Tiskane izdaje
Pravijo, da so atributi države himna, zastava, slovar knjižnega jezika in nacionalni zgodovinski atlas. Prve tri smo imeli že od osamosvojitve naprej, prvi zvezek SSKJ je bil takrat star že deset let, dvajset let pa smo potrebovali za Zgodovinski atlas Slovenije, ki ga je izdajateljica Nova revija danes predstavila v polni dvorani SAZU z uvodnim nagovorom njenega predsednika, akademika Jožeta Trontlja.
»Zgodovinarji nismo navajeni, da bi bile naše tiskovne konference tako številčno obiskane,« je pripomnil eden izmed avtorjev. Strokovno in finančno tako zahtevne projekte, kot je izdaja zgodovinskega atlasa nekega naroda, v drugih državah večinoma opravijo nacionalni inštituti, pri nas pa si je to naložila dokaj majhna založba Nova revija s svojim inštitutom in ob sodelovanju Inštituta Karantanija.
Res je imela izkušnje z izdajanjem Slovenske kronike 19. in 20. stoletja, a novi atlas zajema ves čas od prazgodovine do osamosvojitve leta 1991. Kot je opozoril urednik založbe Niko Grafenauer, so na ta račun trpele nekatere druge izdaje (država je za atlas prispevala borih deset odstotkov vseh sredstev), vendar se je splačalo, saj smo po besedah predsednika SAZU dobili »briljanten dosežek, vreden, da se mu odkriješ …, ki jasno pove, kdo smo in kaj se je z nami dogajalo«.
Po desetih letih
dober izdelek
»Ko sem leta 2003 prišel kot urednik k založbi Nova revija, je bila zamisel za Slovenski zgodovinski atlas že na mizi,« je za Delo povedal Drago Bajt, ki je atlas urejal do leta 2008, ko je na njegovo mesto stopil prav tako izkušeni urednik Marko Vidic. »Treba jo je bilo čim prej udejanjiti, kajti šlo je za ključno delo slovenskega zgodovinopisja, za delo, ki naj bi zapolnilo velikansko prazno mesto slovenskega založništva.
Črno-beli Zgodovinski atlas Slovenije Romana Pavlovčiča, ki je nastal po drugi vojni v begunskem taborišču, po letu 1960 pa so ga uporabljali slovenski šolarji v Buenos Airesu, s projektom ni bil primerljiv, prav tako ne skromne predstavitve slovenske zgodovine v šolskih atlasih.
Ekipa primernih zgodovinarjev
Najprej je bilo treba zbrati ekipo zgodovinarjev, primernih za to delo; odločil sem se za mlajše strokovnjake z doktoratom, ki niso bili preobremenjeni z delom. Vsi so se vneto lotili dela; izdelali so osnovno delitev slovenske zgodovine na pet razdobij in vsak razdelek napolnili s ključnimi dogodki, ki naj bi se jih dalo predstaviti na historičnih kartah.
Na delovnih sestankih smo izdelali načela za izdelavo kart (zapis geografskih imen, barve kartografskih elementov, zasnova legend ipd.) in vse skupaj sklenili dopolniti z ustreznim spremnim aparatom (komentarji, preglednice, tabele, rodovniki, dodatno slikovno gradivo, npr. risbe, tlorisi ipd.).
Delo, ki je sprva hitro steklo, se je sčasoma zavleklo, saj je avtorje zavezovalo službeno delo, ki je zaviralo hiter napredek. Avtorji so zamujali, počasi oddajali predloge za risanje, vrstile so se neskončne korekture in popravljanje že popravljenega. A po desetih letih je vendarle nastal zelo dober izdelek, ki sem si ga konec leta 2008, ko sem zapustil ekipo Atlasa, komaj mogel predstavljati. Praznina je bleščeče zapolnjena.
Pet zgodovinskih
obdobij in cerkev
Avtorji, ki so sicer specialisti za različna obdobja slovenske ali svetovne zgodovine, so pod vodstvom dr. Borisa Golca začeli delo leta 2004, razdelili pa so si ga tako, da je obdobje antike prevzel mag. Tomaž Nabergoj, srednji vek dr. Miha Kosi, novi vek dr. Boris Golec, 19. in 20. stoletje dr. Aleš Gabrič, dr. France M. Dolinar pa je prispeval še celoten pregled cerkvene zgodovine od začetka krščanstva do oblikovanja slovenske cerkvene pokrajine leta 2006. Težko predstavljivo zahtevno delo je imela Mateja Rihtaršič s kartografijami, tlorisi in tabelami, saj je besedilo najtežje spraviti na karte (Golec), ki pa jih večina ljudi ne zna brati (Gabrič).
Marsikaj je pisano »na novo«
Marsikaj v Zgodovinskem atlasu Slovenije je pisano »na novo« ali vsaj na podlagi novih virov in argumentov. Z njim je, vsaj po prvem pregledu, zadovoljen tudi dr. Igor Grdina, ki je zanj dal pobudo in pripravil prvi predlog. Prepričan je, da je »dr. Aleš Gabrič opravil veliko delo pri novejši zgodovini, dr. Kosi se je, kolikor sem videl, tudi zelo potrudil, pri srednjem veku je veliko povsem novih kart, ki bodo dragocene. Ne bi rad nikogar pozabljal, ampak zdi se mi, da sta visoki in pozni srednji vek obdelana kar opazno novo; manj to lahko rečem za 18. stoletje, ampak lahko se tudi motim, saj so prvi vtisi včasih optično varljivi«.
