Tiskane izdaje
Za Kajetanom Kovičem ostajajo nesmrtni verzi (Je južni otok. Je.) in nepozabne dogodivščine Mačka Murija. Zapustil nas je pesnik, pisatelj in prevajalec, ki se je posvečal tako odraslim kot otroškim svetovom, v slovenščino pa ponesel tudi verze Rilkeja, Trakla in drugih.
Rodil se je 21. oktobra 1931 v Mariboru, po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil najprej novinar, nato dolga leta urednik pri DZS, na pesniško prizorišče pa je stopil skozi intimizem ob Tonetu Pavčku, Janezu Menartu in Cirilu Zlobcu v zbirki Pesmi štirih, ki je pomenila prelom s t. i. graditeljsko poezijo. Kasneje je izdal še zbirke Prezgodnji dan, Korenine vetra, Ogenjvoda, Labrador ... z Mačkom Murijem, Pikijem Jakobom, Zlato ladjo pa osvojil otroke in njihove starše. Njegovi so tudi romani Pot v Trento in Profesor domišljije, zbirka novel Iskanje Katarine, prevajalsko delo je posvetil večinoma nemški, francoski, madžarski, hrvaški poeziji. Za svoj opus je prejel številne nagrade in priznanja, od Prešernove do Sovretove nagrade, bil je tudi redni član SAZU. V enem zadnjih intervjujev v Delu je povedal: V poeziji skušam stvari čim bolj zgostiti, v prozi se lahko razgovorim, prevod pa je zame velika šola.
V knjigi Jutranji sprehajalec (podnaslov Pripoved o hoji) iz leta 2005 je Kajetan Kovič napisal: Vsako jutro grem za uro ali dve hodit na obrobje Ljubljane. Z avtobusom se iz Bežigrada peljem do soseske BS3, kjer stopim na Pot ... Poti se gibljejo po svojih malih orbitah v presledkih in ne dihajo drug drugemu za ovratnike. Dovolj priložnosti je za srečanja in dovolj prostora za izogibanja.
Kajetana Koviča smo zadnja leta v javnosti redko srečevali, pred dobrimi šestimi leti je zbolel in ni mogel več sam skrbeti zase. Mnogi imajo danes na piedesetalu slovenske poezije njegovo zbirko Labrador, ki je izšla leta 1976 in je zbirka poezije za odrasle. Pred dobrim mesecem dni so pri založbi MK prvič izdali celotni ponatis zbirke, dopolnjujejo pa ga tudi še neobjavljene pesmi. Če je Maček muri osrednja Kovičeva knjiga za otroke je Labrador za odrasle. Kot so zapisali kritiki, se je v tej zbirki njegov simbolizem osamosvojil, stkal je metafizični svet, ki ga enakovredno tvorijo narava, človek in zgodovina. »Ko beremo to poezijo, imamo občutek, da se potikamo po samozadostnih pokrajinah brez človeka, toda nemo obetavnih: v njih se bo morda vse šele zgodilo,« je zapisal Peter Kolšek v Delovih Književnih listih. Krona tega tipa simbolizma je pesem Južni otok, ki je z liturgičnim nagovarjanjem metafizične substance postala najbolj prepoznaven znak novega slovenskega pesniškega simbolizma, med bralstvom pa najbolj priljubljena Kovičeva pesem.
»Tisti, ki smo zdaj srednjih let, smo dobili od Koviča veliko,« se glasi stavek iz zapisa ob pesnikovi sedemdesetletnici leta 2001. Življenje se mu je danes končalo pri 83.
Pesnikovi prijatelji
Ciril Zlobec: Čeprav Kajetanovo slovo ni prišlo nepričakovano, sem vseeno šokiran, kajti še enkrat sem domala fizično občutil, da z odhodom pravega prijatelja izgubiš tudi del sebe. Podoben občutek sem imel ob smrti Janeza Menarta in Toneta Pavčka. V raznih literarnih družbah smo se hecali, da sem očitno obsojen na poslavljanje od prijateljev, pa čeprav so mlajši od mene.
Tako da se počutim kot pogrebnik svojih najboljših prijateljev. Ob Kajetanovi smrti razmišljam o pomenu pravega prijateljstva in občutim, da je izguba prijateljstva izguba ene najčistejših oblik človeške ljubezni. V to prijateljsko podobo Kajetana Koviča vdira in se z njo prepleta tudi njegova literarna podoba. Bil je poseben avtor, imitirali so ga tako mlajši kot starejši avtorji.
Na eleganten način je združeval najboljše in najvitalnejše tradicije svetovne in slovenske literature, hkrati pa je bil ves v svojem času in prav tako odprt v prihodnost. Imel je eleganco v slogu, tankočutnost v jeziku, izvirnost v metafori, v slovensko poezijo je vnesel pokrajinsko slikovitost severne Slovenije. Literarno je bil srečna oseba, odzivnost na njegovo poezijo je bila vedno izjemna, najbrž edini ni doživel negativne kritike.
Prepričan sem, da bo njegova podoba čistega in lepega pesnika v literarnem smislu ostala tudi v prihodnje taka, kot je bila v času njegovega življenja. Če povzamem začetno misel, njegovo izgubo občutim kot intimno srečanje z nikoli razrešljivo skrivnostjo smrti. Ob tej misli se kot popravek, ohrabritev, kaže Kajetanova literarna podoba, ki ne pozna ne staranja ne smrti.
Niko Grafenauer: Vest o smrti mojega dolgoletnega prijatelja me je presunila. Že dlje časa sem bil zaskrbljen zaradi njegove bolezni, pred nedavnim sem ga celo obiskal, a ni bil več sposoben komunicirati z okolico. Zame je Kovič najpomembnješi pesnik v četverici. Bil je lirik, ki je zelo avtentično izpovedoval svoja občutenja. V marsičem sva si bila skladna, tudi v poetikah in pa v literarnih afinitetah. Skupaj sva denimo prevedla Rilkeja – jaz roman, on pa poezijo.
Veno Taufer: Od starejše generacije pesnikov mi je bil po človeški plati najbližje, bila sva prijatelja, veliko sva si tudi dopisovala. Tudi kot pesnik mi je bil blizu, njegovo osnovno pesniško hotenje je bilo objektivizirati osebno občutenje, emocije, v majhnih detajlih je znal najti univerzalnost. Njegove metafore so spominjale na vangoghovske prijeme v mirojevski tehniki. Bil je zelo individualen, poseben pesnik, bil pa je tudi zelo komunikativen, pisal je v živih tonih, barvah in ritmih. Izpričeval je vitalnost nekega obdobja in generacije, ki sem ji pripadal tudi sam. Bil je velik pesnik in njegova poezija bo ostala za vedno.
Tomaž Šalamun: Zame je bil velika avtoriteta, tako sam kot kolegi smo ga najbolj cenili med pesniki štirih. Zelo lepe spomine imam nanj, odlično sem sodeloval z njim kot urednikom, še posebej pa imam v spominu naše potovanje v Beograd, skupaj smo potovali Kocbek, Taufer, Kovič, jaz in še kdo. Zelo mi je žal, da je umrl.
Mitja Čander: Kajetan Kovič je bil vitez slovenske poezije v najbolj žlahtnem pomenu besede. Radikalno je zarezal v povojno sivino in ohranjal visoko pesniško lego vse do zadnjega zamaha.
