Umrl je Tone Pavček

Bil je pesnik, prevajalec, esejist in urednik. Oglejte si videointervju ob njegovi nominaciji za Delovo osebnost leta 2008.

Objavljeno
21. oktober 2011 09.47
Posodobljeno
21. oktober 2011 09.47
Tanja Cirman, Igor Bratož, Delo.si, kultura
Tanja Cirman, Igor Bratož, Delo.si, kultura

V štiriinosemdesetem letu starosti je po daljši bolezni umrl slovenski pesnik, prevajalec in urednik Tone Pavček.

Zanosni, zamaknjeni pripovedovalec pesmi in zgodb, naklonjen in mil vsemu in do vsega, je svojo pesniško pot začel skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem s slovito kolektivno zbirko Pesmi štirih leta 1953 in jo nadaljeval z nizom odlično sprejetih in priljubljenih pesniških knjig, med katerimi so med drugimi Ujeti ocean, Poganske hvalnice, Temna zarja in Same pesmi o ljubezni.

Pavček je velik del svojega opusa namenil mladim bralcem, med temi deli so Čenčarija, Juri Muri v Afriki, Prave (in neprave) pesmi, Deček gre za soncem in precej drugih. V Pavčkovem prevodnem opusu so dela ruskih avtorjev, od Ane Ahmatove in Marine Cvetajeva do Jesenina, Majakovskega in Pasternaka.

Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi drugod. V letih 1955-1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani.

Pavček je bil do upokojitve glavni urednik Cankarjeve založbe, med njegovimi drugimi zadolžitvami je bilo posebej opaženo predsedovanje Društvu slovenskih pisateljev.

Od leta 1986 do slovenske osamosvojitve leta 1990 je bil poslanec slovenske skupščine. Maja 1989 je pred množico na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral drugo majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.

Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Za svoje delo je prejel številna priznanja. Tako je bil trikrat prejemnik Levstikove nagrade(1958,1961 in leta 2005), leta 1959 Trdinove nagrade, Kajuhove nagrade leta 1986, leta 1996 nagrade večernice. Z Zlatim redom za zasluge je bil odlikovan leta 2009. Leta 1965 je Pavček prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 pa Prešernovo nagrado. Bil je častni mešan Ljubljane, kot tudi Mirne Peči in Novega mesta. Za vzgajanje vinograda trte refošk je prejel naziv vinski vitez.

Od leta 1996 je bil tudi eden izmed ambasadorjev Unicefa.

Od leta 2001 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do svojega 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, se po maturi vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, vendar pravne službe nikoli ni opravljal.

Pavčkov opus

Tone Pavček se je v knjigi najprej predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953) skupaj s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom. Kot je poudarila kritika in presodila literarna zgodovina, je bil svet Pavčkove lirike sprva vitalističen, v razmerju do narave včasih idiličen in harmoničen. Ta oznaka velja v pretežni meri za zbirke Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964) in Poganske hvalnice (1976).

Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v intenzivno doživeti, a hkrati z refleksivnimi toni podloženi poeziji v zbirkah Dediščina (1983) in Goličava (1988). V obeh se je prizadeto in hkrati z veliko ustvarjalno močjo dotaknil vprašanj
življenja in smrti, tako z vidika posameznika kot tudi širše narodne skupnosti (Slovenske pesmi v zbirki Dediščina).

V novih zbirkah Upočasnitve (1998), Darovi (2005) in Ujedanke (2006) je zaživela poleg rodne Dolenjske tudi slovenska Istra, ob refleksivnih izpovednih tonih pa tudi fina jedkost in satirična ironija. Velik del svoji del je posvetil tudi otrokoma Saši Pavček in Marku Pavčku.

Ob nominaciji za Delovo osebnost leta 2008 smo o njem zapisali:

Tone Pavček je tisti slovenski pesnik, čigar poezija premore največ življenjske vedrine, svetovnonazorske svetlobe in pogumnega trkanja na prihodnost - in to že več kot pol stoletja. Zato je Pavček najbolj prepoznan med sodobnimi pesniki, kar se je jasno pokazalo ob njegovi letošnji osemdesetletnici, ko mu je izšlo pet različnih knjig (ki so kljub visoki nakladi večinoma razprodane), ob tej priložnosti je prepotoval tudi skoraj vso Slovenijo, toliko je bilo vabil. Ni samo pesnik, ampak tudi družbeni in družabni človek, ki zna odlično artikulirati kulturni in nacionalni interes. Njegovo vedro in zgovorno pojavo poznajo tako rekoč vsi Slovenci.

***

V klas in kruh življenja

Prijatelju in pesniku Tonetu Pavčku, še v bolnišnico

I.

Kot dobro seme v klas in kruh življenja

vse naokrog svoj glas si posejal,

zdaj vès čas širi se, vse više vzpenja,

se pod nebo, škrjanček, je pognal.

Srce pa nad človekom se ti sklanja,

ki je morda že kje na dnu pristal,

kjer s pesnikom že dolgo več ne sanja,

vse teže trga se od blatnih tal.

Pa saj ni res! Vem, vem, hudó je to,

ko zdaj bolniška postelja priklepa

te nase. A prijatelji vemó:

bolezen v boju s tabo, ne ti z njo,

prej ali slej omaga, vem: ti zlepa

ne popustiš... Da v srcu te tišči?

Preveč je v njem še pesmi. In to boli.

5. 8. 2011

Ciril Zlobec

 

VIDEO: S Tonetom Pavčkom smo se pogovarjali ob njegovem 80. rojstnem dnevu. Takrat je bil med nominiranci za Delovo osebnost leta 2008.