Z Bartolom nad Američane

Michael Biggins je profesor na univerzi v Seattlu. Po izobrazbi­ ­je slavist in rusist, a se zadnje čase ukvarja predvsem s slovenistiko. Pravi, da je to sreča. Prevedel je že nekaj slovenske poezije in proze, zdaj pa je pred njim nov zalogaj. Predvsem zato je bil do ponedeljka v Ljubljani.

Pred kratkim ga je založba Sanje povabila v svojo knjigarno na Trubarjevi ulici, da bi skupaj objavili veselo novico. Založba, ki je pravkar izdala zbirko Bartolovih novel Al Araf (s spremno besedo akademika Borisa Paternuja), zdaj načrtuje še izdajo v ameriški angleščini.­ Prevajalec bo seveda Michael Biggins, ki je že prevedel Alamuta in mu dodal spremno besedo (pri založbi Scala House Press, 2004; berete ga lahko tudi na Amazonu). Zadeve se je lotil študiozno, tudi zato, ker ima z Bartolom drugačne načrte. O tem in še o čem več v kratkem intervjuju, na tem mestu povejmo še to, da je po Alamutu narejen tudi filmski scenarij, realizacija menda bo, a kaj več kot toliko si za zdaj nihče ne upa napovedati.

V Ljubljani ste bili en mesec. Pravite, da ste veliko časa preživeli v Nuku, kjer ste proučevali zapuščino Vladimirja Bartola.

Da, v vaši univerzitetni knjižnici sem se imel krasno.

In da obstaja kar osemdeset map zapuščine?

Zapiski, dnevniki, osnutki. Bartol je očitno ves čas nekaj pisal.

Iščete kaj posebnega?

Sanjam, da bi napisal Bartolovo ­literarno biografijo.

To pa ni kar tako! Zakaj se vam zdi tako zanimiv? Kot zagotovo veste, smo Slovenci porabili kar nekaj časa, da smo ugotovili, da je Bartol zanimiv, če že ne najboljši pisatelj. Mislite, da bi bil mikaven tudi za ameriški trg?

Bartol je svetovljanski pisatelj. V Sloveniji jih sicer imate več, ampak Bartol se zdi primeren zlasti za Američane.

Ker je ideologija Alamuta kot nalašč za Ameriko po 11. septembru.

Tako je. Po Al Arafu načrtujem še prevod njegove avtobiografije Mladost pri Svetem Ivanu. Tudi to je zelo zanimiv tekst, ker prikazuje slovensko prisotnost v Trstu.

Je nov prevod Bartola nastal na vašo pobudo ali je ta prišla s strani založbe Sanje?

Zanimivo, ideja je prišla hkrati z obeh strani. Ko sem se pred tremi leti oglasil na založbi, da bi po­vprašal, ali bi jih zanimal prevod Al Arafa, so mi odgovorili, da o tem pravkar premišljujejo.

Bartol je Bartol, ampak prevajali ste tudi veliko slovenske poezije, pravzaprav ste z njo začeli.

Res je, najprej sem prišel v stik s poezijo, potem je prišla na vrsto proza.

Drago Jančar, Boris Pahor, tudi Mate Dolenc?

Res je, žal prevod Dolenčevega Morja v času mrka po treh letih še ni objavljen.

Kako to?

Ne vem, zdaj sem slišal, da bo v okviru Literae Slovenicae vendarle kmalu izšel.

Začeli ste s Tomažem Šalamunom,­ ki ste ga srečali v ZDA. Je bila to zunanja pobuda za prevajanje iz slovenščine?

Šalamuna sem srečal leta 1986, tedaj sem predaval na majhnem kolidžu v Vermontu. Tja so ga slučajno povabili kot predavatelja za kreativno pisanje, mene pa zraven kot edinega slavista, tedaj predvsem rusista. Res je, srečanje z njim je bil ključni trenutek za začetek prevajanja iz slovenščine.

Gotovo ste obveščeni, da imamo Slovenci razmeroma dobro poezijo in kar nekaj dobrih pesnikov.

Vem, seveda, in marsikaj bi rad prevedel, a ko se bom vrnil k poeziji, bi se vendarle rad najprej znova lotil Šalamuna, njegovih novejših pesmi.

Ali ima poezija občinstvo v ZDA? Mislim tudi zunaj kampusov in akademskih krogov?

Ima. Pa tudi veliko pesniških revij izhaja. Rad bi opozoril, da je vpliv Šalamuna na mlajše pesnike velik. Ko listaš te revije, vidiš, da se mnogi sklicujejo nanj.

Kako globoko ste zabredli v slovenščino?

Trenutno na univerzi v Seattlu, kjer živim, poučujem slovenščino.­ Moj glavni namen je poskrbeti za ameriški naraščaj slovenistov, predvsem vrhunskih prevajalcev iz slovenščine.

Študirali pa ste ruščino?

Po izobrazbi sem slavist in rusist, a v praksi sem zdaj izključno slovenist. Na univerzi skrbim za slovanske publikacije, v prostem času pa se ukvarjam samo s slovenščino.

Kako to?

Srečen sem, da si to lahko privoščim, potem ko opravim službene dolžnosti v knjižnici, za katere sem plačan. Zdaj imamo vsako leto štiri ali pet novih študentov slovenistike, ki so sicer tudi slavisti.

Lahko v Seattlu govorite slovensko tudi v zasebnem življenju?

Lahko, ker obstaja slovensko-ameriška skupnost, dobivamo se večkrat na leto, ob praznikih in tako naprej.

V Ljubljano ne prihajate vsako leto?

Doslej nisem, le nekako na dve leti, odslej imam namen priti vsako ­poletje.

Koliko Amerika pozna južnoslovanske avtorje? Najbrž ne najbolje?

Obstajajo posamezni prodori, na primer Danilo Kiš ali v novejšem času Miljenko Jergović in Aleksandar Hemon, ki je zdaj sicer začel pisati v angleščini.

Menite, da je na primer disidentska proza Draga Jančarja še zanimiva za ZDA?

Zagotovo. Pred kratkim me je mladi bralec njegovega Galjota, ki sem ga prevedel, vprašal, ali bodo sledili novi prevodi. Jaz jih vsekakor načrtujem, vendar gredo te stvari počasi, nič se ne zgodi čez noč.

Ste v tem mesecu, ko ste bili tukaj, naleteli na kakšen zanimiv kulturni dogodek?

Žal nisem imel časa. Zdaj, ko odhajam, bi se najraje vrnil na počitnice.

Kam pa greste v Seattlu, če greste na kulturni dogodek?

Na koncerte. Pa nekaj zelo dobrih muzejev imamo.

Ali res tako rado dežuje, kakor gledamo in vemo iz ameriških filmov?

Res. A ne kar naprej.