nobene osnove za obsodbo ali celo zapor. Norišnici sem se uprl z vsemi štirimi.«
Hoja po robu življenja
Oznaka »norišnica«, ki sicer bistveno zadeva skoraj sedem let zapora (1948–1954), velja pravzaprav za celotno Zupanovo povojno življenje, saj je bil, kljub poarestantski odmaknjenosti in ignoranci oblastnikov, še zmeraj ena najbolj markantnih, škandaloznih, neprilagojenih, razvpitih in hkrati eminentnih osebnosti šestdesetih, sedemdesetih in (malo manj) osemdesetih let. A tudi če »norišnico« raztegnemo na celoto njegovega življenja, torej tudi na čas pred vojno, ne bomo zgrešili osnovnih karakternih potez, ki jih ta metafora označuje.
Zupanova hoja po robu zakona in običajne človeške kondicije, zlasti takšne, kakršna je bila v skromnem dosegu slovenskega meščanskega individualizma in hedonizma, se je pričela pri njegovih osemnajstih letih, ko je po nesreči ustrelil sošolca, po tej kriminalni nezgodi pa v svoje kondorske peruti zajel avanturizem, erotomanstvo, nihilizem, brezkompromisno pojmovan zakon svobode, sovraštvo do vsakršnega tlačenja in avtoritarnosti, neizmeren vitalizem ...
Takšen je Zupan pričakal drugo svetovno vojno in zatem prva leta »svobode«, obdobji, v katerih so se omenjeni osebnostni atributi samo še stopnjevali in kulminirali v zapor. Alenka Puhar navaja v svojem prispevku »Kriminalna kariera« Vitomila Zupana sodnijski zapis iz prve točke obtožnice, ki je najbrž konstrukt, ampak osnovan iz splošne predstave o vetrnjaku Zupanu: »Obtoženi Zupan Vitomil, Brejc Jože in Dolenc Simona so od osvoboditve dalje pa vse do aretacije tvorili skupino za izvrševanje zločinov zoper javno moralo; v ta namen so organizirali skupinske spolne orgije, spolno izživljanje v takozv. 'trikotu' z osebami, ki so jih drug drugemu dovajali in predajali, nadaljevali te spolne orgije na način, ki ni v skladu z normalnim fiziološkim udejstvovanjem spolnega nagona ...« Drugi dve omenjeni osebi sta bili, tako kot Dušan Pirjevec - Ahac, del hkratnega zaporniškega 'štirikota', s to razliko, da so se ostali trije rešili zapora prej. Zupanu pa se je dve leti kasneje pridružila celo njegova žena, ki je imela tedaj dva majhna sinova.
Res je tudi to, da so Zupanu naštete osebnostne lastnosti pomagale preživeti; ne samo v psihološkem smislu, o čemer pripoveduje roman Levitan, ampak tudi telesno, saj je zaradi tuberkuloze, ki si jo je nakopal v težko predstavljivih zaporniških razmerah, skoraj umrl. No, pomagalo mu je tudi nekaj naklonjenih ljudi, zlasti pa mama.
O vsem tem se je mogoče poučiti v omenjenem biografskem prikazu, starejše generacije pa marsikaj še vedo in pomnijo iz »izročila«, ki je del povojne ljubljanske družbene in družabne pripovedi. Povejmo le še to, da je Zupanova biografija – partizana, intelektualca, pisatelja, poliglota (poznal je osem jezikov), zapornika, tudi moža in očeta, ob vsem tem pa vendarle ekscesnega »eksistencialista«, ki je imel rad orožje, ženske in pijačo – popolnoma slovensko atipična, enkratna, epično zgodovinska. Bil je skušnjavec svobode in hkrati temni demon zmagovalcev. Skratka, Vitomil Zupan, rojen pred natanko sto leti, enkrat in nikoli več!
Kako dišijo vijolice
Seveda pa vsa ta osebnostna impresionantnost in ekspresivnost ne bi pomenili veliko, če Zupan ne bi bil predvsem pisatelj: dramatik, pesnik, pisec scenarijev, celo otroško-mladinski avtor. Pisal je od otroških let dalje, nenehno; fascinantne so zgodbe iz zapora: na kaj vse je pisal in kako, za rešetkami je nastalo sedem zvezkov pesmi. Za slovensko predvojno razumevanje večinoma realistično intonirane literature je enako presenetljivo njegovo »estetsko« stališče, po katerem je neposredno, prvinsko in senzualno doživljanje življenja pred literarno fikcijo, sploh pa pred kakršnokoli metafizično nalogo literature.
Zupana so pogosto primerjali s Henryjem Millerjem in takšna slovenska analogija slavnemu Američanu, ki ga je Zupan seveda bral, se zdi kar ustrezna. Ob neki priložnosti je dejal, da je treba vijolico, če hočemo popisati njen vonj, poduhati. Bil je prvi, ki je zavestno družil trivialnost in elitnost ter se svobodno sprehajal med žanri. Njegovo osnovno življenjsko pravilo, ki je bilo brezkompromisen individualizem, so v vlogi izjemnih posameznikov, izobčencev, cinikov in ironikov povzemali tudi njegovi literarni liki, ki so se, če sledimo misli Silvije Borovnik, »mojstrili in preizkušali v zlu«.
Zupanova bibliografija obsega okrog trideset pripovednih in pesniških knjig (te so seveda v manjšini), glavni so romani, osem dram, osem radijskih iger, štirinajst scenarijev za celovečerne ali televizijske filme ter štiri knjige za otroke, knjigo esejev. Literarno ime si je ustvaril tik pred vojno z izzivalno dramo Stvar Jurija Trajbasa, med vojno pa z novelo Andante patetico, ki govori o panterju Dingu.
Po vojni ga bralci najbrž poznajo predvsem po romanu Levitan (1982), tudi po erotični družinski zgodbi Igra s hudičevim repom (1978), gledalci pa po filmu Nasvidenje v naslednji vojni, ki je nastal po njegovem verjetno najboljšem romanu Menuet za kitaro (1975); prvotni naslov, ki je dal ime omenjeni monografiji, je bil Treba je priti na grič.
Kljub vsem osebnostnim in političnim peripetijam je dvakrat prejel Prešernovo nagrado: leta 1946, torej še v času pred nemilostjo, in 1984., ko je njegove največje grehe in »grehe« le prekrila moč literature. Morda je Zupanov opus slabo (pre)bran; ker je njegova bibliografija tako neločljiv del biografije, še danes morda marsikdo misli, da je za poznavanje prve dovolj že približno poznavanje druge.
