Tiskane izdaje
Kdo je bil Mentor in kdo so še mentorji?
Ali tudi mentorice?
V davnini, v časih, ko je Mentor prevzel skrb, vzgojo in nalogo svetovanja za Odisejevega sina Telemaha, je bila odsotnost očeta razlog, da se je pridobilo izobrazbo od nekoga, ki naj nadomesti starše pri podajanju izkušenj.
V mlajši davnini, v letih, ko sta se na hodniku srečala Jože Humer in Peter Božič z Dragico Breskvar, se je porodila zamisel za glasilo, ki naj bi nadaljevalo takšno plemenito dejavnost. Ime je bilo že izbrano, saj je v prvi polovici prejšnjega stoletja izhajal list za leposlovje in modroslovje, umetnost in znanost s takšnim imenom, namenjen srednješolskemu dijaštvu.
V osemindvajsetih letih obstoja se je dodobra zapisal v zavest mladih ljudi, ki so se zatekali po svetovalno pomoč in spodbude k starejšim. Približno toliko let traja tudi mlajši Mentor, ki še vedno zori. In nadaljuje negovanje pobude, da se razširijo zunajšolske oziroma obšolske dejavnosti, povezane z izbiro samostojnega izražanja v materinščini.
Samooskrbno ljudstvo
V knjigi Bili so mentorji je dragocen prikaz zgodovinskih oseb, ki so po mnenju prav tako mentorja Iztoka Ilicha pripomogli k temu, da ima slovenščina lepši zven, plemenitejši izraz in, kar je najpomembnejše: svoje nadaljevanje. Pa začnimo v časih pred polovico tisočletja, ko so se protestantski junaki trudili, da bi s prevajanjem neslovenskih besedil v knjige spravili jezik nekega ljudstva, ki je postajalo določeno in prepoznavno.
Odmev tistih časov je najti v sodobni delavnici oziroma ustvarjalnici, ki omogoča slovenjenje ter prevajanje, pa tudi izražanje neslovenskih govoric, sobivajočih na današnjem ozemlju, kjer po najnovejših raziskavah domuje vsaj petdeset narečij. Po kriteriju ljudstvo, narod, nacija se je osamosvajal tudi knjižni jezik. In zgodovina, zapisana v knjigah, glasilih ter spletnih straneh, je vir za samozavestno, samozadostno ter samostojno oziroma celo samooskrbno ljudstvo.
Prvi, ki si najverjetneje zasluži odlikovanje mentor, je Žiga Zois. Ob njem in z njim se pojavi tudi odlikovanje mecen oziroma sponzor. Morda so primerne oznake spodbujevalec, nemara pokrovitelj ali celo subvencionar. Zadnje asociira na besedo denar.
Trgovec pač lažje pridoda kakšen zlatnik, da poplemeniti pogovorni jezik ljudi, kjer trguje. Imel je tudi odliko, da se ni posebej silil z ustvarjanjem, kar premnogokrat povzroči prisvajanje talentov, ki naj bi jih s svojim presežnim delom omogočal in podpiral. Gorenjec Matija Čop si je pridelal oznako pesnikov svetovalec, morda kar sopesnik, saj se občasno pojavi dvom o samostojnem avtorstvu pesnika, čigar lik se je v polpretekli zgodovini znašel na bankovcih, ki jih množi le nostalgija.
Mentorji in tudi mentorice
Sodobniki, takratni seveda, Fran Levstik, Josip Stritar, Simon Gregorčič, Fran Levec in Janko Kersnik, se že uvrščajo v težko kategorijo slovenskih ustvarjalcev, ki so predvsem s svojimi stvaritvami določili slovenščino kot globalen pojav, morda zgolj evropski. Ob njih in z njimi se je docela uresničila knjižna produkcija, ki je zaznamovala rivalstvo, konkurenčnost in ostale poslastične odlike sobivanja.
Njihovo obdobje in vplivanje v smislu mentorstva je odločilno za prepoznaven nastanek in razvoj ter zaton določenih umetnostnih smeri oziroma gibanj. Pa slogov, stilov in prepisovanj. In lastitve odličja oče, ded ali nemara tast slovenske književnosti. V takšni smeri se nadaljuje kronološko prebiranje knjige Bili so mentorji.
Upoštevanja vredni sta tudi mentorici Marica Nadlišek Bartol ter Zofka Kveder. Prva je predstavljena v slogu velike matere slovenske književnosti, saj je bila vsakršno zaledje tržaškemu književniku Vladimirju Bartolu, osebi, ki je zaznamovala književnost slovenskega ljudstva s svetovljanskostjo, prepoznavno v današnjost. Za Zofko Kvedrovo velja, da je z uredniško dejavnostjo vsaj botra slovenskega feminizma in ženske pisave. Pozabiti ne gre tudi Frana Saleškega Finžgarja, odločilnega za nadaljevanje tradicije, ki se ji je Primož Trubar kreativno uprl.
Ob teh imenih je pomembno izpostaviti predvsem zavzemanje za različne oblike slovenščine in različno vrednotenje zapisanega. Svetovnonazorsko mentoriranje je namreč najspotakljivejše, a hkrati spodbuja mladež k samostojnemu in samosvojemu izražanju. Kot se spodobi, je posebno poglavje, ki ni pogojeno z osebami, namenjeno glasilu Mentor.
Koliko je bil ta in takšen list v napoto drugim listom na drevesu plemenitega srednjeevropskega jezika, je seveda pikantno vprašanje. S takšnimi začimbami sta se vsak po svoje srečevala tudi Lojze Kovačič, nestor, mentor in vodja literarnih delavnic, in že omenjeni, a premalo izpostavljeni Peter Božič. Oba sta prisegala in prisego držala na svobodi izražanja.
Širina in skrb, zavidanja vredni
Zgodovina je mačeha pozabe. Svetovanje glede ustvarjalnosti je jalovo. Sklicevanje na doseženo je potuha kopičenju zaslug. Vsem naštetim trditvam se je Iztok Ilich modro izognil, saj v svojih pogledih na ljudi, ki so ponujali svoje izkušnje in skušnjave v navezi z ustvarjanjem, predstavi podajanje znanja na spodbujevalen način.
Takšen način pa favorizira zvedavost. Še pomembnejše pri tej knjigi je, da je zgodovinskost odlike podučevanja opredeljena kot spreminjajoča se vrednota. In tu je praznina. Ta praznina je določena in vsaj delno zapolnjena z osebami, ki skorajda niso zapustile za zgodovino relevantnih dokazov.
Ena takšnih je Dragica Breskvar. Že res, da ji je namenjena čast uvodničarke, a zapisati velja, da je njena skrb, ki je bila določena s pregledovanjem vseh prispelih besedil na vsakoletne razpise revije Mentor, njena angažiranost, ki ni bila omejena zgolj na pisno izražanje, saj je sledila ljubiteljstvu v vseh oblikah, ga soustvarjala in ne nazadnje kot svetovalka čustveno dokumentirala -, da je vse to znak širine, ki je zavidanja vredna; celo zavist ob tem povesi pisalo, naj bo takšna prispodoba še tako slavolizniška. Kajti dosegla je najpomembnejše za razrast ljubiteljske ustvarjalnosti, pa ji za takšen dosežek ni bilo treba postati ne Lepa Vida in ne Aleksandrinka.
