Tiskane izdaje
Letošnji zlatnik poezije, priznanje, ki ga v okviru podelitve celjske Veronikine nagrade prejmejo pesniki za življenjski opus, je zažvenketal pri Niku Grafenauerju.
Avtorju Pedenjpeda, Štukatur, Skrivnosti in Palimpsestov.
No, tukaj smo pomešali poezijo za otroke in odrasle, ampak prav v zmožnosti dveh tako različnih ubeseditev sveta je zlato Grafenauerjeve poezije.
Vam literarne nagrade ob vsem slovesu uglednega pesnika sploh še kaj pomenijo?
Vsaka nagrada je priznanje za dobro opravljeno delo. Da sem prejel zlatnik poezije, mi je toliko bolj všeč, ker je to nagrado ustanovil moj nekdanji nasprotnik z Dela, Jože Volfand. Imela sva javne polemike – potem pa postala prijatelja. Lep dokaz, da sva kulturna človeka.
Še malo o nagradah: jih je premalo ali dovolj?
Bi rekel, da jih je celo preveč. Po moji presoji, v tem pogledu sem strog, je nagrajeno marsikaj, kar si ne zasluži nagrade. S tem se nižajo kriteriji. Ni pa nagrad preveč, če gledam nanje kot na znamenje živega kulturnega vzdušja. Toda ali ni tako, da je umetnikov vedno manj?
No, po številu zagotovo ne.
Po vrhunskosti pa zagotovo.
Ali spremljate delo mlajših
Več je bilo tudi rešpekta pred poezijo samo, pesniki niste dali rokopisa kar tako iz rok.
Tako je, danes je selekcija minimalna, saj lahko skorajda vsakdo natisne svojo knjigo.
Pa vendar, kateri mlajši pesniki so vam padli v oči?
Nekaj jih je. Barbara Korun, Peter Svetina, Jurij Hudolin, Andrej Hočevar, Jure Jakob, pa Primož Čučnik, na primer, vsekakor Miklavž Komelj, ki je sicer precej nepredvidljiv, ampak zato toliko bolj zanimiv.
Rečeno na splošno: je sedanja slovenska poezija dostojna nadaljevalka naše odlične poezije povojnih desetletij?
Težko bi našel opus, ki bi ga direktno postavil na Parnas, ni pa o tem možno zlahka soditi na takole improviziran način. Zanimivo se mi zdi, to sicer ni neposreden odgovor na vprašanje, da marsikdo od mlajših pesnikov piše poezijo direktno v računalnik, to opazim po dikciji. Zame je poezija v principu rokopis.
Nekaj, kar je v neposredni zvezi s papirjem in pisalom. Rokopis je pravzaprav palimpsestni postopek, ob katerem vidim tudi besede in verze, ki sem jih prej napisal in prečrtal.
S tako imenovano avtopoetiko ste se precej ukvarjali, esejev na to temo in na temo poezije sploh imate za nekaj knjig.
Mislim, da me je k temu pripravil nemški pesnik in še kaj Hans Magnus Enzensberger, ki sem ga prevajal sredi sedemdesetih let. Tudi on je ubesedil svoj lastni pesniški postopek. Če naj o tej stvari rečem nekaj zelo načelnega, je pri meni tako, da potrebujem za ustvarjanje popolno samoto in tišino. Pri drugih je lahko drugače. Tomaž Šalamun mi je nekoč dejal, da lahko piše poezijo kar med potovanji.
Ali razlikujete med elitno in popularno poezijo?
Pesništvo je bilo zame od nekdaj elitno opravilo. Zame so pomembni Mallarmé, Valéry, Eliot, Hölderlin, Benn, Guillén ... Pesništvo ima po naravi status elitnega ustvarjanja. To je iz fakture mojih pesmi vsekakor razvidno, saj je bila že kmalu označena kot hermetična, na primer zbirka Štukature, ki je za širše občinstvo težko dostopna, saj gre za izrazito solipsistično liriko, čemur sledi tudi sama pesniška dikcija.
In vendar je del vaše poezije izrazito komunikativen. Večina Slovencev vas pozna kot pesnika za otroke in mladino.
Da, to je bil moj zavestni korak v komunikativnost, velja zlasti za Skrivnosti. Vendar to ne pomeni, da gre v tem primeru za lažjo obliko pesnjenja. Ustvarjalni vzgib je v obeh primerih enak.
Bralec si najbrž težko razloži dejstvo, da je avtor pesniških zbirk, kot sta na primer Štukature in Palimpsesti, isti človek kot avtor Pedenjpeda in knjige Nebotičniki, sedite, na primer. Kako si razlagate to otroško dimenzijo pesniškega ustvarjanja?
Pedenjpeda sem napisal že zdavnaj, še v študentskih časih. Najbrž je ta del mojega ustvarjanja mogoče pojasniti z dejstvom, da v otroštvu nisem živel v družinskem okolju. Bili smo železničarska družina, dovolj dobro situirana, toda zgodilo se je, da je mama teden po mojem rojstvu umrla, leto in pol za njo pa je odšel še oče.
Ostalo nas je sedem otrok, začela se je vojna in za nas je moral poskrbeti stric Ivan [zgodovinar Grafenauer], ki je že imel svojih dvanajst otrok. Skratka, moje otroštvo je bilo daleč od urejenega družinskega življenja. Zdi se mi, da je zato Pedenjped pravzaprav neke vrste fikcijska pesniška kompenzacija za to.
Zanimivo se mi zdi, da ste potem na fakulteti kot mlad komparativist že s prvo zbirko Večer pred praznikom leta 1962 vstopili naravnost v pesniški modernizem, ki ste ga kasneje samo še radikalizirali.
Tudi to bi se dalo deloma pojasniti z mojo biografijo. Imel sem srečo, da sem kot otrok nekaj časa živel pri sestri učiteljici v Dvorski vasi pri Velikih Laščah, ki me je tudi učila, kasneje pa pri njej kot osnovnošolec v sedmem in osmem razredu v Cerknici.
Tam sem začel kovati prve verze. Ker smo živeli v šoli, sem imel na voljo tudi knjižnico. In najprej sem odkril Kosovela. Vame se je vtisnil s svojimi podobami pokrajine, podobne, kot je bila tista v okolici Cerknice.
Kateri takratni slovenski pesniki so vas konec petdesetih let, ko ste začeli resno vstopati v poezijo, najbolj prevzeli?
No, bile so Pesmi štirih, formiral se je krog pri Perspektivah, toda jaz sem tedaj največ prebiral srbske pesnike, kot so bili Vasko Popa, Stevan Raičković, Branko Miljković in Miodrag Pavlović, s katerim sva kasneje postala prijatelja. Njihova poezija je bila, kar se tiče modernizma, precej pred našo.
Kmalu zatem sem začel prebirati in prevajati nemške pesnike: omenjenega Enzensbergerja, Benna in seveda Hölderlina, da o Celanu, malo kasneje, ne govorim. Bral sem tudi Nerudo, Jiméneza, seveda Eliota in Francoze. Predvsem moram reči, da je name naredila velik vtis eksistencialistična filozofija, še posebej Camusov Mit o Sizifu, ki govori o človekovi absurdni eksistenci.
Čeprav se je v njej kmalu pokazala neka dimenzija, ki je ostala tudi njena konstanta. To je problematika časa. Ne časa kot minevanja, kar je velika tema vse svetovne poezije, ampak časa, v katerem je dana tista izkušenjska dimenzija življenja, ki jo v nekem eseju imenujete 'nedorečena in slutenjska'.
Da, to je metafizična artikulacija časa. Vsak korak v poezijo je svojevrstna avantura, s katero se spuščam v neznanskost sveta, ki ga potem poskušam upesniti. V tem je eksistencialna podstat vse moje poezije, ki pa je bistveno bolj dojemljivo upodobljena v Skrivnostih.
Zbirka Palimpsesti iz leta 1984 je bila sprejeta kot akt pesniškega postmodernizma pri nas. Ste imeli pred očmi nekaj takega, kot je postmodernizem, zavestno?
Ne. Sem pa pisal z občutkom za perspektivo, čas je namreč tudi perspektiva, v kateri se izkušnje nalagajo druga na drugo. Kot se v palimpsestih pomensko prekrivajo besede in vse druge sestavine pesniške govorice, ki ni in ne more biti enostavno časopisno poročilo.
In kaj pišete zdaj?
Z mano je tako, da ne morem hkrati delati različnih stvari. In zdaj ne pišem poezije za odrasle, dokončane pa imam tri rokopise za otroke in mladino. Najprej so tu Kraljice mačke, pet pesniških besedil o mitskih in zgodovinskih 'mačkah', kakršne so trojanska Helena, Kleopatra, Katarina Velika, Elizabeta I. in Marija Terezija.
To bo knjiga za otroke in odrasle, upam. To je pesniško delo, ki je dopolnjeno tudi z ustreznimi opombami. Ilustriral ga je slikar Jože Ciuha, izšlo pa bo prihodnje leto pri založbi Modrijan.
Sliši se zanimivo.
Najprej sem mislil, da bi se lotil tudi 'mačk' iz 20. stoletja, pa zaenkrat to še puščam ob strani. Moj drugi rokopis ima za zdaj naslov Halomušnice. Telefonske basni. To je trideset pesmi o živalih, katerim sem poskušal dodati človeške poteze. Pripravil sem tudi rokopis kratkih pripovedk Zlomkove prigode, ki bodo po vsej verjetnosti izšle prihodnje leto.
Včasih ste pisali tudi epigrame?
Včasih, ja, ampak zdaj skoraj ni več ljudi, ki bi si jih zaslužili.
Če prav razumem, se v tej deželi, ki ste ji posvetili kar nekaj svojega 'mišljenja in pesništva', ne počutite najbolje?
Katastrofa. Mislil sem, da smo zgodovinska nacija, zdaj vidim, da smo daleč od tega, kar pomeni, da smo še vedno nesrečen cankarjanski narod, ki ne zna spoštovati države, ki jo je osnoval, pa mu zdaj razpada pod rokami.
Videti je, da ne znamo biti gospodarji na svoji zemlji. Večkrat se spomnim na Voltairov rek: 'Nesreča prihaja na krilih in odhaja peš.' V našem obzorju vidim čedalje manj takih pešakov.
