Tiskane izdaje
Uroš Topić je dijak Klasične gimnazije v Novem mestu. Pri trinajstih letih se mu je utrnila ideja in začel je pisati knjigo. Štiri leta je svoj prvenec Emma Storm: Bratovščina Culis popravljal in dopolnjeval, pošiljal urednikom in založnikom, se celo že dogovarjal za izdajo in podpisal pogodbo, a se je vedno nekje zalomilo.
Nato je prišel pod okrilje založbe Pasadena, kjer se je vse odvilo s svetlobno hitrostjo: »Sedemnajstletnika, ki je tako odločen, da bo izdal knjigo in jo napiše s takšno močjo in strastjo, je nemogoče zavrniti. Očarala nas je tudi iskrena želja, da skozi knjigo obudi že pozabljeno slovensko zapuščino iz železne dobe.« Na knjižne police prihaja danes.
Avtor se spominja začetkov pisanja: »Za trenutek sem v mislih videl podobo dekleta, ki jo objema nenavaden modrikast fant, v ozadju pa je visela rdeča zavesa. Samo to sliko sem videl. In bila mi je dovolj všeč, da sem se odločil napisati zgodbo o njej.« Roman, ki je nato nastal, govori o Emmi Storm, osemnajstletnem dekletu, ki se z mamo preseli iz Ljubljane v Novo mesto. Glavna junakinja se selitve sploh ne veseli in svoj novi kraj sovraži.
Sčasoma spozna, da vendarle ni tako slabo: če se malo odmakneš od mestnega vrveža, lahko naletiš na bitja, ki se skrivajo pred človeškimi očmi. Pisatelju so se vedno zdeli zanimivi starejši ljudje, zato tudi svojo zgodbo pripoveduje skozi oči 70-letne gospe: »Če bi želel slišati zgodbo, ki sem jo napisal, bi jo želel slišati od starejše, zrele osebe, ki bi se takšne zgodbe spominjala z nasmeškom na obrazu.«
Dogajanje je bilo najprej postavljeno v tujino, vendar se je nato odločil, da bo zgodbo raje postavil na domača tla, saj Slovenijo nedvomno bolje pozna. Ko je začel knjigo ponovno pisati od začetka, se je pojavila močna želja po tem, da iz »zgodbe umakne tujo mitologijo in vpelje slovansko bajeslovje, slovensko zgodovino in pozabljene lepote naše dežele.«
Tako je navdih črpal iz neokrnjene slovenske pokrajine, čudovite zgodovine in mitologije. Zgodovinska dejstva je v knjigi uporabil kot oporo za fikcijo. »Nasploh so mi bile od nekdaj všeč zgodbe, kjer nepojasnjena dejstva iz zgodovine razlagajo fantazijski elementi ali pa mistični dogodki. Zdi se mi, da s tem fantazija v knjigi dobi bolj otipljivo plat, realnost pa dobi bolj čaroben pridih.«
Knjiga je polna likov, ki jih je pisatelj osnoval na osebah iz svojega življenja, včasih tudi nehote. Najraje je pisal besede vilincev, saj jih je oblikoval po svoji predstavi popolne osebe: so čisti, brezpogojno veseli in pozitivni. V romanu se je trudil približati napetemu in dramatičnemu pisanju Patricka Nessa v trilogiji Hrup in kaos, saj so ga njegove knjige popolnoma navdušile in prevzele.
Publika, na katero avtor cilja, so predvsem mladi, toda meni, da je v njej vseeno veliko zanimivega tudi za odrasle in malo starejše. Gimnazijec goji veliko ljubezen do pisanja: poleg ustvarjanja romana se ukvarja še z urejanjem šolskega časopisa ter pisanjem bloga Stilopis. Če mu čas le dovoljuje, tudi veliko bere.
Njegov najljubši žanr je fantastika, rad pa poseže tudi po ostalih knjigah, celo realizmu in naturalizmu. Preiskusil se je tudi v snemanju videofilmov. Posnel je kratki film Odpuščanje, kjer se je dotaknil nasilja med mladostniki. Govori o najstnici, ki je izločena iz družbe in zasmehovana zaradi drugačnih oblačil in zato, ker je njen pogled na svet morda bolj zrel kot od vrstnikov.
Tudi sam je bil podvržen medvrstniškemu nasilju in zaveda se, da ob tem nimajo vsi take podpore, kot jo je imel sam v družini. Zato se mu zdi, da se o tem premalo govori, sploh v Sloveniji. Poleg pisanja in snemanja videofilmov Uroš tudi šiva. Veliko svojih oblek je izdelal sam. Glavni razlog za to je, da v prodajalnah ni vedno takih oblačil, kot bi jih želel imeti, zato si jih preprosto sešije sam.
Mladi pisatelj ima torej še veliko drugih talentov in zato veliko obšolskih dejavnosti. Pri urejanju svojega časa sledi preprostemu načrtu: prisili se narediti tisto, česar ne mara, da mu ostane čas za stvari, ki jih rad počne. Rad hodi v šolo in nabira novo znanje, vendar včasih vse skupaj postane prenaporno in mora obšolske dejavnosti postaviti na stranski tir.
Mati ga je vedno v vsem podpirala, tako mu že kot otroku ni manjkalo barv, čopičev ter platen, da bi ustvarjal. Sledil je klavir, lotil se je tudi fotografije, nato šivanja in seveda pisanja knjig. »Ne predstavljam si, kje bi bil danes, če ne bi bilo mamine trdne in spodbudne podpore in dopovedovanja, da zmorem, ko sem bil prepričan, da mi ne bo uspelo. Za to sem ji hvaležen iz dna srca - za vse, kar danes sem, se lahko zahvalim njej.«
Če bo prva knjiga dovolj uspešna, želi napisati še tri nadaljevanja. Njegova prva želja je torej biti pisatelj, filmsko ustvarjanje sledi takoj za tem. Rad pa bi tudi fotgrafiral, risal, šival, organiziral proslave in vodil prireditve. O vpisu na fakulteto še ne razmišlja, želi si le, da bi se lahko ukvarjal z vsemi stvarmi, ki ga veselijo in izpolnjujejo. Glavni cilj je, da bi mu uspelo vse talente nekako preplesti in jih izkoristiti do konca.
»To je dejansko bistvo, kajne? Da ustvarjamo. Moj učitelj likovne vzgoje je nekoč rekel, da je naš glavni razlog bivanja na Zemlji ta, da odkrijemo svoje talente, jih razvijemo in z njimi ustvarimo nekaj lepega. S tem se popolnoma strinjam.«
