V imenu Alaha, Vsemilostnega, Vseusmiljenega!

Sto štirinajst sur svete knjige muslimanov, Korana, pred letom in desetletjem v slovenščini še nismo premogli. Potem je knjigo – a ne iz arabščine – prevedel Klemen Jelinčič, prav takrat smo slišali, da Beletrina pripravlja prvi slovenski prevod Korana iz izvirnika. Zdaj je – menda, menda – pred izidom.

Pred prvim celotnim prevodom so se slovenski bralci s Koranom, »svetim pismom mohamedanskim, ki da ima več retorične nego poetične veljave«, kakor ga je poimenoval Janko Kersnik, le bežno spogledovali, na voljo jim je bil komentirani izbor posameznih odlomkov Koran o Koranu, Bogu, islamu ... v prevodu Nine Svetlič (Cankarjeva založba, 2003), leto po Jelinčičevem prevodu (Atilova knjiga, 2003) je sledila izdaja založbe Učila, v kateri je prevod iz angleščine podpisal Erik Majaron, na Beletrinin dosežek, opremljen z obširnimi opombami in razlagami, pa se je čakalo in čakalo. Po skoraj desetletju se zgodba, tudi zaradi davkoplačevalskega denarja, ki je bil vložen v projekt, najbrž uspešno končuje.

Brez verske recenzije

Prevajalca Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady (arabski, natančneje jemenski pesnik in prevajalec, ki je skupaj s soprogo podpisal Izbor iz sodobne slovenske poezije v arabščini, antologijo Moderna palestinska poezija, zbirko novel Pravi čudež Najiba Mahfuza, knjigo maroškega avtorja Mohameda Šukrija Goli kruh in niz drugih izdaj) pravita, da sta delovni prevod Korana sicer oddala že leta 2004. »Tedanji mufti Islamske skupnosti v Sloveniji naju je na podlagi referenc, priporočil in bibliografije izbral za prevajalca Korana iz izvirnika v slovenski jezik. Ob zamenjavi tega vodstva v Islamski skupnosti v Sloveniji pa je prišlo do dolgotrajnega zastoja in izjemno težkega (ne)sodelovanja tako z založbo kot s prevajalcema in vsi nadaljnji poskusi so se žalostno izgubljali v medlih obljubah novega vodstva Islamske skupnosti v Sloveniji, ki se nikoli niso uresničile. Za ta projekt so bili predvideni ustrezna verska recenzija in konzultacije s priznanimi bošnjaškimi islamskimi avtoritetami, ki so bile na začetku, pred zamenjavo vodstva, vključene v ta projekt in so prav v ta namen pripotovale iz Sarajeva ter prevajalcema in založbi ponudile vso pomoč in podporo, kar pa se kasneje ni uresničilo.«

Knjiga ali denar

Delovno skupino, ki naj bi poskrbela za obsežen spremni aparat je vodila Bronislava Aubelj, zdaj urednica založbe Modrijan, člani so bili Vesna Velkovrh Bukilica, Vid Snoj, dr. Marko Kerševan, dr. Enes Karić, Aleš Šteger, dr. Peter Weiss, dr. Gorazd Kocjančič in takratni najvišji dostojanstvenik islamske skupnosti v Sloveniji, mufti Osman Đogić. Ni odveč navreči, da je založbo po posvetovanju z Ministrstvom za kulturo izbralo vodstvo islamske skupnosti, del denarja za izdajo pa je priskrbelo ministrstvo. Dolgo čakanje na natis se mora zdaj končati, rok za izdajo te knjige je bil že večkrat podaljšan. Po besedah Vlaste Vičič, področne sekretarke z Javne agencije za knjigo je nerealizacij projektov ali posameznih knjig vsako leto nekaj, pogodbeniki vrnejo sredstva, saj je to pogoj za nadaljnje sofinanciranje. »JAK je od začetka delovanja vpeljala pogodbeno in razpisno določilo, da pogodbeniki vračajo sredstva za knjige, vključene v knjižni program, ki ne izidejo v pogodbenem roku.«

Beletrini denarja ne bo treba vračati, Aleš Šteger nam je potrdil, da bo knjiga predvidoma izšla julija, tudi direktor založbe Tomaž Gerdina pravi isto: »Da. Prevod, ki je nastajal več kot desetletje, je velik podvig. To sicer ne bo izdaja, ki bi bila avtorizirana s strani Islamske skupnosti, za kaj takega je potrebna še dolga pot. Je pa ta izdaja Korana izjemen civilizacijski akt in velik korak naprej v približevanju islamske tematike in misli slovenskim bralcem. Na vsak način knjiga, ki jo mora imeti na svoji polici vsak slovenski intelektualec.«

Jezikovni in razlagalni problemi

Šteger na vprašanje o najverjetnejši ciljni publiki odgovarja: »Prevod je šel skozi številne strokovne revizije in se je brusil vrsto let in ima izjemen pomen v civilizacijskem, kulturnem in filološkem smislu. Založba računa na odmev in prodajo med sploško zainteresirano intelektualno publiko kot tudi vsemi, ki jih zanimajo vprašanja islama oziroma so slovenski pripadniki islama. Prevod zaenkrat ne bo imel religijskega imprimaturja. Gre za filološko argumentiran, s spremnim aparatom podprt prevod, ki bo v marsičem postavljal prve standarde v slovenskem jeziku in kot tak rabil za osnovo na nadaljnem delu pri vseh bodočih različicah prevodov Korana, bodisi istih prevajalcev ali kogarkoli drugega.«

Prevajalski par Alhady o knjigi, ki je tik pred izidom, govori kot o zelo specifičnem, zahtevnem prevajalskem zalogaju, ki ju je ves čas prevajanja postavljajo pred niz lingvističnih in hermenevtičnih problemov: »Prevajalec, ki se loteva poglobljenega prevajanja Korana iz izvirnika, mora ves čas pozorno in previdno krmariti, prepoznati mora številne čeri in se jim ogniti, nenehno se mora soočati z večpomenskostjo in drugimi jezikovnimi izzivi ter se kar naprej odločati med številnimi različnimi, nemalokrat pa tudi enakovrednimi možnostmi, saj gre pri vsakem, še tako vestnem in skrbnem prevodu le za interpretacijo multiinterpretatibilnega izvirnika. Svoje jezikovne in pomenske rešitve mora prevajalec preverjati najprej pri drugih koránskih ajah, ki isto besedo pojasnjujejo ali natančneje določajo, nato pri verodostojnih Mohámedovih izrekih hadisih in nazadnje še pri obsežnem eksegetskem in hermenevtičnem delu, pri razlagah in tolmačenju v obliki zajetnih knjig tafsirjev, ki so delo prerokovih učencev in kasnejših priznanih islamskih verskih učenjakov. Nazadnje mora biti prevajalec sposoben ustreznost svoje rešitve preveriti tudi pri različnih priznanih in potrjenih prevodih v slovanske, evropske in druge svetovne jezike, če naj delo opravi zares temeljito.«

Cilj prevajalskega para Alhady je bil, kot sta povedala, pomensko ustrezen pravoverni prevod, ki bi Slovencem v lepi knjižni slovenščini predstavil islamsko scripturo sacro, kakor jo poznajo in razumejo muslimani po vsem svetu. »Prizadevala sva si za versko, to je pomensko ustrezen prevod, ki bi jasno in nedvoumno predstavil ortodoksno islamsko tradicijo in ji ne bi v ničemer nasprotoval. Pri zapisu vseh arabskih besed sva se odločala predvsem na podlagi arabskega izvirnika in slovenskega pravopisa in slovnice.« Seveda sta dodala, da se jima zdi Koran pravzaprav neprevedljiv, »v prevodu pa neponovljiv in nujno omejen z interpretacijami.«