Tiskane izdaje
Barbara Korun, letnik 1963, je v slovensko poezijo stopila pred dobrim desetletjem in za zbirko Ostrina miline dobila nagrado za najboljši prvenec. Pred nekaj leti je šolski kateder zamenjala za gledališko zakulisje, letos pa se je podala v samostojne kulturniške vode. Pogum se ji je obrestoval: po letošnji zlati ptici je za pesniško zbirko Pridem takoj (Kud Apokalipsa) v Celju dobila še Veronikino nagrado.
Trenutno ste na »svobodi«, ima te status samostojnega kulturnega delavca. Ali sta potrebni tišina in »lenoba«, da lahko človek ustvarja?
Kakor za koga. Zase sem ugotovila, da me vsako delo popolnoma posrka vase. Gledališče, če bi v njem ostala, bi zadušilo moje pesništvo. Zato sem se odločila, da grem v svobodni poklic. Željo, da bi se lahko bolj posvetila pisanju, gojim že dolga leta. Zelo mlada sem namreč imela otroke, še med študijem na fakulteti, zato sem morala najprej poskrbeti za družino. Poezija je morala počakati. Prva zbirka je izšla, ko sem dopolnila 36 let.
Ali je izid prvenca Ostrina miline leta 1999 spremenil vaše življenje?
Povsem. Biti strastna bralka poezije ali pa akterka v slovenskem kulturnem polju sta dve zelo različni stvari. Šele kot pesnica sem denimo spoznala, da v slovenski javnosti obstaja problem recepcije ženskega pesniškega glasu. Žensko poezijo se navadno stereotipno označuje kot ljubezensko ali erotično, pa še oznako »primarni lirizem« ali »avtentična lirika« ponavadi dodajo zraven. Če bereš kritike in spremne besede zbirk Erike Vouk, Saše Vegri, Svetlane Makarovič, Ade Škerl in drugih, naletiš na enake oznake. Kot da bi vse pesnice pisale enako.
Leta 2003 ste za Književne liste napisali zelo kritičen tekst z naslo vom Kaj pri vas ženske ne pišejo?, v katerem na malce drugačen način spregovorite o istem problemu – namreč da je poezija žensk zapostavljena, da pisateljic in pesnic ni v antologijah, v učbenikih, da ne dobivajo nagrad...
Res je bilo dolgo tako. Se pa stvari zadnja leta nekoliko spreminjajo, glede ženske poezije postajam celo optimistka.
Se vam ne zdi, da je to, da ženske prevzemajo polje poezije, morda znak njene družbene marginalizacije?
Verjetno imate prav. Kljub temu pa se veselim nove ženske samozavesti. Ženske smo postale družbeno povsem samostojne in neodvisne, nismo več samo del moškega sveta, imamo svojo službo, svoje stanovanje... Pišemo si svojo usodo, svojo podobo, tako kot jo me vidimo, nismo več odvisne le od moškega pogleda.
Zelo me zanima, kako se vidijo »naše hčere«. Na prvi pogled se zdi, da so šli vsi feministični napori v nič. Pri mladih opažam nekakšno vdanost in fatalizem, nobenega revolucionarnega duha ni v njih, raje se zatekajo v krog družine. Morda je to povezano s tem, da zelo težko najdejo stalno zaposlitev, ponavadi dobijo le honorarno delo. Prisiljeni so pristajati na najbolj nemogoče pogoje dela, deležni so šikaniranja, mobinga. Negotovost na trgu dela jih popolnoma paralizira kot samostojna in avtonomna družbena bitja. Zato razumem, da tisto varnost in zaslombo, ki smo jo mi imeli v družbi, iščejo v družini. Sama sem bila otrok socializma, »vzgajala« nas je družba, kar je krepilo občutek za solidarnost.
V svoji zadnji, nagrajeni zbirki Pridem takoj se kot nekakšen duh splazite v razne like (od Noetove žene do Monike Levinski in Iztoka Osojnika) in jih opazujete od znotraj in od zunaj. Monolog, ki prihaja iz njih, je tisto, kar uradna zgodovina pri neki osebi ali dogodku ponavadi zamolči.
Procesa nastajanja teh pesmi ne morem povsem rekonstruirati. Če se naslonim na Herto Müller, kot sem zapisala na začetku zbirke, so te osebe iz-najdene. Kar nenadoma so se mi pokazale, scela. Različni drobci, ki so se nabirali v meni skozi čas, so se nenadoma zbrali v eni osebi, v eni pesmi. Prostor poezije je zmeraj odprt, večdimenzionalen, večpomenski, ni do konca narejen.
Način, kako sem te osebe iz-našla, je zelo podoben trenutku, ko sem se prvič zavedla svojega jaza. Bila sem stara okoli tri leta. Živeli smo v 13. nadstropju stolpnice, čepela sem na tleh ob zelo tanki steni, imela sem občutek, da se tla zibljejo. Moja mama in babica sta ravno pekli jabolčni zavitek in mama se je sklonila k meni in me vprašala, zakaj sem tako tiha. V tistem trenutku sem se zavedla ločenosti, da nisem moja mama, da nisem jabolčni zavitek, niti testo. To je bil trenutek spoznanja jaza. Tako kot sem takrat doživela sebe, poskušam doživeti tudi osebe, ki nastopajo v mojih pesmih. Izbiram osebe, ki so družbeno sporne, s katerimi se v svojem osebnem, navadnem življenju ne bi identificirala.
V tej zbirki je precej dramskega, pozna se vpliv gledališča, v katerem ste delali.
Ja, res. Pa ne samo, da sem na koncu le pristala v gledališču, tudi moja družina je povsem gledališka, mama, oče, sestra. Z gledališčem sem prepojena že od otroštva. Sem pa med svojim delom v njem ugotovila, da se pesniški in dramski pogled na svet drastično razlikujeta. Dramski pogled je pogled na situacijo, gre za določene tipe oseb, ki se znajdejo v prostorsko in čustveno pogojenih konstelacijah, izrazito dinamičen je. Pesniški pogled pa je razlit, vseprežemajoč, subtilen, statičen. Oba pogleda me zanimata, predvsem pa njuna interakcija.
To se vidi v ciklusu Antigona, ki je tudi del nagrajene zbirke. Zakaj ste se lotili še ene obdelave tega lika?
Antigona že od svojega nastanka, se pravi od antike do danes, pooseblja etiko. Privlačna je bila za mnoge ustvarjalce in premišljevalce, denimo za Hegla, pri nas za Tineta Hribarja, Tarasa Kermaunerja, pa seveda Dominika Smoleta in druge mlajše avtorje. O Antigoni so pisale tudi feministke Judith Butler in Adrianne Rich. Sama sem jo želela postaviti v novo luč, na njej sem hotela prikazati dilemo, ki je tudi moja – gre za dilemo med ohranjanjem lastnega življenja, ki ti je dano in hkrati je in ni tvoje, in popuščanjem pred ideologijo.
Se strinjate z oznako, da je vaša zbirka feministična?
Se. Vesela sem bila, ko jo je Jelka Kernev Štrajn označila kot feministično, še bolj pa, kako je to utemeljila – da je empatična do vsega živega in netotalizirajoča. Zame je feminizem lakmusov papir zdravja družbene klime, vsak sodobni evropski intelektualec bi moral biti feminist po definiciji.
Veliko govoriva o ženskah in ženskem ustvarjanju, dejstvo pa je, da so na vas vplivali predvsem moški pesniki. V prvi zbirki se denimo poklonite »očetom« Tomažu Šalamunu, Danetu Zajcu, Edvardu Kocbeku …
Vstopala sem v literaturo, ki mi je bila predstavljena kot izključna domena moških. Že kot otrok sem veliko in zelo rada brala. Moja iniciacija v odraslost sta bila Dostojevski in Selimović – brala sem ju pri 12, 13 letih. Zelo pomemben je bil tudi moj učitelj za umetnostno vzgojo na srednji šoli, kipar Jirži Bezlaj, ki je med poukom recitiral poezijo. Znal je na pamet cele zbirke, denimo Koviča, Strnišo, Šalamuna, od tujih Blakea, Bloka, Majakovskega, Rilkeja. Od 14. leta je bil moj najbolj priljubljen pesnik Kosovel. Sami moški. Prva pesnica, ki sem jo spoznala in ki mi je bila ljuba, je bila Saša Vegri, prijateljica moje mame.
Brali ste tudi Cankarja.
Res, kot osnovnošolka sem bila prava Cankarjeva fenka, prebrala sem ga v celoti, vsa njegova zbrana dela, ne da bi ga razumela, seveda. Cankar me je po eni strani moril, po drugi strani pa sem se pri njem učila subtilne psihologizacije likov, pa tudi njegov jezik me je omamljal. Kot dobro vzgojeno socialistično dete sem požirala tudi Bevka, Prežiha, Seliškarja pa Jurčiča in Magajno, same težke socialne zgodbe. Samo Avstrijci imajo še bolj zamorjeno literaturo kot Slovenci, berite recimo Franza Innerhoferja. Njegov roman Srečni dnevi je grozljiv in prečudovit obenem.
Kakšne pa so vaše pedagoške izkušnje s Cankarjem?
Zelo zanimive: segajo od popolne indiference do navdušenja. Zgodilo se mi je, da so me učenke strastno prepričevale, da je Cankar »kul«. Izkazalo se je, da so bile punce priseljenke bosanskega porekla in so Cankarja gledale povsem neobremenjeno, v njem so prepoznale humor, ironijo, obvladovanje jezika. Na koncu so me prepričale, da je res odličen pisatelj. Ob tem se spomnim Lojzeta Kovačiča, ki je nekoč zapisal, da imajo prišleki bolj zanimiv pogled na literaturo in da jo tudi bolje pišejo, to pa zato, ker eksistencialno poznajo položaj drugosti, tujosti, lasten tudi literaturi.
In vaši literarni načrti?
Po tihem in zelo na skrivaj gojim željo, da bi napisala roman. Ali pa vsaj zbirko kratkih zgodb, po možnosti humornih, ironičnih in erotičnih, ta kombinacija mi je najbolj všeč. In z Antigono imam tudi še načrte, ali točneje povedano, ona jih ima z mano.
