Velike življenjske teme Khaleda Hosseinija so v družinskih zgodbah

Roman In v gorah odzvanja, tretje delo avtorja, ki je po vsem svetu zaslovel z romanoma Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc, je pripoved o tem, kako ljubimo.

Objavljeno
05. september 2013 17.42
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Pri Mladinski knjigi je pravkar izšla nova knjiga Khaleda Hosseinija z naslovom In v gorah odzvanja. To je tretje delo avtorja, ki je po vsem svetu zaslovel z romanoma Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc.

Roman In v gorah odzvanja (prevod Jedrt Malezič) je nepozabna zgodba o iskanju tistega izgubljenega delčka, ki ga najdemo v drugih. Ja ganljiva pripoved o tem, kako imamo radi, kako skrbimo eni za druge in kako naše odločitve odzvanjajo v rodovih. Zgodba se tako kot v prejšnjih dveh knjigah dogaja v pisateljevem rodnem Afganistanu, vendar tokrat tudi po različnih koncih sveta od Pariza prek Grčije do Kalifornije.

To kozmopolitsko vzdušje za knjigo niti ni bistveno, saj je večina tistega, kar liki doživljajo – podobno kot v prejšnjih dveh romanih – univerzalno, ne glede na njihovo narodnost: izguba najbližjih, strah pred zapuščenostjo, skrb za najbližje, klic doma.

Šest let za roman

Pisatelj je roman pisal šest let in o njem dejal: »Osrednja tema mojega dela je vedno družina. Kakor v prejšnjih dveh knjigah tudi tokrat pripovedujem družinsko zgodbo skozi več generacij. Tako je v glavnem zato, ker mislim, da je vse velike življenjske teme, vse človeške teme, lahko najti znotraj družinskih zgodb. Moja prva romana sta v bistvu zgodbi o očetih in materah. V novem romanu pa se ukvarjam z brati in sestrami ter načinom, na katerega se imajo radi, se prizadenejo, izdajo, spoštujejo in žrtvujejo eni za druge.«

Pisatelj ima sam tri brate in sestro in ga ta vidik družinskih odnosov izjemno zanima. »Paleta odnosov med brati in sestrami je prepletena z ljubeznijo, zavistjo in številnimi drugimi, pogosto nasprotujočimi si emocijami. Zanima me očitna zapletenost teh vezi.«

Zgodba

Roman se začne v Afganistanu leta 1952. Desetletni Abdulah in njegova triletna sestra Pari živita z očetom in mačeho v zakotni vasi. Oče je v večnem iskanju dela in družina se spopada z revščino ter ledenimi zimami. Za Abdulaha je Pari čudovita in dobra kot vila, po kateri je dobila ime, ona je ves njegov svet. On je njen zaščitnik, bolj oče kot brat, pripravljen zanjo storiti vse. Vsako noč spita eden poleg drugega v plaščih, močno objeta. Na poti je bil še en otrok, pred vrati še ena surova zima in očeta zajame tak obup, da sprejme strašno odločitev.

Odloči se za žrtev, da bi rešil družino. In tako se nekega dne oče, Pari in Abdulah napotijo čez puščavo v Kabul. Pari in Abdulah ne slutita, da jima bo tisto, kar ju čaka tam, razdejalo življenje – kajti ljudje včasih rečejo, da je treba odsekati prst, da bi se ohranila roka. Ko pridejo k hiši bogatega para brez otrok, kjer stric Nabi dela kot kuhar in šofer, Abdulah v grozi dojame, da bo izgubil najdragocenejšo osebo v svojem življenju.

Sestro Pari bo posvojil par brez otrok in Abdulah je ne bo nikoli več videl. Čeprav Pari hitro pozablja svojo izvorno družino, jo včasih preganjajo zvoki stare ljudske pesmi, ki jo je prepeval njen brat. Na tej točki pride do preobrata, ki ga bralec ne pričakuje.

Zatem pa se pisatelj loti prespraševanja očetove odločitve in pripelje vrsto novih likov, med katerimi naj omenimo medicinsko sestro iz Bosne in Hercegovine, ki dela v Afganistanu. Ker Hosseini, ki živi v ZDA, obiskuje Afganistan, pozna tamkajšnje razmere in se srečuje z različnimi ljudmi.

V romanu je, kot je dejal, želel predstaviti širok spekter ljudi iz vsega sveta, ki so prišli v Afganistan, da bi pomagali, nekateri pa so ga kmalu sprejeli kot svojo drugo domovino. »Postali so privrženi tamkajšnjim ljudem, bogastvu države, zgodovini in običajem. Ne morejo oditi, ker je Afganistan postal del njihovega DNK in njihov drugi dom. Na to so večkrat naletel, kadar sem šel tja.«

Otroci umirajo zaradi mraza

Pisatelja se najbolj dotaknejo pripovedi ljudi v vaseh, ki jih obišče, ko mu v pogovoru ob čaju pripovedujejo, da vsako zimo izgubijo pet ali šest otrok, ki umrejo zaradi mraza. »To je zame grozljivo, da ne morete zaščititi svojega otroka, ki ob vas umira zaradi mraza. To je bil razlog, začetna spodbuda, zaradi katere sem začel pisati to knjigo,« je dejal.

Opustil zdravniški poklic

Hosseini se je rodil leta 1965 v Kabulu. Oče je delal na ministrstvu za zunanje zadeve v Afganistanu, njegova mama pa je predavala farsi in zgodovino v srednji šoli v Kabulu. Družina se je leta 1970 preselila v Teheran, ker so očeta kot diplomata poslali na afganistansko veleposlaništvo v Teheran. Po vrnitvi iz Teherana čez tri leta je družina tri leta živela v Kabulu, nato pa so očeta poslali na veleposlaništvo v Pariz in z njim je odpotovala tudi družina.

Leta 1980 je Afganistan doživel krvavi komunistični prevrat in invazijo sovjetske vojske. Družina se ni želela vrniti, zato se je odpravila v ZDA, kjer so dobili politični azil. Hosseini je končal medicinsko fakulteto in delal kot internist. Njegova prva ljubezen pa je bila vedno pisanje, zato je delo zdravnika po desetih letih opustil in se zdaj posveča le pisateljevanju. Živi v Kaliforniji z ženo in dvema otrokoma.

Čustvena knjiga

Prvi roman Lovec na zmaje je izdal leta 2003, drugega, Tisoč veličastnih sonc, pa leta 2007. Obeh knjig so prodali več kot deset milijonov izvodov v ZDA in dobrih 38 milijonov po svetu. V njih je na izjemen način opisal krvavo zgodovino svoje države v zadnjih 60 letih, kar mu je upravičeno prineslo ugled sijajnega pripovedovalca.

Hosseini je bil tako pri pisanju tretjega romana obremenjen z velikimi pričakovanji bralcev, ki pa jih je upravičil, saj je tretji roman še boljši od prejšnjih. Ob dobri zgodbi ga odlikujeta izjemen občutek za podrobnosti in čustvene odtenke. Knjiga je nabita z emocijami, kajti Hosseini razume vezi, ki nam oblikujejo življenja in ki nas določajo kot ljudi.