Tomizzove poti po Trstu

Užitek je vzeti v roke knjigo, ki že z naslovom opozarja na svojo širokost, večkulturnost in večnarodnost. Delo Stelle Rasman in Patrizie Vascotto je takšno v dveh pogledih: z dvojezičnim naslovom in naprej tudi besedilom ­Itinerari Tomizziani a Trieste/Tomizove poti po Trstu opozori na sobivanje dveh narodov in s tem dveh jezikov, pa tudi sobivanje nekega literarnega dela in (kulturnega) okolja, v katerem je nastalo.

Avtorici sta članici (Patrizia Vascotto tudi predsednica) dvojezičnega kulturnega društva Skupina 85 – Gruppo 85, ki v Trstu deluje že več kot četrt stoletja, njegov namen pa je italijansko javnost seznanjati 
s slovensko in drugimi kulturami na Tržaškem in z možnostmi njihovega­ sobivanja.

Tomizza je med vsemi tržaškimi pisatelji gotovo najboljša izbira za razmišljanje o strpnosti, ne le med narodi in kulturami, marveč tudi med različnimi v tem ali onem, saj je v tistem prostoru, kot je v uvodu zapisal Miran Košuta, »našel najavtentičnejši domicil svoje literature. Nemara ni dela med njegovimi, ki ne bi tematsko ali ambientalno klilo iz tega površinsko neznatnega, vendar problemsko neskončnega robčka mejne zemlje  … In če želiš potovati k drugemu, kakor Tomizza s svojo literaturo, potem moraš nujno tja, kjer se drugačnost zgošča na eno potenco, kjer meje ostrijo spore in prijateljstva, kjer ni sivega brezbarvja, ampak mavrična pisanost problemov, ljudi, kultur, narodnosti, jezikov  … Tomizza se je zato pogumno odpravil z besedo naravnost tja: na neskončno potovanje vase, 
v svojo dušo, zemljo, svet«.

Pred nami je umetnostnozgodovinski in literarni vodnik, s katerim se lahko odpravimo po Trstu in ga spoznavamo po štirih poteh: po Tomizzovi avtobiografski in po poteh junakov njegovih romanov Frančiška, Mladoporočenca iz ­Ulice Rossetti in žal v slovenščino še neprevedenega Zlo prihaja s severa. Pri vsaki obiskovalca pospremi in pripravi na pot predgovor, nato pa se lahko ob citatih iz romanov ustavlja na pomembnejših (umetnostno)zgodovinskih postajah, ki so zaznamovale pisateljevo osebno ali literarno življenje in hkrati tudi Trst sam. Sicer je vse troje med seboj neločljivo prepleteno, kajti »Glavni junaki del, katerih dogajanje je postavljeno v Trst,« beremo v predgovoru na avtobiografsko pot, »vsi so alter ego Fulvia Tomizze, kažejo 
v romanih, ki tvorijo njegov avtobio­grafski mozaik, velike medsebojne razlike, obenem pa vrsto očitnih skupnih potez. Pred našimi očmi se torej izriše postopno spreminjanje junakovega življenja.«

Bralcu se morda premalo znan Trst odkriva tudi s fotografijami, knjigi pa ne manjkajo pisateljev kratki življenjepis, bibliografija in prevodi v slovenščino. Sprehajati se s Tomizzo po Trstu je že s knjigo zelo zanimivo, da ne zapišemo poučno.