Založba Beletrina zapušča ŠOU

Ljubljana – »Dolgo smo razmišljali, kako naprej, in na koncu se nam je to zdela najboljša rešitev,« je odločitev o prenosu ustanoviteljstva Študentske založbe z ljubljanske študentske organizacije (ŠOU) na skupino devetih ustanoviteljev včeraj komentiral strokovni vodja založbe Aleš Šteger.

Založba, v kateri na leto izdajo okoli petdeset knjig, precej obsežna pa je tudi njihova dejavnost na drugih področjih, tako po osemnajstih letih zapušča okrilje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU). Kot je dejal Aleš Šteger, je delež študentske organizacije v sofinanciranju založbe zadnja leta strmo padal – če so še leta 2010 od nje prejeli okoli dvesto tisoč evrov, je bilo lani denarja trikrat manj oziroma le še slaba desetina proračuna –, kar je pomenilo, da je bilo treba večino denarja zbrati drugod.

To pa ni bilo preprosto, saj so bili zaradi pravnega statusa ŠOU omejeni pri prijavah na domače in predvsem mednarodne razpise, zato je četverica zaposlenih – poleg Štegra so to še direktor Tomaž Gerdina, tehnični direktor Marko Hercog in urednik Mitja Čander – povabila pet uglednih slovenskih pisateljev, pesnikov in dramatikov ter sestavila skupino ustanoviteljev. Andrej Brvar, Milan Dekleva, Niko Grafenauer, Milan Jesih in Veno Taufer bodo tako v prihodnje sooblikovali dejavnost založbe, ki pa ostaja neprofitni zavod, kar po Štegrovih besedah zagotavlja, da so obvezani morebitni dobiček vložiti nazaj v produkcijo.

Založništvo na najnižji točki po osamosvojitvi

Tega dobička verjetno ne bo veliko, saj je slovensko založništvo na najnižji točki po osamosvojitvi, vendar je Šteger prepričan, da jim bo dolgoročno uspelo sedanjo raven produkcije in vse programske sklope ne samo obdržati, temveč tudi dvigniti in nadgraditi z drugimi kulturnimi projekti. Kot poudarja, je založba v nasprotju z večino drugih v razmeroma dobri kondiciji, saj niso obremenjeni s krediti ali dolgovi; ohranili bodo vseh devet delovnih mest, prav tako ne bo okrnjeno sodelovanje s stalnimi zunanjimi sodelavci, tudi naveza s ŠOU ostaja, saj so v načrtu projektna sodelovanja.

Finančne možnosti vidijo predvsem v razpisih, saj so v le nekaj dneh po spremembi statusa – založba se zdaj imenuje Beletrina, zavod za založniško dejavnost – izpolnili petnajst prijav. Kakovost ostaja njihova prioriteta, zato se komercialnih založniških projektov, s katerimi bi financirali tržno manj zanimive, ne bodo lotevali, sicer pa je bilo kar nekaj njihovih knjig tudi uspešnic, če omenimo le knjige Gorana Vojnovića ali Vesne Milek. »Kakovost in priljubljenost se na področju literature ne izključujeta vedno,« je dejal Aleš Šteger.

Razmislek o novih pozicijah, strategijah in vsebinah

Urednik Mitja Čander pravi, da je čas krize tudi čas nove refleksije na celotni slovenski kulturni sceni, ki bo morala premisliti o novih pozicijah, strategijah in vsebinah svojega delovanja. Njegove izkušnje iz vodenja projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 potrjujejo, da je kakovostno delo mogoče le s povezovanjem na širši evropski ravni, in to s povsem konkretnimi programi in širjenjem kulturne platforme na druga področja. Sami ob že etabliranih projektih, kot so založništvo, festival Dnevi poezije in vina na Ptuju ter Festival literature sveta – Fabula, načrtujejo še vrsto drugih aktivnosti; med drugim skupni projekt z Narodno galerijo o prepletu literature in likovne umetnosti, razširitev spletnega distribucijskega portala za elektronske knjige Biblos, sodelovanje z različnimi mesti in kraji na področju kulturnega turizma pa z UKC Maribor pri uvajanju kulturnih vsebin v bolnišnice ...

Niko Grafenauer je bil nad povabilom v skupino ustanoviteljev navdušen. Po njegovem mnenju bo to zagotovilo za večjo avtonomnost delovanja založbe, kar je v sedanjih težkih časih za kulturo in poraznem stanju duha na Slovenskem nujno. Beletrina lahko tukaj odigra pomembno vlogo, in sicer ne le kot založba, temveč tudi kot vsestranski generator idej pri spreminjanju optike reševanja akutnih družbenih problemov. Grafenauer tukaj pritrjuje Čandrovemu mnenju o nujnosti širših evropskih navez, in to ne le na področju sredstev, temveč tudi in predvsem pri preseganju starih vzorcev razmišljanja, ki je pri nas vse bolj pod vplivom nekakšne jugonostalgije, to pa je po njegovem mnenju pogubno.