Tiskane izdaje
Danilo Kiš – postmodernist, disident, zablodeli vitez, skorajda dobitnik Nobelove nagrade, zadnji jugoslovanski pisatelj... še bi lahko naštevali oznake, ki so mu jih pripisali. Po zaslugi Študentske založbe Litera se lahko skozi njegovo literaturo in življenje sprehodimo s pomočjo Čitanke.
Za površne bralce je Kiš avtor ene knjige – razvpite Grobnice za Borisa Davidoviča, tisti, ki malce bolje poznajo njegov opus, pa vedo, da je zvrstno in tematsko zelo raznolik pisatelj. To je več kot očitno tudi iz Čitanke, ki jo je pripravila Julija Uršič. Knjiga prinaša nekakšen panoramski pogled na njegovo ustvarjanje, zbran material deluje kot organska in logična celota, ki reprezentira Kiševo bistvo. Princip organiziranja materiala je kronološki, saj se je izkazalo, da je tak način pri njegovem opusu najbolj naraven in logičen. Manjkata le dve stvari: dramatika ter tisti del esejističnih tekstov, v katerih razmišlja o drugih avtorjih ali raznih literarnih ali družbenih pojavih (esejistika o lastni avtopoetiki je vključena).
Čitanka se odpre s Kiševo poezijo. Z njo se je začela tudi njegova literarna ustvarjalnost, saj je, kot beremo v spremnem besedilu Julije Uršič, prvo pesem napisal pri devetih letih. Pesniti je prenehal okoli leta 1965, bil je namreč prepričan, da ni dovolj dober pesnik. Po tem se je s poezijo večinoma ukvarjal le še kot prevajalec, največ je prevajal madžarskega pesnika Adyja, o katerem pravi, da je v veliki meri izčrpal njegovo liričnost. V pesmih, objavljenih v Čitanki, je opazno naštevanje, na kar opozarja tudi Julija Uršič, iz Kiševih esejev pa si lahko izposodimo stavek: »Naštevanje je predvsem oženje stvari na sliko in podobo sveta. Imenovati pomeni ustvariti.« Sledita knjižni prvenec Mansarda (1962) in kratki roman Psalm 44 (1962). To sta Kiševi mladostni deli, ki že nakazujeta kasnejši obsesiji njegovega opusa – »metafizično obsedenost« in »zgodovinsko, dokumentarno rekonstrukcijo«. Kiš v intervjuju pravi, da je Mansardo napisal v trenutku samomorilske krize, ki jo je povzročila mladostna ljubezen, imenuje jo tudi »slogovna vaja na temo sanjarjenja«.
Naslednji sklop predstavlja neke vrste trilogijo. To so dela Zgodnje muke (1969), Vrt, pepel (1965) in Peščena ura (1972), ki so izšla posamično, proti koncu življenja pa jih je Kišu uspelo izdati skupaj pod naslovom Družinski cirkus oziroma Družinski ciklus. Povezujejo jih skupne, bolj ali manj avtobiografske teme: Kiševa otroška leta, težki čas nacizma, ko so njegovega očeta odvedli v Auschwitz in ga usmrtili, njegovo judovsko poreklo. Kiš je trilogijo razlagal kot terapevtski proces, s pomočjo katerega se je osvobajal travmatičnih dogodkov, ki so ga usodno zaznamovali, pa tudi kot proces pisateljskega zorenja. Posebnost trilogije je nekakšno simultano zrenje v otroštvo iz različnih perspektiv, osrednje mesto v njej pa zavzema lik očeta, ki ga Kiš poskuša mistificirati in demistificirati. V enem od intervjujev pisatelj pravi, da so Zgodnje muke, Vrt, pepel in Peščena ura »vajenske zgodbe«. Naslednja v Čitanki je Grobnica za Borisa Davidoviča (1976), ki je v literaturo nekdanje Jugoslavije prinesla pravi vihar in Kiša uvrstila med osrednje jugoslovanske postmoderniste. Po pohvalnem sprejemu pri kritiki je bila kmalu deležna zelo ostrih obsodb – predvsem zaradi domnevnega plagiatorstva –, proti avtorju pa se je sprožila prava hajka. Kiš se je proti napadom branil s knjigo Ura anatomije (1978), v kateri je poskušal utemeljiti svoje pisanje. Sledi Enciklopedija mrtvih (1983), zbirka zgodb z osrednjo tematiko ljubezni in smrti. Zadnje poglavje knjige, ki nosi naslov Iz zapuščine, je zelo zanimivo, saj so v njem objavljena nekatera dela, ki so vsaj pri nas pretežno neznana.
Temperamenten človek
Iz tega kratkega povzetka je razvidno, da v Čitanki Kiš zasije v najboljši luči in iz skorajda vseh vidikov. Najprej stvarni uvodi podajo osnovno informacijo o posameznem delu in ozadju nastanka tega dela, sledi izbran odlomek, ki je ponavadi zelo reprezentativen, poglavja pa sklenejo Kiševi komentarji, večinoma povzeti iz intervjujev. Ti so intelektualno ostri in sočni, Kiš je bil odličen razlagalec samega sebe. Skozi knjigo z lahkoto sledimo razvoju Kiševega svetovnega nazora in pisateljskega creda in opusa. Teksti, ki jih beremo, so kombinacija »temeljnih poglavij« iz Kiša ter kuriozitet, zanimivosti, vajeniških poskusov, eksperimentov. V tej kombinaciji znanega in neznanega, bistvenega in malce manj bistvenega, je njen največji čar. Lepo so razvidne tudi osrednje Kiševe tematske preokupacije: vprašanje individualne svobode in represije, distanca do velikih ideologij, raziskovanje zla, dvom o resničnosti, pogosto vračanje v otroštvo, nenavaden odnos do očeta, pa tudi njegove priljubljene literarne tehnike, kot so prepletanje biografskih in psevdobiografskih prvin, citatnost, palimpsestnost.
Danilo Kiš se kaže kot temperamenten človek, ki je imel strasten, brezkompromisen odnos do sebe in literature. Čitanka je priložnost, da ga še enkrat zares preberemo in da se spomnimo danes pretežno mrtvega postmodernizma in ideoloških zagat komunizma, katerih katalizatorji so bili prav taki pisci, kot je bil Kiš.
