Tiskane izdaje
Vladimir Bartol je novo ime v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo zdaj ureja kolegij oziroma uredniški odbor, v katerem so Marijan Dović, Matevž Kos, Matija Ogrin, Luka Vidmar in Tomo Virk, torej imena, rojena po ustanovitvi zbirke leta 1946.
S tem bo zavel nov veter in, upajmo, modernejši ter predvsem idejno in ideološko manj obremenjeni pogledi na slovensko literaturo zlasti 20. stoletja, kot jih je kazal dosedanji urednik.
Zbrano delo Vladimirja Bartola, ki ga izdaja Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, bo večje odkritje zlasti v delu, ki je bil doslej malo znan ali neznan (nekateri dnevniki), odprl bo širši pogled na sodobnejši čas, hkrati pa pokazal, da je bil Bartol kot pisatelj v središču sprotnega literarnokritiškega zanimanja.
Eden izmed pogojev za klasika je njegovo stalno pojavljanje v vsakršnih oblikah refleksije o njem ter ponatiskovanje njegovih del zaradi zanimanja bralske javnosti in po možnosti prevajanje njegovih del v tuje jezike ter širjenje mednarodne prepoznavnosti.
Bartol je v zadnjih desetletjih to dosegel, tako s prevodi kot z gledališko adaptacijo romana Alamut, izvedeno na Salzburških slavnostnih igrah (Drama SNG Ljubljana), ko je bilo samo kritik v nemškem in avstrijskem prostoru več kot trideset.
Dr. Tomo Virk bo imel do konca uredniškega mandata ogromno dela; prav gotovo mu ga nihče ne zavida, če pomislimo, da je Alamut izšel v več jezikih in imel velik kritiški odmev, kar bo treba upoštevati po principih kritične izdaje v Klasikih.
Dobro bi bilo, če bi ta raziskovalni del organizacijsko in izvedbeno sprožil že takoj in si pridobil ustrezne sodelavce ter čas, saj tega dela sam verjetno ne bi zmogel. Salzburški festival ima svoj arhiv, v katerem hrani nekaj deset tisoč kritik od leta 1920, tako tudi zapise o štirih predstavah Drame in na koncu nagrajenega Alamuta (režiser Sebastijan Horvat je prejel nagrado za mlade režiserje).
Pisanje za prihodnje branje
V prvi knjigi je objavljena »zbirka literarnih sestavkov« Al Araf iz leta 1935, medtem ko bo knjižni prvenec, drama Lopez iz leta 1932, uvrščen v zbirko kasneje. V tridesetih letih je Bartol objavil še Alamuta (1938), skupaj torej tri knjige. Od leposlovja je v knjižni obliki objavil le Tržaške humoreske leta 1957 in Obiske pri slovenskih znanstvenikih leta 1961.
Objavljal je ves čas, tako pred voljno kot po njej, nekaj del je ostalo v rokopisu, kot drama Empedokles in roman Čudež na vasi, tako da so bile nekatere knjige objavljene po njegovi smrti: prozna zbirka Demon in eros (1974), roman Čudež na vasi (1984), novela Don Lorenzo (1985), novele iz let med 1935 in 1940 Med idilo in grozo (1988), izbor zgodnjih krajših pripovedi in esejev Novele I (1994).
Bartol je bil vsestranski pisec, esejist, publicist in umetnostni kritik ... Izbor teh besedil je izšel v knjigi Zakrinkani trubadur (1993). Urednik Virk posebej opozarja na še en vidik Bartolovega pisanja, to je spominska proza in dnevniki.
Spomine Mladost pri Svetem Ivanu je v letih 1955–1956 objavljal Primorski dnevnik, izšli pa so v treh knjigah v letih 2003 in 2006. Poseben problem so Bartolovi dnevniki, iz katerih bomo, upajmo, po celoviti objavi izvedeli marsikaj iz predvojnega, medvojnega (do leta 1944) in povojnega dogajanja.
Urednik Virk že zdaj opozarja, kako Bartol »daje v teh zapiskih večkrat izrecno vedeti, da so namenjeni bodočim literarnim zgodovinarjem, med drugim tudi urejevalcem njegovih zbranih del ...«. Bartol je zaupal samemu sebi in se cenil kot pomembnega literata. Doslej sta bila revijalno objavljena dva segmenta dnevnikov: med letoma 1930 in 1933 ter 1958 in 1961.
Projekt za petnajst let
Bartolovo Zbrano delo bo najprej prineslo prozo in dramatiko, potem memoaristiko in publicistiko ter dnevniške zapiske in na koncu še korespondenco.
Zanimivo, da bo Alamut objavljen šele v peti knjigi; po Al Arafu v prvi knjigi, krajši prozi iz onega časa, ki je pisatelj ni uvrstil v zbirko, krajši prozi po Al Arafu, ki je pisatelj ni uvrstil v Tržaške humoreske, ter četrti knjigi – Tržaških humoreskah. Šesta knjiga proze bo prinesla roman Čudež na vasi. Sedma knjiga bo posvečena, kot rečemo, dramatiki, v osmi, deveti in deseti knjigi bodo objavljeni spomini na otroštvo Mladost pri Svetem Ivanu.
V naslednjih knjigah, tu je urednik Virk še previden pri natančnem določanju obsega, bodo objavljeni še Bartolova publicistika, dnevniški zapiski ter korespondenca. »Celovit pogled na pisateljevo življenje in delo bo podala monografija o njem,« je povedal Virk.
Koliko bo knjig publicistike in dnevnikov, je še odprto vprašanje, vsekakor se kaže, da bo založniški in uredniški projekt Zbranih del Vladimirja Bartola trajal kakih petnajst let, saj je malo možnosti, da bi vsako leto izšla po ena knjiga, poleg drugih klasikov, ki so zdaj v izhajanju.
Morda pride v panteon kdo, ki ga prejšnji urednik ni hotel ali mu ga ni uspelo uvrstiti med klasike, kot na primer Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Ivan Potrč ...
Polemike ob Al Arafu
Tomo Virk je že pri prvi knjigi, kar je predstavitveno utemeljeno, opravil veliko in pedantno delo; objavil je za 380 strani komentarjev na Al Araf. Preseneča marsikaj, na primer natančne analize ob izidu, zlasti bi izpostavil pisateljico v vzponu Mileno Mohorič pa Božidarja Borka in Iva Podržaja ter še najbolj Boža Voduška v Ljubljanskem zvonu v 5. in 6. številki leta 1936 in Mirana Deržaja v Domu in svetu v številki 7–8 leta 1936. Izzvale so polemike, še posebej s pisateljem samim, na kar tu lahko le opozorimo.
Zanimive so drobne opombe, na primer, kako je Boris Ziherl poskušal preprečiti izid Alamuta leta 1954 v srbščini in kako je Bartolu škodil sloves freudovca.
Nasploh je Al Araf izzval pozitivne odmeve. Virk pravi, da je »Bartol v večini recenzij prikazan kot nadarjen predstavnik mlade generacije, ki bo svojo pravo vrednost pokazala v prihodnosti.
Priznavajo mu izvirnost in samosvojost, kot njegovi prepoznavni značilnosti pa navajajo intelektualizem ter psihologiziranje, čeprav nekateri opozarjajo tudi na povezanost z življenjsko izkušnjo.
Med pisci, ki so mu blizu, največkrat omenjajo Poeja, Dostojevskega, Nietzscheja ter – med slovenskimi – Janeza Mencingerja. Glede šibkih točk se ocene razhajajo; a najpogostejši očitki veljajo pisateljevemu jeziku in miselnosti.«
Kako so se odzvali sodobniki?
Druga taka opomba, ki je citat iz Bartolovega komentarja in zapisa v dnevniku 21. maja 1962 in jo Virk citira kot uvod v »poznejšo recepcijo«, je tako zgovorna, da je ne kaže spregledati: »Z vesoljno zmago nad fašizmom niso prišli na oblast samo komunisti, marveč tudi njihovi 'samoslovenski' priskledniki, zastopniki in glasniki 'poniglavega realizma'. Moje veselje nad zmago OF, za katero sem marsikaj doprinesel, ni moglo biti popolno.
Tretja zanimivost Virkovih opomb je razvidna zadržanost kritika Josipa Vidmarja, sicer Bartolovega prijatelja, do njegove kratke proze. Očitno je Bartol ravno od Vidmarja pričakoval ustrezno kritiško podporo, kar je razumljivo.
Poseben vidik, ki je sam po sebi zgovoren, je pristop tako imenovane uradne literarne zgodovine do Bartola v prvem povojnem obdobju. Prevladovale so zadržane omembe v knjigah in zapisih na primer Antona Slodnjaka, Lina Legiše, Marje Boršnik, Stanka Janeža, Dušana Pirjevca ..., če omenimo nekaj imen do Bartolove smrti leta 1967.
Že leta 1974 je, bi rekli, »sprožil« proces reaktualizacije in literarne rehabilitacije Bartolove literature (spremna študija v Demonu in erosu istega leta), ki je postavila Bartola za predhodnika moderne slovenske književnosti.
