Več ko je literarnih nagrad, manj so vredne

Nagrada, literarna nič manj, bi morala biti praznik. Praznik pa zahteva temeljite priprave­ in čas, vnaša veselje in vsebuje­ nekaj višjega, plemenitega. Pa so pokloni, s katerimi v Sloveniji počastimo književne ustvarjalce, res prestiž ali vsaj odmevno povabilo h knjigi?

Pred časom so o literarnih nagradah v ljubljanski Modrijanovi knjigarni razpravljali moderatorka Breda Biščak, pisateljica, pesnica in prevajalka dr. Barbara Simoniti,­ urednica založbe Goga Jelka Ciglenečki in donedavna predsednik komisije za podelitev kresnikove nagrade, prof. dr. ­Miran Hladnik. Čeprav so problematiko osvetlili z različnih perspektiv, niso mogli pregnati mračnosti, v katero je odeta.

Izguba osrednjosti

Nagrade na splošno so potrebne za posameznika in za skupnost, pogosto so zunanji motor (ustvarjalca) in, kakor je izpostavil Miran Hladnik, določajo nekatera področja bolj kot druga. Vojaki si od nekdaj pripenjajo na prsi odlikovanja, včasih so se na bankovce prebili udarniški posamezniki, sposobni fizičnih presežkov.

Danes nagrajujejo telesne zmogljivosti predvsem še v športu, zato pa bolj kot kdaj prej postajajo predmet tekme umetnost in druge oblike intelektualne ustvarjalnosti. V njih ni lahko določiti meril ocenjevanja, vsaj tako jasnih kot pri športu ne. Še posebno književnost je polje, na katerem se dogajajo korenite spremembe.

»Nekoč je imela monopolni položaj, saj ni bilo drugih intelektualnih dejavnosti, denimo v času pred filmom, televizijo, estrado in svetovnim spletom.« Spomin na obdobje, ko je kolektivno veliko štela, je še živ, toda že dolgo nima več nekdanje intelektualne osrednjosti.­

Kljub temu je nagrad vedno več, celo drugače: »V preteklosti jih sploh ni bilo, prvo, nagrado Mohorjeve družbe, je leta 1864 dobil Josip Jurčič za Jurija Kozjaka. Sčasoma je število naraslo, danes jih je še največ: okrog trideset, medtem ko je še dodatnih trideset ali več poimenovanih po književnikih ali literarnih dogodkih. Nagrado za slovenski feljton, na primer, so podelili samo enkrat, leta 1988.«

Očitno je, da se s številom nagrad spreminja njihova vloga ali, kakor pravi Barbara Simoniti: bolj ko slabi »pomen književnosti in celotnega sistema, povezanega z njo, več je nagrad in toliko manj so vredne. Zdaj jih je že toliko, da jih navadni ljudje sploh ne prepoznavajo več.« Zato se dogaja, da je zanimanja zanje precej med pisci, založniki in književnimi kritiki, nič kaj pa ne pomenijo bralcem. Razen kresnika za najboljši roman, ki ga od leta 1991 organizira Delo, nagrade ne vplivajo bistveno na to, po katerih naslovih segajo bralci – predvsem kot kupci v knjigarnah. Založniki prodajo le nekaj deset izvodov več.

»Kresnik je edina nagrada, ki ostaja praznik literature. Tisti, ki beremo, jo spremljamo od začetka do konca. Šarm ohranja do zadnje minute,« razmišlja Jelka Ciglenečki:­ »In tako mora biti.« Ne pa da nagrade mašijo finančne luknje in postajajo celo socialni korektiv – neposredno morda ne, saj so prenizke, posredno pa zagotovo odločajo o usodi prenekaterega ustvarjalca.

Za drobiž

Ni vse v denarju, a prav malo tudi ni. Nobelova nagrada za literaturo­ znaša 925.000 evrov, slovenski pokloni književnikom so skromen drobiž. Tisoč evrov je že lep znesek, Levstikova nagrada za izvirno delo, na primer, je vredna dva tisoč evrov, kresnik jih navrže pet tisoč. Ob čedalje nižjih honorarjih in odkar so se pisci nekako »prisiljeni« odrekati avtorskim pravicam, postajajo nagrade ustvarjalska nuja, kar pa, seveda, ni njihov namen.

Po Barbari Simoniti, ki je že 18 let samozaposlena v kulturi, se je vloga pesnikov in pisateljev v zadnjih dveh desetletjih bistveno poslabšala in se še slabša. »Občutek imam, da je bilo to namerno početje politike ali pa je brezbrižnost tako zelo velika. Problem je, da nagrade nadomeščajo tiste mehanizme in poklice s področja knjige – uredniškega, na primer –, ki pri nas ne delujejo več. Tako pa založniki izdajo vse pesniške zbirke, ki jim pridejo v roke; lani smo jih imeli 250. Hkrati izide od 160 do 200 romanov, vse pač, kar blagovolijo napisati Slovenci. Meril ni nobenih. In potem naj bi vse te naslove precedile ali prefiltrirale nagrade.« Zato so vedno bolj izpostavljene, ustvarjalci pa zmeraj bolj podvrženi njihovemu diktatu.

Predvsem za »samozaposlene so nujne kot zrak, saj so eden od kriterijev za biti ali ne biti vrhunski ustvarjalec«; v nasprotnem jim država ne plačuje prispevkov za zdrav­stveno in (najnižje) pokojninsko zavarovanje. »Kriteriji so vedno strožji, trebijo nas kot plevel. Vedno bolj so bistvene vrhunskost, objave v tujini in nagrade.«

Ustvarjalka, ki je izdala sedem samostojnih knjig, več kot trideset s področja družbenih ved in humanistike pa je prevedla, je svojo prvo nagrado – Levstikovo – dobila pred kratkim, pri petdesetih letih. Potem ko je že mislila, da bo morala vreči puško v koruzo, ji zdaj nagrada »omogoča« in sporoča, da je vredno ­nadaljevati.

Vsi nimajo te sreče, »ni malo takih, ki so izgubili položaj vrhunskega ustvarjalca in so zdaj deprivilegirani obstranci«. In ker ni videti, da bi se literarno nebo finančno že kmalu zvedrilo, postaja pisateljevanje čedalje bolj prostočasno početje nadarjenih piscev, ki za kruh opravljajo druge službe.

Najprej moški, nato ženske

V svetu, kakršnega imamo in ga vztrajno ohranjamo, kaže tudi poudariti, da gredo nagrade še vedno pretežno v moške roke, samo tu in tam je opaženo kakšno žensko pero. Pa ni tako samo pri nas (dober primer so Prešernove nagrade), ampak je, kakor je osvetlila Breda Biščak, tudi letošnja dobitnica Nobelove nagrade za literaturo Alice Munro komaj trinajsta pripadnica nežnejšega spola. Za povrhu so jo šele pri 82 letih prepoznali za dragocen književni glas sveta.

Nazoren prikaz slovenskega razpoloženja je tudi nedavna izjava predsednika Društva slovenskih pisateljev Vena Tauferja ob razglasitvi nominirancev za Jenkovo nagrado 2013, kako da je letošnja bera izjemno pestra, saj sta med petimi nominiranci dve avtorici. Z izjavo je precej vznemiril literarno sceno, na kateri je – po besedah Barbare Simoniti – »šele po letu 2000 postalo normalno, da tudi ženske dobivamo nagrade«.

Prav zato so ustvarjalke srednje generacije pred kratkim osnovale ženski odbor Slovenskega centra Pen in priznanje MIRA: za izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebnostne drže žensk. In zato še toliko bolj veseli, da je Gabriela Babnik pred kratkim prejela nagrado Evropske unije za književnost.

Zaščitena vrsta?

Kljub nič kaj spodbudni sliki je, kakor razmišlja Jelka Ciglenečki, »slovenska literatura še vedno zaščitena vrsta, kakor je zaščiteno slovensko založništvo. In tako mora biti, ker nas je preprosto premalo, da bi lahko bralci preživljali avtorje in založnike.« A denarja, ki ga za knjigo namenja država, nikakor ni dovolj, da bi lahko govorili o zadostni zaščiti. Po Barbari Simoniti so to le prazne besede, daleč od resničnosti; kajti za knjigo namenimo komaj 2,2 milijona evrov na leto. Da bi lahko ravnali drugače, kažejo nekateri prav tako maloštevilni narodi: Islandci, denimo, še vedno ogromno berejo. Pri nas je, žal, drugače. Imamo se za narod pesnikov, ne moremo pa se hvaliti kot bralci poezije, saj jo prebirajo in kupujejo predvsem še ljudje iz literarnih krogov.

Zato verjetno ni prav veliko bogokletnosti v misli, da je jezik resda naša pomembna identiteta in prepoznavna lastnost, a ker se tega očitno kot država nočemo zavedati, je lahko tudi breme. Kaj pa lahko – kakor se sprašuje tudi Simonitijeva – nekdo, ki se je odločil, da bo literarno sooblikoval slovenski jezik, z njim počne čez mejo? Če se mu ne uspe prebiti do tujih založnikov, ki bi ga hoteli prevesti, nima nobenih možnosti, da bi ga kdaj slišali tudi drugje.

In še nečesa se kaže zavedati: nagrade, ki jih slovenski književniki dobivajo doma, niso odskočna deska v tujino. Poti so druge: mednarodni festivali, na primer, vzorčni prevodi in jasno, da veliko štejejo osebna poznanstva.