Varčevanje – zategovanje pasu ali davljenje?

Kaj vse se skriva za besedami, kot je »varčevanje« ali »zategovanje pasu«, ki jih vsak dan izgovarja politika? Kaj natanko te besede, ko postanejo meso, pomenijo za kulturno produkcijo in na kakšen način takšna politična strategija odzvanja v sosednjih državah in v njihovi kulturni produkciji? O tem smo povprašali nekaj opaznih imen, tudi slovenskih. Če drži, kar pravi Dubravka Ugrešić, da je »kultura definitivno tržna stvar« – zakaj ji delajo države tako zelo slabo reklamo?

Nevarna atmosfera 
pobitosti na Hrvaškem

Politika varčevanja – kar se kulture tiče – najbolj vpliva na lokalne proračune. Tako se je na primer v Zagrebu drastično zmanjšala podpora neodvisni produkciji, zaradi česar je prišlo do manjših uporov, zato so jim nekaj dali nazaj, toda zelo malo. Kar se tiče literature: znatno se je zmanjšala prodaja knjig, ne pa tudi njihova kvaliteta. Pravzaprav lahko pričakujemo, da se bo kulturna produkcija zmanjšala po obsegu, ker je mnogim preprosto onemogočeno delovati kot kulturnik ali umetnik, saj jih celoten sistem posredno usmerja k ukvarjanju z nečim drugim. To se ne dogaja od včeraj, je pa situacija zaostrena. Ne glede na krizo se je tem trendom potrebno in tudi možno zoperstaviti. Najhuje se je prepustiti tej »atmosferi« krize in pristati na kapitualcijo. Če pogledamo številke, kulturni delež ni nekaj, zaradi česar bo država propadla, ali ponovno zrasla. Ta delež je izjemno majhen. V tem smislu je nevarnejša atmosfera pobitosti. Na splošno mislim, da se politika napak spoprijema s krizo, saj ne prinaša ničesar, razen nadaljnjega padca ekonomske aktivnosti. Tudi kulturniške. Z ustvarjanjem mrtvila te ekonomske in metaforične depresije ne bomo dosegli ničesar. Potrebna je nova politika razvoja, v to debato pa se lahko vključijo tudi kulturniki, saj imajo dostop do javnosti, zato bi morali braniti tako svoje, kot pozicije tistih, ki tega dostopa nimajo, saj smo vsi (natančenje: 99% nas) v istem loncu.

Robert Periščić, Zagreb; pisatelj, scenarist, urednik

Črnogorska vlada je sprejela mesarsko odločitev

Situacija, povezana s financiranjem umetniške produkcije v Črni Gori, je katastrofalna. Vlada je sprejela mesarsko odločitev, na podlagi katere nevladnim organizacijam onemogoča sodelovanje pri razpisih, ki so vezani na kulturno-umetniško ustvarjanje, s čimer je povzročila neizmerljivo škodo kulturi države, ki jo upravlja. Dimenzije posledic škode bodo jasne šele v prihodnosti. Naj ilustriram: najvidnejšo črnogorsko literaturo so v zadnjih 15 letih objavljali založniki, ki sodijo med nevladne organizacije. Ti so objavljali tudi najpomembnejše črnogorske časopise za književnost. Vlada jih s svojo potezo zdaj praktično ukinja. Da bi razumeli idiotizem te odločitve, naj povem, da v Črni Gori, kjer so zadeve, povezane s kulturo, vse kaj drugega kot sistemsko rešene, med nevladne organizacije sodi tudi Črnogorsko združenje literatov, Združenje likovnih umetnikov, pa tudi Center za Sodobno umetnost, ki predstavlja osrednjo institucijo likovne kulture v državi. Z odločitvijo vlade je delovanje vseh zdaj onemogočeno.

Zanimivo pri tem je, da omenjene zakonske rešitve ne prihajajo zi ministrstva za kulturo, temveč z ministrstva za notranje zadeve. Nauk: v državah, kjer policija ureja stvari s kulturnega področja, najprej nastradajo umetniki. Za njimi pridejo še ostali. Seveda pa bo umetnost preživela in umetniki bodo ustvarjali naprej, nobena vlada, niti najboljškodljiva, jih v tem ne more ustaviti. Črnogorska kulturna produkcija bo preživela kljub takšni vladi.

Andrej Nikoladis, Ulcinj; pisatelj, kolumnist in svetovalec za kulturo in svobodo govora v črnogorskem parlamentu

Kultura je definitivno 
tržna stvar

Politika varčevanja v kulturi je enaka vsem drugim varčevanjem. Tako kot bankirji, ki so cel sistem privedli do kolapsa, niso dobili odpovedi, temveč dodatne bonuse, tako idioti v kulturi ustvarjajo smeti in kasirajo velike denarce, talentirani ljudje pa se komaj preživljajo. Bolj ko je delo (literarno, slikarsko, filmsko, itd.) slabe kakovosti, bolj ko žali okus normalnega konzumenta, bolj ko je lažno, bolj je uspešno. Kultura je definitivno tržna stvar (morda je to od nekdaj bila, samo da jaz tega nisem želela videti), vse se odvija skozi koordinate ponudbe in povpraševanja, celo t. i. umetniška vrednost. Tudi diamanti so bili navadni kamni, dokler jim nekdo ni nabil cene. Denar torej kreira vse, kar hočete, tudi okus.

Dubravka Ugrešić, Amsterdam; pisateljica in kolumnistka

Destrukcija kulturne infrastrukture v Grčiji

Trenutna socialno-ekonomska kriza je hudo udarila Grčijo, ljudje so se znašli v hudi stiski. Pod temi okoliščinami kultura ni na listi prioritet, kot so zaposlovanje, dnevno preživetje in osnovne pravice, denimo pravica do zdravstvenega zavarovanja in socialne varnosti. Zato je razumljivo, da je po kulturi močno udarilo. Kljub temu moja največja skrb ni dejstvo, da ljudje nimajo denarja, ki bi ga zapravili za kulturo (kar se dogaja), ali da javnost ne podpira umetnikov (kar se prav tako dogaja). Moja glavna skrb je de-institucionalizacija kulturne sfere. Zapirajo se teatri z dolgo tradicijo delovanja (denimo teater Spyros Evangelatos v Atenah), zapirajo se kulturne organizacije (denimo Evropski prevajalski center Ekemel), prostori za umetniška uprizarjanja (denimo Dasein, prizorišče, na katerem sem organiziral Daseinfest, Mednarodni literarni festival). Primerov je še mnogo. Torej, problem politike zategovanja pasu ni v začasnem omejevanju kulturne produkcije, temveč – in to je pravi zločin – v popolni destrukciji kulturne infrastrukture države.

Christos Chrissopoulos, Atene; pisatelj, kolumnist, esejist, prevajalec ter član Evropskega kulturnega parlamenta

Varčevanje v umetnosti 
ni ekonomsko motivirano

Na kulturnem področju so najbolj na udaru samozaposleni v kulturi, ki so poleg nevladnih organizacij v kulturi edini resnični novum v kulturnem sistemu. So proizvod demokratičnih sprememb, so posledica razumevanja umetniške ustvarjalnosti, ki ni nekaj, kar se lahko standardizira, spravi v rutino, postavi v sindikalne okvirje. Sodobna in učinkovita politika bi naredila ogromno, če bi samozaposlenim umetnikom omogočila, da tako kot vsak zaposlen državljan lahko vzamejo dopust, da lahko gredo na bolniško, da lahko dobijo kredit ne glede na to, da so zaposleni pri samemu sebi in so edini delavec svoje firme, da se mu spoštuje minulo delo... Varčevanje v umetnosti ni ekonomsko motivirano, saj na umetnikih dobesedno ni mogoče privarčevati omembne vrednega kosa družbenega in narodovega bogastva.

Varčevanje je spirala, ki ji ni konca, in dejstvo, da te pakete delajo tako na hitro in da je v njih toliko nesmislov, katerih posledice bo kmalu treba popravljati z novim krogom varčevalnih ukrepov, nas napeljuje v dvom v njihovo ekonomsko in strokovno upravičenost. Represijo se danes izvaja z obubožanjem in ponižanjem ekonomskega položaja potencialnih nasprotnikov režima. Varčevalni ukrepi so posledica pomanjkanja politične domišljije in politične vizije.

Janez Janša, Ljubljana; režiser, raziskovalec sodobnih umetnosti

Zaskrbljujoče vztrajanje države pri monologu

Prvič: zategovanje pasu vpliva na kvantiteto kulturne oz. umetniške produkcije, ki je predpogoj, da se vzpostavi neka kvaliteta, Drugič: vpliva na kvaliteto in to ne le prek kvantitete, temveč tudi neposredno, saj ustvarjalcem odvzema čas in prostor za ustvarjanje. Tretjič: vpliva na recepcijo te produkcije, saj ji s tem, ko jo potisne na margino, odvzame del javnega zanimanja. Slednje ponovno slabi položaj umetnika in mu odvzema pogajalsko moč proti državi, ki bi vendar morala biti kooperativna. Država se mora zavedati, da je kultura tista, ki spodbuja ustvarjalnost, inovativnost, zdravo prilagodljivost in je temelj družbene oz. gospodarske rasti, česar si želi (vsaj tako pravi). V umetnosti, ki je pomemben del kulture, ni pomembno samo to, kaj rečemo, ampak tudi, kako nekaj izrečemo, zato je toliko bolj zaskrbljujoče vztrajanje države pri monologu, ko je pa že skandinavski model pokazal prednosti zaščite umetnika in umetnosti kot javno dobrega.

Glorjana Veber, Ljubljana; pesnica, direktorica Inštituta IRIU

Če politika ne prepozna ...

Politika »zategovanja pasu« je posledica rivalstva za kapital. Pod krinko, ki se ji reče politika, pa se skrivajo lobiji, ki s to državo že kar hudo mafijsko manipulirajo. K temu lahko povem, da poznam kar nekaj slovenskih kulturnih in umetniških ustvarjalcev z nespornim, trajnim mednarodnim ugledom – in  da česa takega kratko in malo ni mogoče reči za nobenega od naših politikov. Razprtije med njimi pa Sloveniji znižujejo vrednost – kar pomeni, da jo bodo poltični priviligiranci lažje kupovali. Sicer pa mi je iz leta v leto zmeraj bolj jasno, da je za naše politike Slovenija prevelika – in da take, prevelike, države ne znajo in ne zmorejo upravljati.

Ni dvoma, da taka politika porazno vpliva tudi na slovensko kulturno/umetniško ustvarjalnost. Ne le, da knjižni produkciji jemlje trikrat več, kot vanjo vlaga, ta ista politika se v svoji provincialni omejenosti zavestno obrača zoper številne mednarodne uspehe kulturnih in umetniških ustvarjalcev, saj jih v nasprotnem primeru več ne bi mogla obvladovati in javno zmerjati s paraziti. Če te recimo prevajajo v nemščino, poljščino, ruščino, ukrajinščino, angleščino …, če katera tvojih knjig recimo v ameriškem prostoru vzbudi ugledno publiciteto, če jo kot poseben dosežek evropske literature izpostavijo v osrednjem čikaškem literarnem klubu ali v švedski Nobelovi knjižnici (in te pri tem imajo za Rusa), če o tej knjigi Londonski Times v svoji literarni prilogi svetovnega formata napiše tako rekoč pol strani kritiške hvale …, pač v nadaljevanju te poti od domače politike pričakuješ vse kaj drugega kot zmerjanje s parazitom. Zagotovo pa je še huje, če ta politika ne zna ali noče izkoristiti možnosti, ki jih odpirajo pomembne mednarodne nagrade (med literati so jih v zadnjem času prejeli Jesih, Debeljak in Mazzini). Take dosežke države z razvito, ustvarjalno politiko pač  znajo obračati v svoj prid. Pri nas pa pristojni minister, namesto da bi razvijal zunanjo kulturno politiko in odločno podprl avtorje, ki so vzbudili mednarodni interes, preprosto pozabi, da Slovenija v tujini nima tovrstne infrastrukture, da nima kulturnih atašejev, v obstoječi agenciji za knjigo pa vidi predvsem proračunsko breme in »sveto kravo«. Ja, takšna politika je v breme vsakršni ustvarjalnosti.

Vlado Žabot, Ljubljana; pisatelj, nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev

Odločitev brez misli 
na posledice

Dokler govorimo o zategovanju pasu, kakovost (kljub zmanjšanemu obsegu sofinanciranih programov) ne bi smela biti vprašljiva. Ko pa varčevanje postane zategovanje pasu okoli vratu (po domače davljenje), lahko nekaterim področjem kulturne ustvarjalnosti hitro zmanjka kisika. Za kakovost gledališke predstave, recimo, ne more biti usodno, če je za lasulje in kostume na voljo nekoliko manj denarja. Druga stvar so programi in projekti, ki zadevajo knjižno in revijalno produkcijo, prevajanje slovenskih del v tuje jezike, mednarodno mobilnost avtorjev, navzočnost Slovenije na mednarodnih sejmih. In prav tu je vlada z zmanjšanjem programskih sredstev za četrtino (nobeno drugo področje ni utrpelo tako radikalnega reza!) ustvarila pogoje za več kot opazen zdrs kakovosti, za demotiviranost avtorjev, za čedalje močnejše prepričanje, da ne gre le za varčevanje, ampak za dejansko zatiranje slovenske literarne produkcije in njenega prodora v svet. Žalostno, če pomislimo, kako zelo nas pri uveljavljanju svoje književnosti prekaša celo Islandija z manj prebivalci, kot jih ima Ljubljana. Brez zadostnih subvencij bo domača literatura za založnike postala še manj zanimiva; še bolj kot doslej bodo prisiljeni polniti knjigarne in knjižnice s puhlimi tujimi uspešnicami; nekaterih pomembnih knjig, ki jih bere ves svet, v slovenskem prevodu preprosto ne bomo imeli. Nobenega dvoma ni, da bomo duhovno nazadovali. Ampak zdi se, da to nikogar od odgovornih ne briga. Eden osnovnih pogojev za kakovost je tudi kvantiteta (v razumnih mejah, seveda), saj je pri tridesetih romanih več možnosti, da se med njimi najdeta dva zelo dobra, kot če jih izide samo deset. Zdi se, da o vsem tem nihče ni razmišljal; da je šlo za odločitev »na horuk«, brez misli na posledice. Narejena bo velika škoda, ki nas bo še bolj zaplankirala v naš mini podalpski svet.

Evald Flisar, Murska Sobota; pisatelj, prevajalec, urednik