Vital Klabus: »Zmeraj sem bil precej samokritičen«

Prevajalec okrog osemdesetih knjig, kritik in urednik Vital Klabus je človek knjig, tako ali drugače se z njimi ukvarja vse življenje. Ob vsem, kar se knjigi­ dogaja na Slovenskem, ga ni nikdar zajelo malodušje.

Gospod Klabus, presenetilo me je, ko ste pred leti povedali, da poslušate Toma Waitsa, Franka Zappo in Leonarda Cohena. 
Kaj poslušate zdaj?

Glasbo zdaj manj poslušam, ker slabše slišim, zadnje čase mi je všeč Kate Perry, tudi Britney Spears.­ Boljšo glasbo slabše slišim, ne vem, zakaj, mogoče pop pevci dovolj kričijo. V začetku sem bil 
v zadregi, vpisal sem svetovno književnost in klavir, osnovno glasbeno šolo sem končal na Jesenicah z enournim koncertom, igral sem Beethovna, Chopina, Mozarta, Debussyja, potem pa začutil, da bi težko temeljito opravil z glasbo in literaturo, in ker sem pričakoval, da bom v literaturi tudi kaj svojega ustvaril, sem se odločil zanjo.

Vedel sem tudi, da skladatelj ne bom nikoli. Sem se pa že zelo zgodaj začel ukvarjati s prevajanjem in tudi kritiko. Najprej sem prevajal Koestlerjevo mladinsko povest Petintrideseti maj, v sedmi, osmi šoli pa smo že izdali dve številki dijaškega lista, tam smo se tudi kritizirali, eden drugega in narobe. Kritike nikoli nisem pisal kontinuirano, ker sem bil zmeraj prekinjen, bil sem pri Besedi in je bila po nekaj letih ukinjena, bil sem pri Reviji 57 in je bila ravno tako ukinjena, potem je bilo podobno pri Perspektivah, še celo Prostor in čas, kjer sem sicer manj sodeloval, je usahnil.

Kakšni so vaši spomini na sodelovanje v uredništvih naštetih revij, kakšno se vam je zdelo takratno literarno življenje v primerjavi 
s tem, kar opažate zdaj?

Bilo je bolj izrazito, zdaj je preveč raztreseno na razne konce, razen če izvzamemo revijo Literatura, ki je res posvečena izrazito literaturi, no, zadnje čase so vrzel nadomestili še Pogledi. Želel bi si še kakšno revijo, ki bi bila posvečena le literaturi.

Ste takrat čutili generacijsko pripadnost?

Pri Besedi sem bil še bolj začetnik, pa vendar se je takrat izoblikovala skupina, poleg Janka Kosa in Tarasa Kermaunerja je bila tam še vrsta mlajših, nekateri potem niso nadaljevali, jaz pa sem vendar nekaj časa vztrajal. Nekaj časa sem 
v Naše razglede pisal o poeziji, čez čas sem se samokritično umaknil in to sem naredil še nekajkrat, kasneje pri Književnih listih. Upam, da bom zdaj spet začel – začel sem s pismi bralcev, da se spet uvedem. Ponekod vidim, da so objavljene povsem poljubne stvari. Sprašujete po generaciji? Še najbolj je bilo generacijsko povezano uredništvo Revije 57, pa tudi uredništvo Perspektiv, a zanimivo je, da sta bila pri tej reviji celo Vidmar in Vladimir­ Kralj.

Vaše dolgoletno urednikovanje pri DZS...

... trideset let je trajalo...

... vam daje ustrezno podlago za pogled na novejša gibanja v slovenskem založništvu. Kaj je videti skozi vaša očala?

Ravno Državna založba, ki zdaj ne pomeni nič več, je bila takrat pomembna, izdajala je pomembne naslove, zasluga gre Ivanu Bratku, slovar knjižnega jezika, zgodovina človeštva, predvsem klasiki oziroma zbrana dela pa zbirka modernega romana, v kateri sta izšla na primer Joyce in Proust. Seveda je bilo drugače, kadar je manjkalo sredstev, takrat je šel Bratko na Centralni komite in je dobil posojilo. Zdaj seveda ni več tako. Začuden sem, koliko naslovov zdaj izhaja in v kako nizki nakladi, nekdaj smo izdajali po dva, tri tisoč izvodov posameznega dela, zdaj so številke drugačne, pa še se ne ­proda veliko.

Ko ste bili urednik, ste uvedli tudi enega prvih uspešnih poskusov slovenske žepne knjige.

Da, tisto so bile dobre knjige 
v zbirki Kiosk, žal pa takrat tega niso znali propagirati. Slovenci so bili še preveč navezani na klasične, trdo vezane knjige, zdaj so tako imenovane žepnice precej uveljav-ljene. Tudi resne knjige, večje, debelejše izhajajo v mehki vezavi in to je dobro. Vendar je tega premalo. Bil sem urednik DZS za 'nonfiction', za publicistiko, biografije, le včasih sem imel v programu kako leposlovno delo, naredili smo niz lepih monografskih izdaj.

Nekoč ste omenili, da kljub položaju neleposlovnega ­urednika niste urejali izdaj ­politikov. Je bila kriva vaša politična zaznamovanost?­

Res, nisem bil najprimernejši za ta del programa. To so bili časi, ko se iz previdnosti niti nisem podpisoval v kolofonu, ker bi se lahko zgodilo, da bi se pojavil kak ugovor. 
V biografiji o Rommlu smo po izidu na primer opazili, da so omenjene komunistične horde – k sreči tega nihče ni opazil.

V času slovenskega osamosvajanja so si veliko vlogo izbrali pisatelji. Kako gledate na to obdobje?

Takrat pri vsem tem nisem sodeloval, vem pa, da je bilo to pomembno delo, Šeligo, na primer, je imel precej zaslug, več pa težko rečem o tem. Na splošno bi lahko veljalo, da bi morali pisatelji, če se podajo v dnevno politiko, delovati z jasno distanco. Razmišljam o tem, da bi prihodnji predsednik vlade moral okrog sebe imeti tudi nekaj kulturnikov, morda 
v nekem posebnem odboru, ki ne bi deloval politično, ampak bi mu le svetoval pri vprašanjih, povezanih s kulturo. Kaj takega smo pri doslejšnjih slovenskih vladah pogrešali. Razmišljam o nekakšnem miselnem tanku oziroma trustu, da bi bil ne le odbor modrecev, ampak tudi bolj praktično moralni tank, ki bi svetoval vladi.

Vaš prevajalski opus je velik...

... ne tako kot Modrov, on je posebnost, verjetno v svetovnem merilu. Nekateri imajo pripombe na njegovo delo, sam njegovo delo poznam, od Faulknerja do ruskih klasikov, in to so dobri prevodi.

... in raznolik, od starejših do sodobnih avtorjev.

Imel sem morda prevelike ambicije, nisem se specializiral le na en jezik, ampak sem prevajal iz treh, nekaj malega iz ruščine. Dobro znam nemško, delno sem se tudi šolal 
v nemščini, toda nemških prevodov je bilo po vojni razmeroma malo, iz angleščine nisem veliko prevedel, ker je bilo na voljo veliko prevajalcev, večinoma sem prevajal iz francoščine, tudi precej zahtevna besedila, Gida, Sartra, ­Marguerite Yourcenar.

Med svojimi prevodi posebej ­poudarjate Roberta Walserja.

Prevedel sem Hessejevega Demiana in Walserjev roman Pomočnik, po mojem sta to moja najboljša prevoda, pa delo Patricka Whita Voss, za to sem dobil Sovretovo nagrado, še eno za biografijo Henrija Troyata o Puškinu. Prevod je pregledal Klopčič, specialist za Puškina,­ in mi marsikaj svetoval.

Prevedli ste tudi prvega Handkeja v slovenščini.

Da, Kratko pismo, dolgo slovo. Zmeraj sem bil precej samokritičen, lahko dodam, da sem v tem besedilu znani ameriški pevki pripisal napačen spol.

Pred časom ste pesimistično ugotavljali, da je na svetu veliko preveč nesmisla. Velja to le za literaturo ali nasploh?

Nasploh. Zakaj imamo na stotine vrst avtomobilov, če bi jih zadostovalo le nekaj? Taki premisleki mi pridejo na misel. Pa to, kar delajo stranke. Vprašanje, kdo bo predsednik vlade! Pa koliko denarja gre za reklame. Drugačen problem so tuja imena v imenih ustanov in podjetij.

Z vašim imenom je nespregledljivo povezana Stritarjeva nagrada.

Zanjo sem dal pobudo. Moja večna želja oziroma bolečina je bila, da bi bil literarni kritik, a se mi ni posrečilo, da bi pisal kontinuirano. Veliko razmišljam o kritiki in zmeraj sem imel probleme s tem, da bi bil pravičen in izrazit. Mnogi kritiki pišejo tako, da nazadnje ne veš, ali je knjiga, o kateri pišejo, dobra ali ne. Pri meni je bilo ravno narobe, preveč sem silil v to smer, da bi povedal, ali je kaj dobro ali ne, in sem bil pri tem morda preveč kritičen. Svoje čase sem pisal o Hiengu, Vugi, precej z negativnim prizvokom – najbrž sem bil malce preveč negativen v teh ocenah. Moje najboljše kritike so izšle v Perspektivah, naklonjeno sem pisal o Udoviču, Zajcu, Koviču, Saši Vegri, Vladimirju Kralju, manj navdušen sem bil – kot zastopnik tako imenovane kritične generacije – recimo pri Reviji 57 nad Cenetom Vipotnikom in njegovo zbirko Drevo na samem, ki so ga takrat izjemno hvalili, avtorja pa skoraj kot naslednika Prešerna. Ni bil užaljen, kasneje mi je pri Cankarjevi založbi celo dal delo. V Besedi sem ocenil Vilo ob jezeru Borisa Pahorja, ki je sicer izjemno pomembna oseba kot glavni predstavnik slovenske manjšine, pa tudi sicer je njegovo delovanje pomembno, vendar njegova literatura ni tako vrhunska, kot se predstavlja.

Nagrado za mladega kritika podeljujejo od leta 1998: je zapolnila prazen prostor? Revialni in časopisni prostor za kritiko se zadnja leta krči.

Torej je nagrada lahko koristna. Najbrž se vsi nagrajenci niso uveljavili, pa vendar je opozorila na nekaj avtorjev. Vesel sem, da se je obdržala. Zanimivo, da imamo vse več kritičark. To ni slabo.

Kakšni sta po vašem mnenju Vidmarjeva in Kermaunerjeva senca v slovenski literarni kritiki?

Spomnim se, da me je Ziherl v času Revije 57 – vsi drugi iz uredništva so bili v političnem smislu kompromitirani – nekoč označil za vidmarjanca, kar je bila pri njem negativna oznaka. Vidmar je bil takrat zame vzor, zgled, še posebej s predvojno kritiko, verjetno sem bil pod njegovim vplivom, kasneje pa mi je šel precej na živce s svojim negativnim pogledom na najboljše pisce, Zajca, Strnišo, še o Dominiku Smoletu in njegovi Antigoni ni govoril z navdušenjem, ampak z distanco. Takrat ga nisem več tako cenil kot prej. Kermauner je druga zgodba: zmeraj sem občudoval njegovo znanje, sposobnost, da se je znal prilagoditi vsemu mogočemu, njegov opus je veliko delo, čeprav ga je treba preučevati kritično. Ni pa imel takih zaslug, kot je sam mislil, da je bila namreč Revija 57 v nekem smislu 'njegova', nasprotno, za prvo številko je napisal obsežen članek, potem pa je bil ves čas v Parizu in smo revijo urejali brez njega, šele ob koncu se je vrnil, ob aferi Pučnik, in takrat je imel iste težave kot drugi, zaslišanje, zaseg korespondence in podobno. Predvsem sem se z njim začel ukvarjati po osamosvojitvi, ko sva se spet zbližala in sem nameraval napisati knjigo o njem, a sem kmalu spoznal, da je to prevelika ambicija, saj je napisal izredno veliko. Eno od knjig sem takrat v nadaljevanjih pozitivno ocenil v Književnih listih in sem bil eden od redkih, ki je sploh pisal o njem. Poudaril sem, česar takrat nihče ni hotel, Taras pa je komentiral, da si ni mislil, da bo v življenju doživel tako hvalo, kasneje pa je začel gledati kritično in naenkrat mu moja hvala ni bila všeč. Sem se mu zdel premajhen za njegovo veličino?

Sta se zadnja leta 
tudi osebno družila?

Veliko sva si dopisovala, ostro me je kritiziral, da zagovarjam mlajše avtorje, ki jih je on odklanjal. Vse je raztrgal, tudi prijatelje, Smoleta, Kozaka, Kosa, seveda tudi mene, odgovoril sem mu uvidevno, da sem kritiko razumel, privoščil pa sem si ga z religijo – njegovo menda vsakodnevno komuniciranje 
z bogom me je več kot čudilo.