Tiskane izdaje
Le še nekaj dni je do njenega odhoda v Bruselj, kjer bo na slovenskem stalnem predstavništvu pri Evropski uniji zastopala interese Slovenije na področju kulture. Zdaj zlaga stvari, ki jih bo odnesla s seboj, zlaga tudi spomine, pravi, a njene misli so v evropsko prestolnico odpotovale že pred njo.
Profesorica angleščine in umetnostne zgodovine se je na ministrstvu za kulturo zaposlila leta 2008. Takrat je začela zbirati izkušnje za delo, ki jo čaka v Bruslju. Urška Zupanec je tudi prevajalka; za prevode pesmi Simona Armitagea je leta 2009 prejela nagrado Lirikonov zlát, ki je priznanje za vrhunske revijalne prevode sodobne poezije v slovenščino. Za to nagrado je bila v letih 2007 in 2008 prav tako nominirana za prevode pesmi Margaret Atwood in Craiga Raina.
Njena hčerkica Ela je stara leto dni in že ubira prve samostojne korake. Kako ponosna je na to, mi pove najprej, nato pa dekličino »nerodno neustrašnost« smeje se primerja s svojimi prvimi nerodnimi koraki mlade mamice. In nemudoma doda, da za lepoto in barvitost njenega življenja skrbi tudi njen »neuradni(ški) mož«, akademski slikar Arjan Pregl. Ravnotežje med različnimi vlogami v življenju pa ji pomaga loviti predvsem vadba joge.
Kaj vse sodi med naloge kulturnega atašeja pri EU?
Najprej zastopa interese Slovenije na področju kulture na ravni Unije, torej v institucijah EU. Moja naloga bo dragocena predvsem zato, ker bom lahko ob formalnem sodelovanju s predstavniki evropskih institucij in drugih držav članic EU tudi z neformalnimi pogovori pridobila pomembne ali celo ključne informacije za oblikovanje stališč Slovenije. Hkrati si bom prizadevala za njihovo uveljavitev. Če imamo recimo s kakšno državo podobne interese, je dobro vnaprej vedeti, ali lahko računamo na njihovo podporo. V neformalnem ozračju lahko morda tudi bolj prepričljivo predstavimo svoje argumente in pridobimo podporo. Poleg tega kulturni ataše skrbi za kulturno promocijo Slovenije.
Zakaj pošilja Slovenija svojega predstavnika prav v tem trenutku?
V Bruslju se ravno začenja proces sprejemanja novih večletnih programov. Na področju kulture so to Kultura, Media in Evropa za državljane, ki so pravzaprav temelj evropske kulturne politike. Seveda je v našem interesu, da bi bili ti programi skrojeni čim bolj po meri Slovenije oziroma slovenskih prijaviteljev. Vendar smo imeli kulturnega atašeja v Bruslju že prej. Predsedovanje Slovenije EU na področju kulture bi bilo težko izvedljivo, če ne bi imeli podpore tudi tam. Takrat je bila v Bruslju pravzaprav okrepljena ekipa, saj so bili z ministrstva za kulturo tja razporejeni kar trije: dve kolegici sta se po predsedovanju vrnili na ministrstvo, kulturni ataše, dr. Sašo Gazdić, pa je ostal do sredine minulega leta, ko se mu je iztekel mandat. Vmes sta za področji kulture in avdiovizualne politike začasno skrbeli svetovalki na stalnem predstavništvu, ki sta sicer pristojni za druge politike.
Kako uspešni so bili doslej naši kulturniki?
Slovenski prijavitelji so tudi zdaj uspešni v teh programih, predvsem v programu Kultura (2007–2013): letos se je recimo s sredstvi iz tega programa sofinancirala Druga godba, če naj omenim le enega izmed številnih podprtih projektov. Največ pa je odobrenih prošenj za sofinanciranje književnih prevodov. Tu smo v samem evropskem vrhu. Poleg tega je letos ministrstvo za kulturo spet vzpostavilo sistem sofinanciranja slovenskih projektov, ki so uspešno kandidirali v okviru programa Kultura, saj želimo s tem še spodbuditi slovenske prijavitelje.
Kako poteka povezava med atašejem in ministrstvom za kulturo?
Slovenska stališča do dokumentov, ki se obravnavajo v EU, se načelno sprejemajo v Sloveniji, seveda pa je za njihovo oblikovanje ključno, da so na voljo vse pomembne informacije. Formalne informacije predstavniki ministrstva dobijo že sami, ponavadi pa zaradi časovne stiske nimajo možnosti, da bi tudi neformalno spregovorili s svojimi kolegi iz drugih držav ali s predstavniki sveta, komisije in tako naprej. Ataše ima možnost opraviti tudi dodatne, včasih neformalne razgovore s posamezniki, ki so vključeni v proces oblikovanja in sprejemanja odločitev, in tako pridobiti informacije, ki so pomembne za oblikovanje slovenskih stališč, hkrati pa lahko tako pripomore k uveljavljanju naših interesov. Ravno to je dodana vrednost atašeja. Pri kakovosti povezave med njim in ministrstvom pa so – kakor vedno – glavni dejavnik ljudje: če so ti odprti, zavzeti in želijo s svojim delom prispevati k razcvetu kulture, je sodelovanje lahko enkratno, saj nikoli ne zmanjka dobrih zamisli. Glede na to, da sem s predstavnico ministrstva v odboru za kulturo pri svetu EU, mag. Sonjo Kralj Bervar, tesno sodelovala že med slovenskim predsedovanjem EU, ko je vodila omenjeni odbor, sem prepričana, da bo sodelovanje izvrstno.
Kaj bo za vas največji izziv, katero delo pa bolj rutinsko?
Največji izziv bo uveljavitev nične stopnje DDV na knjigo. To je tudi ena od prioritet Slovenije za delovanje v EU. S tem ukrepom želimo izboljšati položaj naših založnikov. Velika Britanija in Irska na primer imata nično stopnjo DDV na knjigo, saj sta si to zagotovili s pogajanji že pred pristopom v EU in pred sprejetjem direktive o DDV. Skratka, želimo si, da bi postal DDV na knjigo instrument na področju kulturne politike, s katerim bi lahko spodbudili jezikovno in kulturno raznolikost, podprli ustvarjalnost in izboljšali dostopnost knjig. S to slovensko pobudo bom poskušala seznaniti čim več odločevalcev na evropski ravni, med drugim z organizacijo dogodkov o tej temi, na primer v evropskem parlamentu.
Rutinsko delo? Mislim, da tega ne bo veliko. Morda pisanje zapisnikov …
Ste si pri sebi poskušali ustvariti vtis, kako pomembna je kultura evropskim politikom? So njihova načela zdrava ali menite, da boste to šele ugotovili?
Dandanes se zdi, da je najpomembnejša stvar v Uniji evro, a sem prepričana, da kultura povezuje Evropejce na veliko bolj osnovni ravni. Morda si res težko predstavljamo Unijo brez evra, a vendarle je nekoč ta integracija delovala in se razvijala tudi brez skupne valute. Si lahko predstavljamo Evropo brez kulture? Kultura je tista prva skupna valuta, ki je Evropejce povezovala od nekdaj. A kljub njeni nesporni vrednosti se včasih zdi, da je devalvirala, saj jo odločevalci vse prevečkrat dojemajo kot nekaj nebistvenega, kot razkošje – a kultura ni razkošje, temveč nuja.
Hkrati pa je spodbudno, da predlog proračuna EU za prihodnje sedemletno obdobje predvideva povečanje sredstev na področju kulture za 37 odstotkov, in to v kriznem času. To kaže, da Evropa kulturo že dojema kot dejavnik razvoja in razume, da ima mnoge – če uporabim evrokratski izraz – prelivne učinke. Kultura prispeva h gospodarski rasti, k ustvarjanju novih delovnih mest, k večji socialni koheziji, k medkulturnemu dialogu in je tudi bistveni element mednarodnih odnosov. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da je kultura vrednota sama po sebi, tudi če je ne prevedemo v vse druge pozitivne učinke, saj nenehno širi naša obzorja ter polni in celo osmišlja naše življenje.
Kaj bo za vas uspeh?
Preprosto: uspešno zastopanje nacionalnih interesov. Na to vpliva tudi velikost države – v svetu EU se odločitve na področju kulture sprejemajo s kvalificirano večino, število glasov pa je odvisno od števila prebivalcev posamezne države. Tako ima na primer Francija 29 glasov, Slovenija pa štiri. Vendar menim, da bo veliko odvisno od ljudi, ki zastopajo državo v posameznih forumih: če so ti prepričljivi, če znajo dobro argumentirati svoje zamisli in če se trudijo najti podporo tudi pri drugih članicah, lahko po mojem tudi majhna država, kot je Slovenija, uveljavi svoje interese.
Kako si boste organizirali družinsko življenje? Ali vaš življenjski sopotnik in umetnik tujino sprejema odprto, izzivalno za svoje ustvarjanje?
Življenje si bomo seveda poskušali urediti tako, da bomo čim bolje izkoristili čas, ko bomo skupaj; ker bom jaz čez teden v službi, Ela pa v vrtcu, bodo to predvsem vikendi. V Belgiji je veliko zanimivih galerij, muzejev in mest, ki se jim bomo z veseljem pustili očarati. Da ne govorim o belgijski čokoladi in pivu … Mislim, da bo to za vse nas nepozabna izkušnja. Tudi Arjan vidi v Belgiji priložnost, da se s premikom v neko drugo okolje zgodi tudi kakšen premik v razmišljanju, da dobi nov pogled in vzpostavi nove vezi. V Bruslju in okolici je kar nekaj zanimivih galerij in muzejev, pa še London in Pariz sta od tam oddaljena le nekaj ur z vlakom.
Vaši prvi prevajalski poskusi so se rodili še v času študija, kajne?
Sicer sem se vedno preživljala z manj metafizičnim delom, a književno prevajanje je nedvomno moja ljubezen. Je pa to samotno početje: sediš za računalnikom in podoživljaš ter poustvarjaš svet, ki si ga je izmislil nekdo drug. Pri prevajanju se največkrat posvetujem z različnimi slovarji in seveda z vsemogočnim googlom. Zdaj je res težko razumeti, kako so lahko nekoč prevajali brez interneta.
Bi kakšen svoj prevod posebej omenili? Bo v prihodnjih letih trpela vaša strast, prevajanje umetniške literature?
Trenutno največ sodelujem z našim pisateljem Miho Mazzinijem – moj prevod njegovega romana Nemška loterija bo v kratkem izšel pri britanski založbi CB Editions. Z Mihom je krasno sodelovati – zelo je odprt in kar kipi od idej. Sicer se pa res bojim, da bom morala svoje prevajalsko delo v prihodnjih dveh letih postaviti na stranski tir, a mislim, da iskra prave ljubezni vedno tli v človeku in čaka na čas, ko se lahko spet razgori. Tudi za prevajanje bo prišel ta čas.
Iz NeDela
