Tiskane izdaje
Konec pomladi je izšla pesniška knjiga, kakršne se danes skoraj ne pišejo več. Naracija je izrazito epska, pripoveduje, in to dobesedno, o »starih časih« in nekdanjih ljudeh. Po eni strani z umljivim in ekonomičnim jezikom, po drugi z oživljajočim freskantnim zamahom. Če pretresemo razpoložljivi nabor avtorjev, je jasno, da je Žitja lahko napisal samo eden: Ervin Fritz.
Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem). To očitno – in že z naslovom Drugačni svet – potrjuje njegova predzadnja zbirka iz leta 2008, ki jo je programsko zastavil kot novi zgled stare proletarske kulture.
Informacija o eni od konstant v Fritzevem skoraj petdesetletnem pesniškem podjetju za vstop v Žitja ni neobhodna, a si bo bralec, ki z njegovo poezijo še ni prijateljeval, in takšnih je po logiki stvari zmeraj več, z njeno pomočjo najbrž lažje predstavljal emocionalno gnanost tega pesniškega potovanja v čas do prve, a zlasti druge svetovne vojne in nekaj socialističnih desetletij po njej.
Devetindvajset pesmi, ki sestavljajo Žitja, v Fritzevem pesništvu, ki je od zmeraj baziralo na uzgodbenih dejstvih, ne predstavlja kakšne novote, posebnost v njegovem opusu pa je to, da ima ta knjiga popoln konceptualni načrt (ki je bil, kot je razvidno iz kazala, uresničen le v pičlih nekaj mesecih sredi lanskega leta): pripovedovati (stare) zgodbe. »Dokumentarne zgodbe«, pravi pesnik, ki je Žitja pospremil na pot s kratkim predgovorom, na koncu pa še s pojasnili o nekaterih starinskih ali le lokalno znanih besedah; oboje dokazuje, da so Žitja (življenja, življenjepisi) skrbno pripravljen in zaokrožen projekt.
Kaj pa oblika pesniškega pripovedovanja? Vemo, da spada Fritz med največje domače mojstre rimanega in sploh na prozodiji zgrajenega verza, hkrati vemo tudi to, da njegovi poeziji od začetka ni tuj nerimani prosti verz, ki pa je zmeraj ohranjal ritem. V omenjenem predgovoru seveda ni mogel mimo tovrstnega samospraševanja: »Kakor ljubim pravo pesniško formo, sklenjeno s strogimi verzi, pravilnim ritmom in rimami, sem se v tej knjigi odločil za obliko, ki posnema lapidarno, sežeto reportažno dokumentarnost, za neke vrste prozo.« In res gre v večini primerov za prozo, segmentirano na verze, le nekaj zadnjih besedil je rimanih in ritmično »pravilnih«, med njimi celo pravi elegični distih (Kornatska elegija).
Življenjske zgodbe kot »naravne skulpture«
Kdo ali kaj je v Fritzevih zgodbah ali žitjih? Sam pravi o njih tole: »Za to knjigo sem se potrudil zbrati zgodbe, ki jih zvijačna in nepredvidljiva logika življenja že same po sebi napravi za nekakšne naravne skulpture, ki ne potrebujejo ali celo ne prenesejo kakšnih posebnih oblikovalskih posegov. Pri izbiranju pa me je vodila zlasti želja, da bi prispeval k osvetlitvi zgodovine, časa okrog obeh svetovnih vojn in nenavadnega življenja navadnih ljudi v tem času.«
Za kakšne »naravne skulpture«, torej človeške objekte živega spomina gre? Najprej je to Fritzev rod, »družina iz glažute v Zagorju«, iz nje prihaja pesnikov oče Pepi (ki so ga Nemci ustrelili kot talca v Mariboru oktobra 1942, ko je imel pesnik komaj dobri dve leti) ter tete in strica (prva pesem Fritzeva ketna), potem pesnikova mama, tkalka iz tekstilne tovarne v nekdanjem Šempavlu (Njenemu sinu se včasih ponoči zazdi, da jo vidi, / kako stoji ob svoji neskončni vlečki iz surovega platna – pravi v pesmi Trezi Fritz, moja mama), pa nekatere postave iz ožjega sorodstva, zanimivi odrasli junaki dogodkov iz otroštva (posebej slikovita je pesem Travdika šloga), otroški prijateljčki, medvojne in povojne partizanske in izdajalske zgodbe ter njihovi protagonisti, vaški posebneži (Špičnikov Toni), vmes kakšen Španski borec Janko Grešak (ki je materi prednici nekega španskega samostana naredil mehanično uro, iz katere skozi vratca nad številčnico / vsake četrt ure pokuka Lenin in glasno zakuka), pa – tu smo že krepko kasneje in na Dolenjskem – belogardist Ata Maver (tesar moje vrtne ute), ki je doživel in preživel partizansko obleganje Turjaka, med Žitji so tudi mladostna zgodba o Janezu Menartu, spomin na nesrečnega Kardeljevega sina, zares ganljiva zgodba o otroštvu pesnikove pokojne žene Milene (Petdeset sladoledov).
Rahljanje epike z liriko
Pa še marsikdo in marsikaj, kar je danes večini že povsem neznano, čudno, zakopano, drugosvetno, a dragoceno in s Fritzevo pomočjo rešeno: recimo vonj po optimistični proletarsko-industrijski štimungi v majhnem agrarnem okolju. Njegovo spoznanje in priznanje, »da sem šele s starostjo dosegel potrebno točko literarnega razgleda, s katere sem lahko nekako pretehtal in razvrstil te štorije, ki sem jih sicer nosil s sabo kot po večini ljub spomin na ljudi leta in življenje«, je kot avra nad galerijo »naravnih skulptur« – tako kot so sama Žitja literarno »naravna« galerija časa, ki ga je pesnik živel. In smo ga živeli tisti, ki nismo rojeni predolgo po vojni.
Ali to pomeni, da Žitja ne nagovarjajo mladih, da je to čtivo le za pesnikove sodobnike? Po logiki, ki velja za prepričljive estetske organizme, v tem primeru za povrh še pitoresknega tipa, je to seveda literarni izdelek, ki ne prenese generacijskih in še manj bi prenesel ideološke recepcijske omejitve. Žitja so na pogled tradicionalistična, morda komu tudi anahronistična forma, a je v njih več svežine in izpovedne moči kot v večini zeitgeistovskih literarnih angažmajev.
Fritz bi ne bil Fritz, če ne bi tipičnega zastavka epske poezije kar naprej rahljal z lirskim. Bolj kot »balade« imamo torej »romance«. Pri tem so glavna izrazna pomagala privzdignjena zgodovinska ironija, navadna ironija, »sila spomina«, socialni čut in v melanholijo natopljen sentiment. Te blesteče prvine najdemo po vseh Žitjih, zdi pa se, da so najbolj idealno združene v žitju Arheologija:
V hiralnici v mojem rojstnem kraju
je moje arheološko najdišče.
Po teh pustih hodnikih sedijo osamljene starke,
zadnji artefakti mojega izginulega sveta.
Najdragocenejši eksponat, stoletna teta Angela,
sestra moje zdavnaj pokojne mame,
mi še govori z živim glasom iz mojega otroštva,
iz sveta, v katerem smo jedli vsak dan polento,
v katerem smo nogometne tekme gledali
po radiu,
v katerem smo ljubice vozili na kopanje
na štangi bicikla.
Iz moje mrtve mladosti štrlijo te starke
kot dimniki mesta,
ki ga je zrušil potres.
Samo še za njihovimi trepalnicami
lijejo osvežujoča deževja davnih poletij.
Je mogoče, da je eden teh dimnikov
ugaslih oči, vdano štrleč v usodo,
tisti zali deklič,
ki je v svilenih nogavicah šel k maši,
a je z menoj, sedemnajstletnim, zašel med brajde;
vražiček, ki je šobil ustnice in se divje otepal,
ko sem mu dvigal krilo,
potem pa izjavil: »Sem že mislila,
da si ne boš nič upal.«?
O čas, ko so punce hodile k maši
v svilenih nogavicah
in so imele nogavice zadaj črto,
ki je vodila roko navzgor,
naravnost v paradiž,
o sestavljanje davnih črepinj,
o arheologija.
