Z Alešem Štegrom o slovenski mednarodni literarni dejavnosti

Aleš Šteger je od leta 2009, ko je bila ustanovljena Javna agencija za knjigo RS, predsednik njene komisije za mednarodno sodelovanje. Komisija je 
s svojo dejavnostjo pokazala, da hoče biti več kot le še eno birokratsko telo, ki razdeljuje denar brez kakršne koli vizije, vendar očitno vsi z njenim delom niso zadovoljni.

Z ustanovitvijo javne agencije za knjigo (JAK) se je na področju mednarodnega uveljavljanja slovenske literature marsikaj premaknilo. Kje smo bili, preden je bila znotraj JAK ustanovljena komisija za mednarodno sodelovanje, in kje smo ­danes?

Področje mednarodnega literarnega posredništva je bilo pri nas do pred kratkim neurejeno in izrazito deficitarno. Ministrstvo za kulturo se je sicer trudilo s posameznimi razpisi in akcijami, a ker je to počelo stihijsko, so bili učinki omejeni. Enotno mnenje kritične javnosti, avtorjev in prevajalcev je bilo, da je treba to področje sistemsko urediti, kar se je začelo uresničevati z ustanovitvijo komisije za mednarodno sodelovanje znotraj JAK. Komisija se je odločila, da bo zavzela izrazito proaktivno vlogo, da bo skozi vzvode, ki so ji na voljo, vzpostavila infrastrukturno podlago za mednarodno uveljavljanje slovenske literature. Vzvodi, o katerih govorim, so pozivi, razpisi in druge aktivnosti javne agencije za knjigo, ki na različnih nivojih – od podpore avtorjem, prevajalcem, založnikom, agentom in vsem drugim – spodbujajo­ ­literarno posredništvo.

Lahko omenite nekaj teh ­dejavnosti?

Lani smo prvič izpeljali triletne projektne razpise, kar prijaviteljem omogoča, da svojo dejavnost načrtujejo vnaprej. Želimo si, da bi ti večletni razpisi omogočili profesionalizacijo področja, da se bodo pojavili profesionalni literarni posredniki. Nadalje lahko omenim, da je bil lani prvič izpeljan tudi poziv za mobilnost, ki omogoča povračilo potnih stroškov avtorjem, ki so povabljeni na gostovanje v tujino. JAK je prvič organizirala seminar za vrhunske literarne prevajalce iz slovenščine v tuje jezike, kar je nadvse pomemben vzvod za širjenje ­slovenske literature v tujino.

Od manjših, toda prav gotovo pomembnih odločitev in akcij komisije naj omenim, da smo se odločili za zmanjšanje obsega stojnic na raznih knjižnih sejmih. Mislim, da je prisotnost na nekaterih sejmih nujna, obenem pa dolgoletne izkušnje kažejo, da obseg sejemskih predstavitev največkrat ne nosi zaželenih učinkov, se pravi, objav knjig. Ta sredstva smo zato preusmerili 
v neposredno podporo prevajalcem slovenskega leposlovja. Na JAK smo predložili tudi natančno evidenco vseh dosedanjih prevodov slovenskih del v tuje jezike, komisija podpira razne spletne portale, ki prinašajo ažurirane informacije o slovenskih avtorjih, spodbuja ­ciljne predstavitve in prevode v jezike, kjer smo zaznali deficit, načrtuje predstavitve na knjižnih sejmih, ki jih do zdaj ni bilo, in še bi lahko našteval. Novih iniciativ je skratka veliko, še posebej, ker je za področje mednarodnega sodelovanja na JAK zaposlena samo ena oseba.

Kako je s proračunom, s katerim razpolaga komisija?

Da smo lahko napeljali vse niti, iz katerih je zdaj spletena slovenska mreža mednarodne literarne dejavnosti, je pripomogel tudi večji proračun v ta namen, na programskem delu znašajo skupna sredstva okrog tristo tisoč evrov letno.

Kako je bil videti seminar za tuje prevajalce, ki ga omenjate?

Komisija je izbrala dela štirih profiliranih slovenskih avtoric in avtorjev, za katere menimo, da imajo potencial v mednarodnem kontekstu, in sicer knjige Edvarda Kocbeka, Suzane Tratnik, Katarine Marinčič in Milana Dekleve. Na osnovi javnega poziva smo izbrali vrhunske prevajalce iz slovenščine v tuje jezike, šestnajst jih je bilo, ki so se ukvarjali s temi štirimi deli. Prevajanje pod vodstvom vrhunskih strokovnjakov za literarno prevajanje je bil le en del naloge, drugi je, da poskušajo udeleženci seminarja svoje prevode še plasirati na tuje trge. Koordinatorka seminarja Tanja Petrič delo prevajalcev spremlja vse leto in jih poskuša 
k temu spodbujati. Favoriziramo sodobno slovensko prozo, še posebej romane, ker menimo, da je zanje resnično največji interes na tujih tržiščih, odločili smo se tudi, da bomo vedno vključili še po ­enega slovenskega klasika.

Tuji zgledi, denimo madžarski, nizozemski in nemški, so v zadnjih dvajsetih letih pokazali, da je organizacija takih seminarjev eden najbolj učinkovitih načinov, kako spodbujati prevajanje. Pri nas tovrstne seminarje še toliko bolj potrebujemo, saj nimamo kulturnih predstavništev v tujini in za zdaj tudi ne literarnih agentov, zato želimo spodbujati prevajalce, da delujejo kot posredniki slovenske literature.

Je že kaj učinka?

Je. Po mojem védenju so tri pogodbe sklenjene, nekaj pogovorov še poteka. Je pa seveda organizacija takega seminarja tek na dolge proge. Številni prevajalci so bili 
v Sloveniji prvič po več kot desetih letih, številni niso bili obveščeni 
o trenutni knjižni produkciji pri nas, ne dobivajo knjig in ne vedo, kaj se dogaja. Seminar je namenjen tudi informiranju prevajalcev, njihovemu povezovanju z založniki in navduševanju nad slovensko literaturo. Naj dodam, da bo letos seminar ponovno izveden, da bodo izbrani drugi avtorji in knjige in da bodo tudi prevajalci drugi kot lani.

Posledica aktivne politike na področju mednarodnega sodelovanja je, da število prevedenih slovenskih­ knjig narašča.

Tako je, zdaj je prevedenih letno že kakih sto slovenskih leposlovnih knjig za odrasle, od tega jih je leta 2010 sedemdeset izšlo s podporo agencije. Še leta 2007 je bilo podprtih prevodov triintrideset, razlika je očitna.

Katerim literaturam majhnih narodov je uspelo prodreti v svet?

Tak primer so denimo Madžari, ki številčno niso velika nacija, so pa z literaturo prisotni povsod. Eden ključnih mehanizmov, ki jih je pripeljal do uspeha, je prav tak seminar, kot smo ga mi lani organizirali prvič, na Madžarskem pa poteka že od začetka devetdesetih let. 
K njihovemu uspehu sta pripomogli tudi profesionalnost in kozmopolitskost avtorjev in založnikov, ki so v tujini prepoznali osebni interes in so zelo suvereno prisotni na različnih knjižnih trgih, predvsem na nemškem. Nemško tržišče jemljejo kot odskočno desko za druga, pomaga jim srednjeevropski kontekst, ki ga ne nazadnje imamo tudi mi, a ga največkrat ne znamo izkoristiti. Imajo pa tudi institucionalno podporo, saj imajo kulturna predstavništva v večjih kulturnih metropolah po svetu. Primerov je zagotovo še več, mednarodno uspešni so tudi Romuni, pa Skandinavci.

Obstaja skupina ljudi, ki vašega delovanja v komisiji za mednarodno sodelovanje JAK ne vidi kot zgodbo o uspehu. Pred nedavnim je iz Kuda Police Dubove prišlo pismo, v katerem vas obtožujejo marsičesa, podobna pisma so prihajala­ tudi v preteklih letih.

Res je, neutemeljeni napadi name se dogajajo že nekaj let, letos je po mojem mnenju povod zanje zaostren način kontrole porabe denarja, ki so je deležni upravičenci na programskih razpisih JAK. Račune ali vsaj poročila morajo namreč polagati tudi za tisti del upravičenih stroškov, ki jih JAK ni financiral, skratka, preverja se, ali je realno sestavljena celotna finančna konstrukcija. Prijavitelji lahko dobijo največ sedemdeset odstotkov prijavljenih upravičenih stroškov, nekateri tudi manj, pred podpisom pogodbe lahko sicer še znižajo višino celotne konstrukcije, vendar se to marsikomu ne zdi potrebno. Pri tem je treba vedeti, da se pravila igre zaostrujejo povsod, to je politika države in njenih organov, ne pa domislica komisije za mednarodno sodelovanje. Verjamem, da so producenti v škripcih, ker se pravila igre oblikujejo na novo in postajajo vse bolj transparentna in zahtevna. Njihove težave in pomisleke razumem, povsem iracionalno pa je jemanje tega kot povod za žaljiv napad name.

Glede seminarja za tuje prevajalce so vam očitali krajo intelektualne lastnine, saj naj bi komisija ukradla idejo nekomu drugemu.

Sprašujem se, kako je lahko seminar kot tak intelektualna lastnina kogar koli in kako je lahko njegova organizacija kraja intelektualne lastnine. To je smešna obtožba. Seminar JAK ni primerljiv s katerim koli seminarjem, ki je bil do zdaj organiziran pri nas. Komisija za ­mednarodno sodelovanje poleg njega podpira še vrsto drugih seminarjev in prevajalskih delavnic, mislim, da so vse potrebne in da je takih dejavnosti kvečjemu premalo. Seminar, ki ga je organizirala JAK, je bil za povrh izveden izključno 
z materialnimi sredstvi JAK in zato zaradi njegove izvedbe niso bila niti za evro zmanjšana sredstva, namenjena programskim in projektnim razpisom. Histerične reakcije Tatjane Jamnik in članov njenega društva zato ne morem razumeti drugače kot ogroženost zaradi novih standardov, ki se s seminarjem pri nas vzpostavljajo.

Njihov glavni očitek proti vam je, da ste v strokovni komisiji za mednarodno sodelovanje JAK, ki deli denar, in hkrati tudi urednik Študentske založbe, ki ta denar dobiva. Kako na praktičnem nivoju znotraj komisije rešujete ta ­konflikt interesov?

Komisija je sestavljena iz petih članov – Gregor Macedoni, Amalija Maček, Miran Košuta, Luka Novak in jaz. Sestavljena je tako pluralno, da nihče od članov ne more uveljav­ljati svojih parcialnih interesov. Dejansko se pri obravnavi vlog, pri katerih bi utegnil nastati konflikt interesov, člani komisije umaknemo in se povsem izločimo iz odločanja in komentiranja zadev. To je običajna praksa ne le na vseh komisijah JAK, ampak nasploh na vseh primerljivih vsebinskih telesih znotraj ministrstva za kulturo.

Očitajo vam tudi zlorabo notranjih informacij, do katerih pridete kot predsednik komisije.

Kaj je zloraba notranjih informacij v tem primeru, si prav tako ne morem predstavljati. Ali je to dejstvo, da sem kot predsednik komisije seznanjen s tem, kdo, kje, 
s čigavo pomočjo in s katerimi avtorji bo organiziral kak literarni večer v tujini? Vsi, ki prejemajo podporo javne agencije za knjigo, so pozvani, naj bodo dogodki, ki jih organizirajo, čim bolj javni in popularizirani, naj ljudje vedo, da se jih organizira, in naj jih obiščejo. Literarni večeri niso industrijski patenti. To niso zaupne informacije, temveč take, za katere si vsi želimo, da bi šle med ljudi. Vsakomur, ki se je kdaj ukvarjal s posredovanjem literature, bo takoj jasno, da so obtožbe fobije, ki nimajo realne podlage – nasprotno, skregane so 
z realnostjo in njihov cilj je bržkone moja diskreditacija.

Protestniki so gradivo, ki naj bi dokazovalo vašo korupcijsko dejavnost, poslali celo na protikorupcijsko komisijo.

Ne gre za gradivo, ampak za žaljive in zlonamerne obtožbe brez kakršnih koli materialnih dokazov. To so storili že drugič, enkrat sem tam že bil obravnavan na njihovo pobudo. Protikorupcijska komisija je lani poizvedovala in ugotovila, da so vse moje aktivnosti popolnoma v skladu s predpisi in pravilniki JAK. Ampak videti je, da jim to ni dovolj. Ti ljudje očitno gojijo patološko sovraštvo in me vedno znova poskušajo oblatiti.

Pozivajo vas k odstopu. Ali ­razmišljate o tem?

Primerno bi bilo javno opravičilo s strani piscev pisma, ne pa kar koli drugega.