Tiskane izdaje
Organizirajo jih lokalne skupnosti, država, posamezniki ali različne institucije, pisatelji pa v njih lahko ob podpori štipendije snujejo svoja dela, navezujejo stike z drugimi pisatelji, poskrbijo za mednarodno promocijo svoje literature in podobno.
Pisateljskih rezidenc je po Evropi iz leta v leto več. Koliko natančno jih je, ni znano, najverjetneje več kot dvesto. Že davno izdani Vodič po pisateljskih rezidencah v Evropi, ki ga je izdal francoski Maison du Livre et des Ecrivains, denimo, navaja podatke o 178 pisateljskih prebivališčih v 27 evropskih državah.
O tem, kako potekajo pisateljske migracije, koliko so slovenski pisatelji vključeni vanje, kaj nudijo rezidence, kako priti do bivanja v določeni rezidenci, kaj smo pri organiziranju pisateljskih rezidenc že postorili v Sloveniji, smo se pogovarjali s slovenskimi in tujimi pisatelji in organizatorji teh rezidenc.
Rezidenčna ponudba v Sloveniji
Naša osrednja pisateljska organizacija Društvo slovenskih pisateljev (DSP) ponuja tujim avtorjem tri rezidenčne lokacije - garsonjero v ljubljanski Šiški, dom na Belem križu in hišico na Bledu, je povedal poslovni sekretar DSP Saša Jovanović.
Vendar je primarno namenjena tujim pisateljem in prevajalcem le šišenska garsonjera, ostali dve lokaciji sta jim za zdaj namenjeni občasno. Ta garsonjera je bila lani prenovljena in je izjemno dobro zasedena, tudi dom na Belem križu je letos dobil novo podobo, hišica na Bledu pa na prenovo še čaka.
To ni vse, kar lahko pri nas ponudimo tujim pisateljem. DSP organizira pisateljske rezidence tudi v povezavi s festivalom Vilenica. Letos so tako s partnerjema iz Irske (Cúirt International Festival of Literature) in Italije (festival Pordenonelegge) in s sredstvi, pridobljenimi iz evropskega programa Kultura 2007-2013, pričeli izvajati dveletni projekt rezidenčnega bivanja za pisatelje in prevajalce iz Irske in Italije pri nas, njihovi partnerji pa bodo gostili slovenske ustvarjalce. Sicer pa si je morda v prihodnje obetati, da se bo v mednarodno rezidenco za pisatelje v prihodnje razvil dom na Belem križu.
Naslednja pisateljska postojanka pri nas je v Kočevju. Tam imajo že nekaj let pisateljsko sobo, o kateri nam je nekaj več povedal Brane Mozetič. »Pred leti je poskusno v tej sobi bival ameriški poznavalec južnoslovanske literature Robert Murray Davis, ki je zatem objavil precej člankov o slovenski literaturi. Po dobri izkušnji smo se KUD Jazbec, JSKD in Center za slovensko književnost dogovorili za vsakoletno tritedensko bivanje izbranega literata v Kočevju.
Večino sredstev prispevata kočevska občina in gostišče Veronika, nekaj stroškov projekta pokrije tudi javna agencija za knjigo, Center za slovensko književnost pa izpelje razpis in pripravi predstavitev gosta v Ljubljani. Edini strošek, ki ga gostujoči pisatelj ima, je strošek prevoza v Slovenijo in nazaj. Gost ima predstavitev tudi v Kočevju, sicer pa nima drugih obveznosti, tako da lahko v miru ustvarja. Izjema je le, da v nastalem delu omeni, da je bilo napisano v pisateljski sobi v Kočevju. Od leta 2008 se je v sobi zvrstilo že pet tujih ustvarjalcev,« pravi Mozetič.
Tretje pisateljsko pribežališče v Sloveniji je v Novem mestu in je povezano z mednarodno mrežo za pisateljsko izmenjavo Hamla. Hamlo so leta 2006 ustanovili Berlinski literarni kolokvij ter fundaciji Robert Bosch in Borderland. Vanjo je do danes vključenih 26 literarnih organizacij in centrov iz 21 evropskih držav.
Članica Hamle je novomeška založba Goga, ki organizira mednarodno pisateljsko izmenjavo oziroma pošilja slovenske pisatelje v tujino in tuje vabi k nam, je povedal direktor te založbe Mitja Ličen. Avtor, ki je izbran za izmenjavo, potuje v dve državi in v vsaki biva en mesec. Krite ima stroške bivanja, stroške prevoda njegovega dela v jezik gostitelja, potne stroške, stroške predstavitev, dobi pa tudi tisoč evrov štipendije.
Pisatelji, ki prihajajo k nam v okviru Hamle, imajo dve možnosti namestitve - v omenjeni garsonjeri DSP v Ljubljani in mladinskem hotelu Situla v Novem mestu.
Prek Hamle pošiljajo tudi naše pisatelje v tujino. V dveh letih so poslali štiri - Barbaro Pogačnik na Poljsko in v Wales, Cvetko Bevc v Estonijo in na Rodos, Vinka Möderndorferja v Berlin in Prago in Marušo Krese v Wales in na Irsko.
V sodelovanju z Javno agencijo za knjigo so poleg rezidenc organizirali projekt mesečnih rezidenc za slovenske avtorje v tujini, ki se ga je do zdaj udeležilo sedem naših avtorjev.
Razmišljanja pisateljev o rezidencah
O svojem videnju bivanja v pisateljskih rezidencah smo vprašali tri naše literate. Brane Mozetič pravi, da je pisateljskih rezidenc v Evropi vse več, žal pa se vse bolj profitno obnašajo oziroma za bivanje zahtevajo plačilo.
O rezidencah v Sloveniji pravi, da jih sicer nekaj imamo, a so precej nepovezane, pa tudi informacij je premalo. Zagotovo bi potrebovali poletno mesečno rezidenco za prevajalce slovenske literature v tuje jezike, ki je ne bi bilo težko organizirati v kakem dijaškem domu, ki je poleti prazen, je prepričan Mozetič.
Sam ima le kratko izkušnjo z rezidenco v bruseljski Passa porti, kjer so mu dali ključe od stanovanja in denar za preživetje - ta kombinacija, brez posebnih obveznosti, se mu zdi idealna. Prijavil se je še na nekaj drugih rezidenc, a se je povsod izkazalo, da jih bolj zanima njegov denar kot njegovo ustvarjanje, je povedal Brane Mozetič.
Po besedah Aleša Štegra so pisateljske rezidence danes duhovni stimulus in obenem socialni korektiv za tisoče pisateljev po svetu. »Več rezidenčnih programov pozna zahod Evrope kot vzhod, čeprav se tudi tu stvari v zadnjem času precej spreminjajo. Možnosti je toliko, da obstajajo celo knjižni vodiči po pisateljskih rezidencah. Tako kot vsak tovrsten pojav poznajo tudi pisateljske rezidence svoje posebneže, pisateljske duše, ki nimajo več stalnega bivališča, marveč romajo z ene rezidence na drugo v nenehni ustvarjalni, eksistenčni in gmotni ogroženosti.
A to so skrajnosti. Večina avtorjev se na pisateljske rezidence prijavlja občasno ali sploh ne, saj je večina tovrstnih institucij locirana na precej odročnih lokacijah, žepnine so nizke (če sploh so), skratka, institucije so namenjene zgolj pisanju.
Obstajajo seveda tudi prestižnejše institucije, pretežno v prestolnicah, kjer je ustrezno večji naval prijavljenih. Slovenske avtorice in avtorji smo pri prijavah na tuje rezidenčne programe precej zadržani, trend se spreminja pri mlajših pisateljskih generacijah, a za večino slovenskih pisateljev velja, da se bodo v najboljšem primeru prijavili za mesečne štipendije v okoliških državah, za daljša bivanja na bolj odročnih destinacijah pa kaj kmalu zmanjka pogumnih,« pravi Šteger, ki je že večkrat tako gostoval v tujini.
O ponudbi pisateljskih rezidenc za tuje avtorje pri nas Šteger pravi, da se postopoma izboljšuje. Poleg garsonjere DSP v Šiški omenja občasne pisateljske rezidence na Ptuju, Kočevju in letos v Mariboru, pred leti še v Veliki Polani, Velenju in najbrž še kje, vendar ugotavlja, da so vse tovrstne iniciative bolj ali manj sporadične, odvisne od naklonjenosti lokalnih oblasti in sponzorjev in žal večinoma nimajo statusa sistemsko financiranih vozlišč umetniških izmenjav.
Posebej omenja novomeško založbo Goga in mednarodno mrežo Halma. Zanimivo se mu zdi, da slovenski avtorji niso zaznali potrebe po ustanovitvi rezidenčnega programa v Sloveniji za njih same. Po njegovem mnenju bi bil nadvse dobrodošel tudi kak rezidenčni program v zamejstvu, v Trstu in Celovcu.
Cvetka Bevc je prav tako že bivala v pisateljskih rezidencah v tujini. Pravi, da spodbujajo ustvarjalnost, pisateljem ponujajo azil in možnost povezovanja z drugimi pisatelji in prevajalci ter skrbijo za vzpostavljanje medkulturnega dialoga.
»Glede lokacij je izbira zelo pestra, od hišic v oddaljenih krajih do bivanja v glavnih mestih. Nekatere rezidence imajo v programu tudi štipendijo za bivanje ali same krijejo stroške bivanja, ponekod celo stroške potovanja, veliko pa je rezidenc, v katerih pisatelji sami pokrivajo stroške. V večini primerov se je za bivanje v rezidenci treba prijaviti na razpise.
Pogoji za pridobitev bivanja so različni, nekaj objavljenih knjig je skorajda nujen pogoj, neredko zahtevajo tudi prevode avtorjevih knjig, prisotnost na mednarodnem literarnem prizorišču, udeležbo na festivalih ter seveda obrazložitev projekta, na katerem namerava pisatelj delati v času bivanja v rezidenci.«
V zvezi s pomenom rezidenc za promocijo mesta, navaja Jürgena Jakoba Beckerja iz Literarnega kolokvija v Berlinu, ki je pred leti na srečanju predstavnikov mreže Halma v Varšavi poudaril, kako pomembna postajajo mesta, ki imajo rezidence in jih tudi sama financirajo. Zlasti ko gre za mestne pisatelje, ki bivajo v mestu tudi do leto dni in se intenzivno vključijo v kulturno dogajanje, pravi Cvetka Bevc.
Neodvisni novinar Fredy Gereis je trenutno rezidenčni pisatelj v Mariboru. Bivanje sta mu omogočila Nemški kulturni forum Vzhodne Evrope s sedežem v Potsdamu in EPK Maribor 2012. Njegova naloga je pisanje o skupni kulturni dediščini Nemcev in Slovencev ter spodbujanje kulturnega dialoga med državama.
Povedal nam je, da je za pisatelja najpomembnejša dobrina čas - in ravno čas mu zagotavlja rezidenčno bivanje v Mariboru. V petih mesecih bivanja ima priložnost raziskati mesto ter razmisliti o lastni kreativnosti, za katero ob redni službi ni imel dovolj časa.
»V novinarstvu obstaja preprosto pravilo: človeka, o katerem pišeš, vedno srečaj dvakrat. Ljudje so znotraj drugačnih časovnih okvirjev drugačni. To velja tudi za mesta. Če samo za vikend obiščeš Maribor, popiješ v lokalu nekaj vina ali poješ sladoled na Trgu svobode, boš verjetno imel lepe vtise, toda barve tvoje mentalne slike bodo popolnoma klišejske.
Če pa si v mestu pet mesecev, lahko opazuješ, kako se ljudje in pokrajina spreminjajo skozi letne čase. Tak dolg obisk ni samo popotništvo, temveč je izkušnja drugega prostora, njegovo občutenje, vonjanje in okušanje. V Maribor sem prišel, ker sem začutil, da moram v svojem življenju nekaj spremeniti.
Nič nisem vedel o njem in Sloveniji. Po dveh mesecih bivanja sem se vanj in v ljudi zaljubil, kar je nujni predpogoj, da o obojem pišem,« pravi Gereis. Svoje tekste objavlja na dvojezičnem blogu stadtschreiber-maribor.de.
Tri pisateljske rezidence čez mejo
Tri priljubljene in dobro organizirane pisateljske rezidence so v sosednjih Avstriji in Hrvaški. Prva je v Splitu - rezidenčni program Marko Marulić, ki ga izvaja Udruga Kurs. Maja Vrančić iz te zadruge je povedala, da so v okviru programa, ki obstaja tri leta, do zdaj v Splitu gostili prek štirideset avtorjev iz držav Evropske unije in jugovzhodne Evrope.
Nudijo jim mesečno bivanje v stanovanju na Bosanski ulici 11, med katerim si lahko izmenjujejo izkušnje z domačimi avtorji, ustvarjajo ter se vključujejo v kulturne aktivnosti mesta. Ena od obvez, ki jih imajo gosti, je, da pri objavi dela navedejo organizacijo in mesto, ki jim je omogočilo štipendijsko bivanje.
Rezidenca ima tako dolgotrajni promotivni učinek za mesto, je prepričana Maja Vrančić, poleg tega so s programom omogočili bivanje hrvaških avtorjev v podobnih evropskih rezidenčnih programih, s katerimi so povezani.
Izmenjave potekajo s Francijo, Avstrijo, Nemčijo in Turčijo. Začeli so tudi sodelovati s podobnimi organizacijami v BiH in Kosovu, ta iniciativa pa je omogočila odprtje dveh novih rezidenc v Sarajevu in Prištini. S tem se v regiji ustvarja rezidenčna mreža Traduki.
Wolfgang Kühn, vodja programa Writers-In-Residence v Kremsu ob Donavi, avstrijskem mestu, približno sedemdeset kilometrov oddaljenem od Dunaja, se je pohvalil, da so v preteklih dvanajstih letih, odkar obstajajo, v Literarni hiši Spodnje Avstrije gostili 120 tujih pisateljev. Programe izmenjave imajo s Češko, Slovaško, Švico in Slovenijo.
Izmenjava s Slovenijo se je začela leta 2004, njihovi gosti iz Slovenije pa so bili Aleš Šteger, Dušan Šarotar, Katja Perat, Maja Novak, Vlado Žabot, Lucija Stupica, Stanka Hrastelj, Mojca Kumerdej in Suzana Tratnik.
Pisatelje izberejo v pomočjo partnerjev iz tujine, zanašajo se na priporočila založb, prevajalcev in prejšnjih gostov. Pisatelji bivajo v 45 kvadratnih metrov velikem stanovanju v stavbi, kjer je tudi mestna literarna hiša. Imajo svojo kuhinjo, kopalnico, dostop do interneta in čudovit pogled na Donavo. Poleg tega dobijo še tisoč evrov štipendije. Njihove nastope vključijo v program prireditev Literarne hiše.
Max Aufischer nam je predstavil mednarodno pisateljsko hišo Gradec v Avstriji. Ustanovljena je bila v sezoni 1996/1997, njena organizatorja pa sta Kulturvermittlung Steiermark in oddelek za kulturo mesta Gradec.
Trenutno ima tri različne programe. Njihovi pisateljski gostje živijo v vili Cerrini v centru Gradca. V njej so tri stanovanja, vsako je namenjeno drugemu programu. Oživili so tudi srednjeveško institucijo mestnega pisarja, in sicer tako, da vsako leto enemu od pisateljev mesto Gradec podeli štipendijo, ta pa v zameno ustvarja svoje projekte ter opisuje atmosfero in kulturno sceno mesta. Od naših pisateljev je bila mestna pisateljica Gradca v letih 2005/2006 Maruša Krese.
