Tiskane izdaje
Vlado Žabot je tisti pisatelj, ki se zadnja leta opazno družbeno angažira. V okviru pisateljskega društva ali v svojem imenu, kakor se je v nedavnem sporočilu za javnost. Vprašali smo ga o političnem razpoloženju pred volitvami. Kako se piše kulturi? In kakšen roman piše?
Pogovarjava se na dan, ko je zjutraj zakrožila novica, da je naš največji trgovec Mercator končno prodan Agrokorju. Vi ste pisatelj. Ali vas takšna novica vznemiri?
Seveda ne morem biti brezbrižen. Vem, kaj to pomeni. Že zdaj domači trgovci odirajo proizvajalce, kako jih bodo šele tuji. Občutek imam, da je bila ta prodaja izpeljana zaradi nesposobnosti politike, tajkunskih interesov in provizij. Vsa dosedanja politika s takimi razprodajami slovenskega premoženja pravzaprav ljudstvu sporoča svojo nesposobnost in lakomnost.
Govorijo, da ne znajo gospodariti, da so slab gospodar. Da bodo zaradi tega naše javno premoženje pač pod ceno razprodali. In hkrati dodajajo, naj jih ljudstvo še kar naprej voli. Kaj pa znajo? Vsekakor se nam s to politiko dogaja absurd. In do tega ne morem biti brezbrižen niti kot državljan niti kot oče, ko vidim, da sin z večino svoje generacije v tej deželi zaradi tako rekoč uzakonjene lopovščine in nesposobnosti politike ostaja brez perspektive.
Obenem vidim, da je generacija mojih staršev ponižana, da je ostarele sram, ker jim pokojnine ne zagotavljajo preživetja. Zaradi koga, zaradi čigavih interesov se nam vse to dogaja? Predvsem tistega, ki je ob tem še zmeraj brezbrižen, je lahko sram. Hudo sram.
Gotovo je v tem smislu treba razumeti tudi vaše zadnje javno pismo, ki ste mu dali naslov Izhod iz spleta norosti in bolečin, uporabili ste torej kafkovsko sintagmo, njegov namen pa je jasno opredeljen v podnaslovu: Predvolilno pisateljsko pismo slovenski javnosti. Zakaj ste začutili potrebo po takšni obliki javnega opozarjanja? Naj dodam, da seveda ni bilo prvič.
Slovenstvo in slovenščina sta mi že od malega zelo pomembna. Iz obmejnega Razkrižja, kjer sem odraščal, vem, da lahko sosedje hitro postanejo neprijazni. Vznemirjen sem, če vidim, da je država v rokah ljudi, ki ne delajo za javno dobro. Tovrstno oglašanje v javnosti je muka, toliko bolj, ker ravno pišem roman, toda ne morem ostati brezbrižen.
Po nekajdnevnem presedanju sem se pač odločil, da bom napisal tudi to. Državljankam in državljanom bi rad sporočil, da je tokrat res odločilno. Če zdaj ne bomo šli na volitve, čeprav sredi poletja, se še deset, dvajset let ne bo nič spremenilo na bolje.
Čeprav ste več kot vidni član pisateljskega društva in tudi član aktualnega upravnega odbora, ste to izjavo napisali zgolj v svojem imenu. Kar najbrž pomeni, da ima vaše pisateljsko ime v javnosti dovolj veliko težo.
Pogosto me na literarnih nastopih, sploh na podeželju, sprašujejo, kaj mislim o tej ali oni politični zadevi, kako vidim perspektivo našega življenja. Vedno skušam odgovoriti iskreno. Povem tudi, da sem bil podpornik pomladne opcije, bil sem tudi volivec Slovenske ljudske stranke, žal so se stvari razvijale tako, da v tej podpori nisem mogel vztrajati. Hkrati nikomur ne dovolim, da bi me opredeljeval za levičarja. Sem svobodno misleč človek, ki se na volitvah odločam na podlagi programov, ki jih preberem.
Zakaj omenjate očitke o levičarstvu?
Saj pri nas ni ne prave levice in ne prave desnice. Zagotovo pa eni in drugi z izključujočimi oznakami poskušajo zaznamovati svobodno misleče. Sem civilnodružbeno misleč človek in v tem smislu svoboden in neopredeljen, vsakič se lahko odločam drugače.
Moja družina je bila v prejšnjem režimu šikanirana, tudi sam sem kot šolar čutil posledice še v sedemdesetih letih, vsekakor sem imel dobre razloge, da nisem maral prejšnjega sistema. Toda zdaj, ko vidim, da nekatere strankokracije, nekatere sektaške skupine nastopajo po istih načelih, po katerih je delovala prejšnja oblast, tega ne morem mirno gledati.
Vaš angažma v pisateljskem društvu, in to velja bolj ali manj za celoten upravni odbor, je bil usmerjen proti restrikcijam, ki jih je na kulturnem področju brez občutka uvajala Janševa vlada v letu 2012. Glede na slovensko politično situacijo se je takšen angažma seveda takoj razlagal kot »levičarstvo«.
Kar zadeva mene, sem si zmeraj prizadeval za civilnodružbeno držo. Enako sem kritičen do leve in desne opcije. Če je levičarstvo to, da se človek zavzema za socialno državo in za pravice ogroženih skupin, na primer upokojencev, sem v tem pogledu lahko tudi levičar. Toda po drugi strani se zavzemam za tradicionalne vrednote, kot je na primer nacionalna identiteta ali pošten odnos do privatne lastnine, v tem smislu sem, recimo, lahko tudi konservativec.
Pravzaprav pogrešam žlahtno konservativno politično opcijo. V času mojih dveh mandatov na čelu pisateljskega društva sem gostil tako Ropovo kot Janševo vlado in vse najpomembnejše verske voditelje. Tudi danes od društva pisateljev pričakujem civilno odprtost za konstruktivno komunikacijo z vsemi političnimi opcijami.
Kar hkrati pomeni, da je ob določenih političnih vprašanjih težko najti konsenz?
Vedno pravim, da je to zveza tristo in malo več različno mislečih ljudi, individualistov, ki niso ovce, prej volkovi. Zato je treba paziti, da se razlike ne napihujejo. Hkrati je treba vedeti, da so se vsa pisateljska društva v tranzicijskih državah zaradi političnih razlik razpršila ali vsaj razpolovila – razen slovenskega, kar je nedvomno določen družbeni uspeh.
Kar zadeva vaše javno pismo, je to, na kratko, apel bodočim politikom, naj bodo na kulturo, ki je »obraz in duša tega ljudstva«, kot pravite, bolj pozorni, kot so bili dosedanji. Toda ali ni problem to, da slovenska politika do kulturnih vprašanj sploh še ni prišla, kulture v agendi političnih strank, starih in novih, sploh ni.
Saj tudi termin kultura sploh ni definiran. Še zmeraj se celo na ravni strokovnih debat pojavlja cankarjanski koncept kulture. Toda kultura je danes vendar državotvorna substanca, ki je tej naciji omogočila državo. Na tak način razume kulturo več primerljivih evropskih narodov, od Kataloncev do Škotov, to je približno sedemdeset milijonov prebivalcev EU, in za te ljudi je Slovenija vzorčen model.
Če sem to kje na svojih poteh po Evropi izjavil, je bilo v medijih dovolj opaženo. Težko je torej razumeti, zakaj Slovenija nima ustrezne kulturne politike, zakaj nima ustrezno definirane vloge kulture. Ves čas imam občutek, da so tisti, ki odločajo, preveč pohlevni, da ne dosežejo medresorskega priznanja kulture.
Mislite na ministre za kulturo?
Da. In mislim predvsem na to, da slovenska kultura preprosto ni deležna tiste pozornosti, ki bi je glede na svojo večstoletno vlogo morala biti. Vedno je bila pomembnejša od politike in je tudi danes. Mnogo problemov aktualne slovenske politike izhaja prav iz neupoštevanja tega dejstva. Ena od strank me je zdaj vabila, naj bi zanje napisal kulturni program. A ker so hoteli kulturo združiti z znanostjo in športom, sem sodelovanje zavrnil.
Prav gotovo imate jasno predstavo o tem, kakšen človek bi bil najprimernejši za novega kulturnega ministra. Morda celo, kdo bi to bil. Bi vas takšen položaj zanimal?
Po vstajniškem revoltu in padcu Janševe vlade, torej v vmesnem obdobju, ko se je ponujala priložnost za tehnično vlado in politiko, sem celo soglašal s tistimi, ki so me za to funkcijo predlagali. A pod pogojem, da se omenjene vstajniške zahteve zapišejo v novo koalicijsko pogodbo. Seveda smo že takrat vedeli, da česa takega strankarska politika ne bo sprejela.
Zato je bil predlog mojega imena bolj ali manj provokacija. A vedeli smo tudi, da brez ljudstva in izpolnjevanja njegovih jasnih zahtev tudi nova koalicija ne bo vzdržala. Po programskih zapisih sodeč, pa tudi sedanjim pretendentom za oblast ni do resne kulturne politike. Zato bodo ministra za kulturo iskali med politično ustrezno predvidljivimi in vodljivimi kandidati. To pa je seveda stara zgodba.
Odmakniva se malo od politike. Pravkar je minilo deset let od ustanovitve Foruma slovanskih kultur. Vi ste, kar zadeva slovensko participacijo, pri tem projektu eden ključnih ljudi.
Forum je prostor kulturne diplomacije, prostor izmenjave ustvarjalcev. Sestavlja ga trinajst slovanskih držav, tri med njimi imajo status opazovalke, ki imajo pač različne interese. Če neki predlog podprejo vsaj tri države, je to sprejemljivo za vse druge, takšno je pravilo.
In sedež Foruma je v Ljubljani?
Tako je. To je mednarodna ustanova, ki ima sedež v Ljubljani. V upravi te ustanove ima vsaka država članica svojega predstavnika, obstajata tudi mednarodni programski svet in pri nas nacionalni programski svet.
Vi ste predsednik nacionalnega programskega sveta. Kaj to pomeni?
Predlagamo dovolj prediskutirane in argumentirane smernice, ki jih mednarodni programski svet redkokdaj zavrne, po potrditvi na upravi pa so obvezujoče tudi za vse druge. Slovenija ima tukaj tudi zaradi nacionalnega programskega sveta določeno prednostno vlogo.
Eden najbolj izpostavljenih projektov Foruma je zbirka Sto slovanskih romanov. Vi ste koordinator tega projekta?
Da. Glavni urednik zbirke pa je po odstopu Mitje Čandra Gojko Đogović iz Beograda. Urednica slovenskih izdaj je Jelka Ciglenečki. Dogovorili smo se, da se literarna izmenjava začne z romanom, sledile bodo poezija, dramatika in esejistika. Kar zadeva roman, je izbor za vse države omejen na tranzicijski čas, torej po letu 1989.
In kako stvar poteka?
Trenutno v projektu sodeluje pet držav: Slovenija, Srbija, Slovaška, Rusija in Makedonija. Vseh pet je predložilo svoje sezname izbranih reprezentativnih romanov. Države članice in njihovi uredniki pa s teh seznamov posamezne naslove za prevod v svoj jezik seveda izbirajo samostojno. Doslej je izšlo približno devetintrideset romanov, od petdeset predlaganih torej. Največ naslovov je doslej izdala Srbija, okrog dvajset, Slovenija enajst in tako naprej.
In omenjene države sodelujejo v skladu s svojo politiko izdajanja knjig. Pri nas je ključni JAK.
Tako je. Nekod podpirajo samo svojo literaturo, različno je. Češka in Slovaška na primer imata status opazovalke, a pri različnih projektih odlično sodelujeta. Najbolj rezervirana je Poljska. To je pač posledica prejšnjega odboja do Rusije. Velika težava je tudi, da ob menjavah vlad nekateri že dogovorjeni projekti kdaj tudi propadejo.
Ni si težko predstavljati, da je Forum slovanskih kultur projekt, ki mu politične okoliščine niso v prid?
To je seveda projekt, ki se ne more utemeljevati na ideji slovanske vzajemnosti, ker je to mit, ki nikogar več ne prepriča. Toda dialog med slovanskimi kulturami je vendarle nujen, posebej ga potrebujemo Slovenci, ki smo na prepihu največjih evropskih kultur. Slovanski svet šteje približno tristo milijonov ljudi in kulturna komunikacija znotraj njega je nekaj, kar lahko presega zelo različne politične okoliščine in konfliktne izkušnje.
Mimogrede ste omenili, da pišete nov roman. Kaj se nam obeta?
Roman Sveti boj nastaja počasi. Gre za stari slovanski mit o boju med bogom ognja ter htonskim bogom voda in teme. V osnovi gre za arhetip boja med silami mrtvih in silami živih ne le v družbenem pomenu, ampak tudi v individualnem. Sprašujem se, koliko z nami gospodarijo mrtvi in kakšne možnosti imamo, da se iz tega primeža dvignemo kot zmagovalci.
Obdaja in navdaja nas namreč veliko vsega podedovanega, tudi veliko energije mrtvih, hkrati pa hočemo živeti po svoje. Tu je najbrž jedro notranjega konflikta slehernika. In hkrati notranji konflikt, ki zaznamuje tudi našo družbo.
Vlado Žabot: »Vznemirjen sem, če vidim, da je država v rokah ljudi, ki ne delajo za javno dobro.«
