Tiskane izdaje
V starosti 74 let je danes zjutraj v bolnišnici v Dublinu po krajši bolezni umrl irski nobelovec Seamus Heaney, pesnik, ki je zaslovel z ustvarjanjem s koreninami v doživljanju divje lepote Irske. Pa tudi njenih človeških, političnih travm.
Veljal je za enega osrednjih pesnikov 20. stoletja na svetu. In za enega najpomembnejših živečih.
Rojen je bil leta 1939 v katoliški družini na kmečkem posestvu z imenom Mossbawn pri kraju Castledawson Severni Irski, veljal pa za vodilnega irskega pesnika po Williamu Butlerju Yeatsu (1865-1939), prvem irskem nobelovcu, ki so mu nagrado dodelili že leta 1923.
Na zelenem otoku jo je sicer leta 1969 dosegel tudi dramatik Samuel Beckett.
Izdal je 13 pesniških zbirk, dve dramski igri, štiri prozna dela na temo poezije in mnoge druge zapise. V slovenščini je dostopen predvsem z izborom poezije Močvirna dežela, pa tudi s prevodi drugih zapisov.
Nobelovo nagrado za literaturo je prejel leta 1995, znan pa je tudi po poučevanju poezije in literature na številnih uglednih univerzah po svetu.
Za univerzitetno kariero se je odločil že kmalu po diplomi iz angleške književnosti v Londonderryju in Belfastu. Začel je kot profesor sodobne književnosti v Belfastu, zatem je predaval v Kaliforniji, nekaj časa tudi na Harvardu in v Oxfordu.
Ker je v domačem okolju kot katolik nasprotoval protestantskemu nasilju, zaradi česar je postal tarča groženj, se je bil leta 1976 primoran z ženo in tremi otroki preseliti v Dublin.
Veljal je za poeta, kakršnih ni veliko. Za ustvarjalca, ki so ga visoko cenili tako kritiki in v akademskem okolju kot med širšim bralstvom.
Deloma tudi zato, ker je opisoval moderno Severno Irsko, njena mesta in farme, ljudi, naravne danosti in jezik v času vladanja Britancev.
Richard Murphy ga je v New York Review of Books, denimo, označil za pesnika, ki je izkazal najsenzibilnejšo umetnost predstavljanja Irske, njene preteklosti in sedanjosti.
Njegova poezija je znana po zvočni lepoti in spretno zastavljeni teksturi. Pogosto so ga označevali za regionalnega pesnika, a tudi za tradicionalista, ki se je namenoma vračal k predmodernim svetovom.
Ob Nobelovi nagradi je prejel še niz drugih: memorialno nagrado Geoffreyja Fabra leta 1968, nagrado E. M. Forsterja leta 1975, nagrado PEN za prevajanje leta 1985, zlati venec poezije leta 2001, nagrado T. S. Eliota leta 2006 in dvakrat, v letih 1996 in 1999, nagrado Whitbread.
Odmevalo je tudi, ko je, čisto resno, za rešitelja sodobnega pesništva razglasil - Eminema.
