Vagina in feminizem

»Ne kultura, ne vzgoja, ne patriarhat, ne Freud: za razliko med vaginalnim in klitorisnim orgazmom je kriva različna oživčenost naše vagine,« trdi feministična pisateljica Naomi Wolf v pogovoru za Guardian ob izidu svoje nove knjige Vagina, ki že zdaj dviguje veliko prahu. Morda tudi zaradi naslova, saj je, kot pravi Wolfova, ta beseda – ali še vedno tabu, ali obdana z negativnimi konotacijami, ali zavita v sram.

Knjiga Vagina: osebni spomini je zmes osebnih spominov, kulturne zgodovine in deloma znanstveno popotovanje po ženski seksualnosti. V njej avtorica odkriva, kako malo ženske vedo o svoji anatomiji, saj s pomočjo strokovnjakov ugotavlja, da sta različna kakovost ženskih orgazmov in dilema vaginalni ali klitorisni orgazem bolj posledici različne oživčenosti posamičnih vagin kakor pa travm, vzgoje ali kulture. Vagina ni le seksualni organ, je bistvena za počutje ženske in katalizator za njeno ustvarjalnost in samozavest, še piše Wolfova in razlaga, da vagina ni povezana samo z ženskimi možgani, ampak je tudi del »ženske duše«.

Ko je Naomi Wolf pri sedemindvajsetih napisala The Beauty Myth (Lepotni mit, 1991), se še ni zavedala, da je biti »vodilna feministka tako imenovanega tretjega vala feminističnega gibanja« tako naporna služba. V njej je postavila tezo, da bi ženske morale imeti pravico, da počnejo s svojim telesom, kar hočejo, ne da bi jih ideologija za to kaznovala. »Lepotnemu mitu ni mar, kako smo videti, dokler se počutimo grde,« piše Wolfova. »Ženske pa se morajo zavedati, da ni pomembno, kako so videti, dokler se počutijo lepe.« Knjiga je bila velika uspešnica; takrat so jo s presežniki pospremile vse ključne osebnosti feministične teorije; kot je ob izidu napisala Gloria Steinem, je to »pametna, jezna knjiga in klic k svobodi!«.

Dvajset let po njenem prvem uspehu ji ob izidu Vagine, kot rečeno, kritiki niso več tako naklonjeni. New Yorker njeno »znanstveno knjigo« primerja z erotično uspešnico Petdeset odtenkov sive in ironično zapiše: »V mestu je nova gospodarica, ki jo moramo zadovoljiti, ji služiti in jo častiti: Vagina.« Kot pravi Camille Paglia, ena najbolj vztrajnih kritičark Wolfove, se ji zdi bizarno, da se mati dveh otrok zapleta v tak seksualni ekshibicionizem, in temo knjige označi za »iztrošeno in passé«. Bolj prizanesljiv je le dnevnik Booklist, ki trdi, da bo nenavadna študija Wolfove postala avtoritativen vir, sploh v času političnih in religioznih vprašanj, ki zadevajo žensko pravico do seksualnosti in reprodukcije.

Wolfova, sicer hči antropologinje Deborah Goleman, avtorice knjige The Lesbian Community (Lezbična skupnost), je bila do leta 2005 poročena z nekdanjim piscem govorov za Billa Clintona Davidom Shipleyjem, s katerim imata dva otroka. Tudi sicer ima za sabo pestro politično zgodovino: bila je v kreativnem timu Billa Clintona za pridobivanje ženskih volivk, pred kratkim je stopila v bran Julianu Assangeu, oktobra lani so jo priprli na demonstracijah Okupirajmo Wall Street, tako da o Obami nima najboljšega mnenja: »Obama preganja mlade s piščalkami na protestih, hkrati pa še vedno ni zaprl Guantanama. Za človekove pravice je slabši od Busha.«