Tiskane izdaje
Knjigi bratov Grimm vsebujeta 210 besedil, od katerih jih pet ali deset pozna tako rekoč ves svet: Janko in Metka, Pepelka, Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica, Žabji kralj. Pravljice krojijo podobo o človeškem svetu, o čemer smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za mladinsko književnost z ljubljanske pedagoške fakultete.
Kakšni so vaši občutki ob Grimmovem letu? Priljubljena svetovna pravljičarska klasika zaradi okrutnosti in nasilja v svojih pravljicah v marsikom zbujata nelagodje.
Jacob in Wilhelm Grimm sta vredna spoštovanja, saj sta z zbirko Otroške in hišne pravljice, ki je izšla leta 1812, drugi del pa leta 1815, prebudila zgodovinsko zavest o pomenu zbiranja in objavljanja nacionalnih ljudskih pravljic. Njuni knjigi imata poleg pozitivnih tudi negativne konotacije. Eden izmed največjih očitkov je, da je Grimmove pravljice uporabljal Hitler pri vzgoji nacistov, saj vsebujejo antisemitizem in kažejo na podrejen položaj žensk v družini in družbi.
Kje sta brata Grimm nabrala pravljice?
Brata Grimm sta imela tako imenovane informatorje, kot skoraj vsi, ki zbirajo ljudsko izročilo. Njuna najbolj znana informatorka je bila Dorothea Viehmann.
Zakaj so po vašem mnenju Grimmove pravljice preživele čas, kaj je v njih večnega in nesmrtnega?
Vsekakor k njihovi popularnosti veliko prispeva upanje v boljše živ-ljenje, ki ga navidezno podajajo te zgodbe, možnosti promoviranja v višji sloj, denimo poroka revnih mladeničev s kraljevimi hčerkami ali pol kraljestva kot dota, služijo tudi človekovi želji po ugodju, brezdelju, bogastvu, obilju – in ne nazadnje potrebi po eskapizmu. Otroci si eskapizem privoščijo
z branjem pravljic, ženske z gledanjem limonad in obiskom nakupovalnih centrov, moški z adrenalinskimi športi ali s čim podobnim. Problem nastane, ko postane eskapizem stalnica in ko kultura eskapiste predstavlja kot junake, na primer adrenalinske športnike.
Prej ste omenili, da so ženske
v Grimmovih pravljicah prikazane kot izrazito neenakopravne. Lahko to podrobneje razložite?
Prvi problem je, da so prikazane izrazito stereotipno – bodisi kot mlade, lepe in submisivne bodisi kot stare, grde in čarovnice. Drugi problem je, da se v zgodbah ne pojavljajo samostojne ženske junakinje. Tretji je, da sta brata Grimm uvajala patriarhalno socializacijo žensk – v Sneguljčico sta denimo dodala tole: Sneguljčica lahko ostane pri sedmih palčkih, če jim bo gospodinjila, prala, likala, kuhala in vse ohranjala snažno in čisto. In ne nazadnje sta pravljice kristjanizirala. V rokopisni verziji pravljice Janko in Metka ni boga, v tiskani verziji pa sta dodala boga, kar pritrjuje patriarhalni hipotezi.
Komu so njune pravljice pravzaprav namenjene – otrokom
ali odraslim?
V času zapisa prvih pravljic
v 15. in 16. stoletju so bile namenjene izključno odraslim, ker so vsebovale različne za otroke neprimerne prvine, na primer nasilje, spolnost in podobno. Najbolj izrazit primer je zbirka arabskih pravljic Tisoč in ena noč, ki je le
v priredbi namenjena otrokom, sicer pa vsebuje veliko podrobnih prizorov spolnosti in nasilja. Dejstvo je, da otroci in odrasli pravljice različno berejo in razumejo. Otroci ne dovolijo, da jim pravljično iluzijo podreš s konkretno razumsko analizo besedila, pravljice hočejo doživljati in ne analizirati. Prav tako ne berejo konteksta. Opažam, da se temu upira tudi vse več mladih odraslih, ki predstavljajo večino med mojimi študenti. To je znak, da niso pripravljeni odrasti.
Kako se Grimmove pravljice razlikujejo od Andersenovih?
Razlik je veliko. Prva je že v nastanku, Grimmove literarna veda obravnava kot ljudske pravljice, Andersenove pa kot avtorske prav-ljice. Večina Grimmovih pravljic je optimističnih, Andersenove pa so pesimistične, nimajo prepotrebnega srečnega konca. Grimmove pravljice imajo katarzo, Andersenove je nimajo, v Grimmovih pravljicah so ljudje prikazani črno-belo – kot revni ali bogati, kot neumni ali bistri in podobno – v Andersenovih pa ne, so dobri in slabi hkrati. Ljudje se prav zaradi tega lažje identificirajo z junaki Grimmovih pravljic kot Andersenovih, še posebej otroci ne marajo ambivalentnih junakov ali antijunakov, kar je razvidno tudi iz spornega izbora knjig za 8. in 9. razred za Cankarjevo tekmovanje 2011/2012.
Kako smo Grimmove pravljice spoznavali pri nas?
Grimmove pravljice so bile prvič objavljene v reviji Slovenec. Tam je bila objavljena pravljica Ubogi in bogatin (1849), kasneje tudi prav-ljica Srečen Anže (1857). Sledila je objava zbirke pravljic Pripovedke za mladino (1887), v reviji Vrtec je bila objavljena pravljica Volk in lisjak (1888). Sistemsko prevajanje Grimmovih pravljic se je začelo
v času novejše mladinske književnosti v letih med 1950 in 1980, izrazito potrošništvo in medmedijsko uporabo Grimmovih pravljic pa je najti v letih med 1980 in 2010.
Opozarjate, da smo v zadnjih tridesetih letih pri nas priča renesansi pravljičarstva. Kaj menite, da jo je spodbudilo?
Mislim, da so pri renesansi prav-ljičarstva ključne družbene spremembe, ki so dosegle vrh leta 1990 z ustanovitvijo samostojne države. Motivirale so iskanje identitete naroda v modelu ljudske pravljice, kar morda ni najbolj pametno, saj je to regresija v monokulturnost. Jack Zipes, vodilni teoretik na področju pravljic, je namreč ugotovil, da obstaja pravljični gen, imenovan pravljični mem, in da obstaja vsega 50 do 75 pravljičnih motivov, značilnih za ves svet. Obstaja pravljično jedro, ki je tako univerzalno, da se lahko prilagodi vsaki kulturi, zato je težko reči, da so naše pravljice res samo naše.
Kakor koli – slovensko pravljičarstvo, na čelu katerega so vedno stale ženske, je bilo močno že
v 19. stoletju. Z njim so se ukvarjale Josipina Turnograjska, Luiza Pesjak, Pavlina Pajk, Marica Gregorič, Ilka Vašte, Manica Koman, Lea Fatur, Elza Lešnik, Ljudmila Prunk, Sonja Sever, Marija Jezernik in druge. Po letu 1950 so štafeto prevzele Kristina Brenk, Svetlana Makarovič in Anja Štefan. Za slednjo lahko rečem, da je nadarjena mladinska avtorica in odlična pravljičarka, ki motivira razvoj pravljičarstva na Slovenskem. Stoji tudi za nekaterimi pomembnimi prireditvami, kot sta Pripovedovalski festival in Pravljice za dva groša fantazije na Radiu Študent.
Ali menite, da so današnji otroci deležni dovolj dobrih pravljic?
Ne. Današnji otroci so deležni zavajanja, ravno tako kot odrasli. Največja komercializacija se dogaja na področju slikanic. Založniki uporabljajo potrošniške trike, na primer atraktivne, svetleče se naslovnice, s katerimi pritegnejo pozornost otrok, izdajajo knjige s kakovostnimi ilustracijami in manj kakovostnimi besedili, zgodbe so napisane linearno, avtorji imajo neko hipotezo, ki jo nekonfliktno potrdijo.
Kaj je značilno za povsod prisotno disneyfikacijo pravljic?
Neoliberalizem in z njim potrošništvo zlorabljata človekovo željo, skoraj bi rekli potrebo ali nujo po pravljicah ter uvajata stvari, kot so pravljični december, pravljični nakupi, pravljično mesto in podobne. Zamenjajte pridevnik pravljičen
s pravim pridevnikom – potrošniški – in dejanski cilj bo jasen in hkrati prozoren. Korporacija Walta Disneyja je del tega. Inteligentno zlorablja človekovo potrebo po eskapizmu in dnevnem sanjarjenju, poleg tega pravljice uporab-ljajo v ideološke namene. Simplicifira njihovo globino, zanima jo predvsem kapitalistična marketinška utopija, ki bo presegla socialno utopijo komunizma.
Katere sodobne slovenske pravljičarje cenite?
Moram povedati, da ločim zasebni in profesionalni literarni okus, ki se včasih združita. Vsekakor pa cenim tri avtorje, pri katerih zaznavam presežno ustvarjalno vrednost: Svetlano Makarovič, Andreja Rozmana - Rozo in Anjo Štefan. Moram pohvaliti še nekaj avtorjev, ki so izvirni, vendar morajo še literarno dozoreti, ker še nihajo v kakovosti – Petra Svetino, Jano Bauer, Cvetko Sokolov, Miklavža Komelja, Janjo Vidmar, Deso Muck in Majdo Koren. Poleg teh kakovostnih avtorjev zaznavam še vrsto epigonov oziroma takih, ki, če imajo pet minut časa, napišejo pravljico za otroke, če jih imajo deset, jo še ilustrirajo, če imajo petnajst minut časa, pa ustanovijo še založbo. Po možnosti pišejo ekološke pravljice.
Kakšna pravljičarska prihodnost nas torej čaka?
Pravi, pristni pravljičarji in pravljičarke so kot biseri – redki in dragoceni. Čuvati jih je treba, saj se je zaradi pomanjkanja kritike mladinske literature zaredilo mnogo nepravih in nepristnih pravljičarjev, ki, z Menartom rečeno, čislajo le tistega boga, ki svoj račun na banki ima. Družba to sprejema kot normalno, otroke ima za smetnjake, v katere lahko mečemo vse po vrsti, brez selekcije. Tako rastejo čustveno in socialno nepismene, amputirane generacije otrok. Žalostno je tudi, da je Slovenija edina dežela, v kateri ministrstvo za šolstvo in šport ter zavod za šolstvo posredno ali neposredno financirata osebe s kazenskimi kartotekami ter jih pošiljata na nastope v vrtce in osnovne šole, tudi osebe, ki imajo prepoved približevanja svojim otrokom. Take osebe ima med članstvom tudi Društvo slovenskih pisateljev, podpira jih Javna agencija za knjigo itd. Zaradi takih in podobnih primerov pravi in pristni avtorji potrebujejo še več promocije – ker so na strani otroka in ne parazitirajo na njem. Zato je v Mojci Pokrajculji več kazenskega zakonika in več pravljic kot v konvenciji o otrokovih pravicah.
Sneguljčica lahko ostane pri sedmih palčkih, če jim bo gospodinjila, prala, likala, kuhala in vse ohranjala snažno in čisto. Milena Mileva Blažić Slovenija,Ljubljana,15.01.2008,MILENA MILEVA BLAZIC,foto:ROMAN SIPIC/DELO qqwqwqUlpute dolobortio dolore dolore faci er sequat aliquis nulluptat lore commy niamet atet, consed molorpero
