Tiskane izdaje
Švedi niso literarno neznana nacija, toda po pesnikih doslej niso sloveli. V svetu nekaj veljajo Emanuel Swedenborg, filozof iz 18. stoletja, največ seveda August Strindberg, ki je svoje glavne drame ustvaril konec 19. stoletja, močno popularna je bila tudi njegova nekoliko mlajša sodobnica, pisateljica Selma Lagerlöf, ki je Nobelovo nagrado prejela še razmeroma mlada, leta 1909. Tomas Tranströmer se tej veliki trojki pridružuje kot veliki pesnik.
To je pesnik, ki je v petdesetih letih napisal komaj okrog dvesto pesmi (in jih objavil v enajstih zbirkah; nekatere so daljše ali ciklične). Ta podatek se rad poudarja tudi zato, ker ima le malo pesnikov srečo, da se jim ni treba razodevati
v nekaj tisoč verzih. Niklas Schiöler, pisec spremne besede k slovenski izdaji, ki obsega polovico njegovega opusa, Skrivnosti na pot (Študentska založba, Beletrina, prevedla Mita Gustinčič Pahor, Ljubljana 2010), naslov zapisa je Upodabljanje nevidnega, je o tem vprašanju zapisal: »Tranströmer ne potrebuje veliko prostora.
Gledano v besedah je njegovo pesništvo majhno, vendar ima neverjetno visok najnižji nivo. V teh omenjenih zbirkah besed se bistvene izkušnje preoblikujejo
v pesmi, tu se absorbira vedno presenetljiva raznolikost vsega sveta.« Schiöler to trditev ilustrira z verzoma iz Tranströmerjeve zgodnje pesmi Skozi gozd: Na moje strehe pada dež. / Jaz sem žleb za vtise.
To je izrečeno precej enostavno, večinoma je pesnikova govorica manj neposredna, čeprav daleč od tega, da bi bila nedostopna, sploh ne hermetična. Če kratko osvetlitev te poezije začnemo s pesniškim jezikom, s pojavno plastjo, ki jo bralec najprej sreča, je ta sestavljena iz privlačno umljivih gladkih površin, pogosto naseljenih z dogodkovnostjo ali anekdotičnostjo, in vrtincev, ki bralca pri priči potegnejo v globino. Ta kombinacija prizemljenosti in vertikal, ki deluje na zelo majhni površini dveh ali treh verzov, učinkuje omamno – se pravi večpomensko. Na primer: Pokopališče in šolsko dvorišče sta se srečala in zlila drug z / drugim kot dva morska tokova (pesem Zvonjenje). Ali, še za stopnjo močnejši vrtinec: Bela gruča je rasla: galebi, / odeti v jadrovino potopljenih ladij, / zamazano
z dimom prepovedanih obal.
(Pesem) Tranströmer je že s prvo zbirko 17 pesmi iz leta 1954, torej pri triindvajsetih letih, osvojil princip, ki ve za nadrealizem, a mu ne podlega, ve tudi za simbolizem, ki ga »uporablja« zgolj na ravni sublimnega podobja (pogosto se omenja vpliv Eliota); naposled je rezultat njegove poetike dostopen jezik,
z njim pa pot v globino človekovega nevidnega življenja (ki ni isto kot podzavest, ker vključuje tudi transcendentalne izvire življenja) ali v višino človeških prizadevanj. To je rezultat, ki izraža kompleksnost sveta.
Ladje in gozdovi
S temi nekaj navedenimi verzi je že mogoče pogledati v tematsko prostranstvo Tranströmerjeve poezije. Vidimo obmorski svet, slutimo sever. Oboje drži, vendar to ni vse. Primarni fizični svet tega pesništva so morske obale, ladje, ptice, smreke, jezera, neskončni gozdovi, megla, tudi kratki naleti poletnega sonca – švedska pokrajina pač, kakor jo morda najbolje razodeva daljša pesem Samotne švedske hiše, ki se začne z verzoma Zmešnjava črnih smrek / in kadečih se luninih žarkov. Toda ta severnjaška scenerija je pogosto le platforma ali razpoloženjsko okolje, v katero so položene prodorne bivanjske poante. Te se javljajo tudi iz urbanega življenja (navsezadnje je Tranströmer meščan, Stockholmčan) in iz širnega sveta (pesnik je, dokler je bil zdrav, dosti potoval). Nevsiljivo se oglašajo tudi misli o politični nesvobodi (pesmi Gogolj, Zgodovina, November v bivši NDR na primer),
o ekološkem vprašanju (V pesmi Promet je rečeno: Neidentificirane šape puščajo sled / na najbolj gladkem izdelku, ki je bil tu izsanjan). Sicer je Tranströmer eden tistih pesnikov, ki za univerzalno sporočilo ne potrebujejo obsežne fizične izkušnje zemljepisnega sveta. Njegovo poezijo poganja misel, ki je pravzaprav nobena pesem ne more zaključiti: Preveč je tega, česar se ne da ne zapisati ne zamolčati! V tem smislu je to absolutno nedokončana poezija.
Vemo, da Slovencem ne on osebno ne njegova poezija nista neznana (prvo polovico njegove poezije smo v slovenščini dobili že leta 1998). Kolikor je Tranströmerjevo pesništvo univerzalno modernistično, toliko je seveda brez recepcijskih težav berljivo tudi v slovenščini, zlasti ob dobrem prevodu, kolikor pa izraža enkratno pesnikovo razpoloženje in njegovo neoprijemljivo, vendar v verzih izraženo transcendenčnost, toliko je s konkretno primerjavo s katerim od slovenskih pesnikov ni mogoče predstaviti.
Toda duhovna sorodnost seveda zmeraj obstaja; pri nas bi jo našli v simbolističnem imaginariju pri Jožetu Udoviču ali v poganski metafiziki Kajetana Koviča.
