Tiskane izdaje
Načrt o veliki razstavi ob stoti obletnici Camusovega rojstva je spodletel, na ogled je le manjša v Aix-en-Provence, 40 kilometrov oddaljenem od Lourmarina, kjer je Camus pokopan.
Seveda pa v letu obletnice dežujejo nove biografije, študije, konference, posvečene enemu najpomembnejših pisateljev 20. stoletja in moralistu, ki je verjel izključno v življenje.
Neverjetna življenjska pot Alberta Camusa se je začela 7. novembra 1913, ko se je v Alžiriji rodil revni nepismeni materi, in končala 4. januarja 1946 na poti v Pariz v luksuznem avtomobilu, ko sta se s prijateljem Michelom Gallimardom zaletela v platano ob cesti. Dve leti pred tem je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Še zmeraj je aktualen: solidarna ekonomija, mikrokrediti, spremljanje ljudi pred smrtjo, arabske revolucije, nenasilni boj proti nasilju, boj proti smrtni kazni … so zelo camusovski.
»Vse, kar je rekel, še zmeraj drži,« pravi njegov šest let mlajši prijatelj Roger Grenier, ki pri 94 letih še zmeraj vsak dan hodi v svojo pisarno v založbi Gallimard. »Nikoli te ne bom pustil v težavah,« mu je rekel Camus, ko ga je vzel za redaktorja pri opozicijskem časniku Combat, katerega glavni urednik je bil od leta 1944 do 1947. Držal je besedo. Grenier se ga spominja kot izjemno toplega človeka. Takrat je Camus imel tuberkulozo, bil je večkrat melanholičen in depresiven, a tudi zelo šaljiv in dostopen, rad je pil in plesal, pri Combatu so bili vsi zaljubljeni vanj.
Poleg Greniera je živih še nekaj Camusovih prijateljev, sodelavcev in ljubic. Živa sta tudi njegova otroka, 68-letna dvojčka Jean in Catherine Camus, ki pa ne govorita drug z drugim. »Življenje je zapleteno. Vsak živi v svoji džungli,« je vse, kar o tem pove Catherine. Vnuk David mu je na videz čisto podoben. Tudi on je pisatelj. A drugače od očeta Jeana težko prenaša senco slavnega deda. Vseh njegovih deset romanov zato leži v predalu. Piše pa še naprej. »Človekovo inteligenco je mogoče oceniti po tem, koliko negotovosti zdrži,« pravi po camusovsko.
Camus ni pokopan v Parizu. Zaman si je Nicolas Sarkozy, ko je bil na oblasti, prizadeval prenesti njegove posmrtne ostanke iz Lourmarina v južni Franciji v Pantheon. Sin Jean je bil proti, prepričan, da Pariz ni pravi kraj za očeta – niti živega niti mrtvega. V Parizu je bil Albert Camus vseskozi tujec. Sreča ga je zapustila pri 27 letih, ko je prišel v prestolnico, ki jo je doživljal kot »uporabno puščavo«. Vse življenje je hrepenel po preprostem življenju, ki bi bilo tako jasno kot sonce na jugu. Podobnem, kot ga je živela mati.
Pariška sivina
Kako da je človek, ki je tako ljubil sonce, kupil temačno petsobno stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske hiše na Rue Madame, kamor sonce nikoli ne posije, je neznanka. Mogoče za svojo drugo ženo, s katero je bil nesrečno poročen od leta 1940 in z njo imel dvojčka. V temnem pariškem stanovanju je kronično neodločna in depresivna Francine, pianistka z matematično izobrazbo, izvedela, da je njen mož umrl v hudi prometni nesreči.
Camusov odnos do žensk je težavno poglavje. »Razen v ljubezni je ženska dolgočasna,« piše v svojih dnevnikih. Kljub temu se je nenehno zaljubljal: v igralke, umetnice, novinarke. Razen takrat, ko je pisal Tujca, je imel zmeraj več žensk hkrati. Zares ljubil je samo svojo mater, molčečo, napol gluho in nepismeno žensko, ki ni kazala čustev. V njeni tišini je zasnoval svoje delo. Po njej je meril svet. Njej je posvetil svoj govor ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo. Ni vedela, kaj je Nobelova nagrada. Čutila je, da je nekaj pomembnega zanj. »Zlikala ti bom hlače!« je rekla, ko je izvedela novico.
Dvojčka sta si razdelila očetovo razdvojenost: oče, ki se nikoli ni mogel odločiti med sila zanimivo turobnostjo intelektualnega življenja v Parizu in enolično srečo preprostega podeželskega življenja v Sredozemlju, je otrokoma zapustil svoje stanovanje na Rue Madame in podeželsko hišo v Provansi. Jean Camus je podedoval očetovo pariško stanovanje in intelektualno melanholijo, Catherine, ki stoji z obema nogama na tleh in upravlja očetovo pisano zapuščino, pa podeželsko hišo v Lourmarinu. Pravkar je pri Gallimardu izšla njena bogato ilustrirana knjiga. Očeta se spominja kot živahnega človeka, ki jo je spravljal v smeh.
V pariškem stanovanju se od Camusove smrti ni nič spremenilo. Edino pisma in rokopise so pred kratkim odnesli v knjižnico v Aix-en-Provence. Jean, ki v tem stanovanju živi svoje samotno življenje, zna na pamet cele odlomke iz očetovih del in še zdaj ne more razumeti, kako da je lahko oče pri 26 letih napisal tako genialno, vizionarsko delo, kakršno je Tujec!
Hči noče soditi o očetu
Energična Catherine, ki živi v Lourmarinu od leta 1992, ima štiri otroke in je tako kot brat študirala pravo. Tistega nesrečnega 4. januarja 1960 bi moral Camus odpotovati v Pariz s svojo ženo in 14-letnima dvojčkoma, vozovnico za vlak je že imel v žepu, pa se je v zadnjem hipu raje pridruži radoživemu prijatelju Michelu Gallimardu in sedel v njegov luksuzni avto. Po nesreči so pisatelja prenesli nazaj v Lourmarin, v hišo, v kateri je na terasi pisal svojo zadnjo knjigo Prvi človek – vrnitev k preprostosti, kakršno je živela njegova mati in kakor pišejo veliki klasiki. Izšla je po smrti, leta 1994 (slovenski prevod Mojce Mihelič leta 2002).
Otroka nista prišla na pogreb, nihče jima ni povedal, da je oče umrl. V družini se o intimnih stvareh ne govori, tudi o smrti ne. Catherine ni prebrala niti pisem, ki sta si jih pisala mati in oče in so še zmeraj v hiši. Nekaj jih je pokazala biografu Emmanuelu Toddu, vendar zdaj to obžaluje. Ne izda, kje so pisma, ki jih je oče pisal ljubici Marii Casares. Noče soditi o očetovem ljubezenskem življenju. Prepričana je, da sta bila njena roditelja resnična prijatelja.
»Živi globoko, zdaj in tako, da gledaš smrti v oči, kajti resnice, morale in življenja ni mogoče prelagati na kdovekdaj.« V tem camusovskem duhu je zasnovala novo biografijo nemška literarna novinarka Iris Radisch in jo naslovila: Camus: ideal preprostosti: »Kdor ga danes ljubi, ga ne ljubi zaradi njegovih odgovorov, temveč zato, ker brezkompromisno drži, da odgovorov ni.«
