Znanstvena slovenščina (tragedija v dveh dejanjih)

Kakšna utegne biti razlika med slovesnostjo ob ustanovitvi slovenske Univerze leta 1919 in ob praznovanju njene stoletnice?

Objavljeno
06. januar 2014 19.07
Alojzija Zupan Sosič
Alojzija Zupan Sosič

Vprašanje o slovenščini kot strokovnem oziroma znanstvenem jeziku na visokošolskih zavodih se je s predlogom novega Zakona o visokem šolstvu konec lanskega leta znova­ odprlo. O zaskrbljenih ugovorih zoper ta predlog smo na naših straneh že pisali, objavili­ smo tudi nekaj načelnih stališč­ ustreznih ustanov.

Zdaj je pred nami »dramatični« prispevek, ki to vprašanje povzema na bridko satiričen način. (Uredništvo)

1. dejanje

Deželni dvorec v Ljubljani, 3. december 1919, ustanovitev slovenske Univerze.

Fran Ramovš se ozira po dvorani.­ Tudi v tujini, kjer je predaval, je vedno rad prišel v prostor malo prej, da si ga je ogledal in še enkrat premislil svoje predavanje. Danes je še posebej vznemirjen. Kot tajnik vseučiliške komisije je pripravil vse potrebno za ustanovitev slovenske Univerze in z ostalimi sodelavci noč in dan odgovarjal na različne očitke in ugovore, češ, Slovenci še niste dovolj enakopravni ostalim narodom, da bi lahko imeli svojo univerzo. Kaj pa vi, poljedelci in živinorejci, sploh rabite intelektualni jezik in svojo univerzo?

Ko je začasni parlament v Beogradu 16. julija končno izglasoval Zakon o Univerzi kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, se mu je začelo vrteti v glavi. V tujini je že večkrat doživel očitne uspehe lastnega dela ali prizadevanja, a nobeden se ne more meriti s tem nepopisnim občutkom. Slovenci smo se za ustanovitev lastne univerze borili skoraj petsto let.

Čeprav je že Marko Pohlin v Kranjski gramatiki (1768) protestiral proti uvajanju nemščine v šolstvo in se zavzel za pravice slovenščine, so se programsko utemeljene zahteve po univerzi pojavile kot del slovenskega narodnostnega programa šele v revolucionarnem letu 1848. In za te zahteve so se borili skoraj vsi slovenski intelektualci, skupaj z njihovimi prijatelji v tujini.

Danes, ko sta v poslopju Deželnega dvorca nameščeni Filozofska in Pravna fakulteta, bo ravno on, jezikoslovec, narečjeslovec in imenoslovec, lahko nagovoril svoje prvo občinstvo v slovenščini. Zaveda se te velike časti, biti prvi predavatelj o slovenščini, in prav zdajle se mu zdi, da si je mogoče ne zasluži ... A če dobro pomisli, je to tudi simbolična gesta. Toliko časa smo se borili za slovenski znanstveni jezik in prvo uradno predavanje ne bo samo začetek slovenske univerze, ampak tudi znanstvene slovenščine in slovenistike, ki se bo sistematično ukvarjala z našim jezikom.

Popil je malo vode, potiho vdihnil in začel: »Velecenjeni ugledni gostje in spoštovani študenti. Ponosen in vesel sem, da vam lahko o slovenščini predavam v slovenskem jeziku in ravno s predavanjem o slovenščini uradno otvorim slovensko Univerzo ...«

2. dejanje

Poslopje slovenske Univerze v Ljubljani, 3. december 2019, praznovanje stoletnice obstoja.

Janez Slovencelj se ozira po dvorani. Kot ugledni osebi mu je ob slovesnosti zaupana dolžnost pozdraviti tuje goste in domače­ veljake. Predvčerajšnjim je še malo okleval in si začetne besede pozdrava ­zapisal celo v slovenščini, nato pa jih je prečrtal, nanizal izhodiščne misli v evroangleščini in jih dal v pregled ter dokončno izdelavo svojemu prevajalcu.

Pred funkcijo ugledne osebe je sicer na svoji (slovenski) fakulteti predaval slovenskim študentom kar v novoreku oziroma jim bral šarlatansko prevedene zapiske v evroangleščini, a za tuje goste je vseeno bolje, da mu prevajalec njegovo evroangleščino popravi v pravilno ­angleščino.

Zakaj si je začetne besede­ sploh zapisal v slovenščini? Ko je brskal po podatkih o slovenski Univerzi, je zasledil kar nekaj oblik protesta proti uvajanju angleščine kot drugega in kasneje tudi prvega jezika slovenske znanosti. Res je, da so bile avtorice pretežno ženske in še to slovenistke, a nekateri zapisi so poučni. Pred tem brskanjem je že pozabil, da so različne skupine še v času njegovih začetnih vladnih funkcij opozarjale na posledice evropeizacije znanosti po vstopu v EU, ki je za nas hkrati pomenila tiho asimilacijo »majhnih« znanosti.

Na kolonizacijo slovenske znanosti so mnogi opozarjali že ob sprejetju dokumenta Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev, ki je slovenski znanstveni jezik vrednotil le polovično: znanstvena monografija, tiskana v tujem jeziku, je vredna znatno več točk kot domača, prav tako znanstveni članek ali uredništvo v tujem jeziku.

Isti »uporniki« so tudi večkrat opozorili, da je bolonjska zahteva po izmenjavi znanja, študentov in profesorjev v Sloveniji razumljena globalizirajoče, torej zgolj tržno in enokulturno, saj oblastniki naivno menijo, da bodo z uvedbo angleščine­ v slovenske univerze privabili denar tujih študentov. Kot da ni univerz v angleščini že tako ogromno in da bodoči tuji študenti ne izbirajo fakultete glede na jezik, ampak glede na kvaliteto študija.

Tako razumljena bolonjska zahteva je kršila 11. člen slovenske Ustave, Zakon o visokošolskem izobraževanju in Statut univerze, ki določajo slovenščino na univerzi za učni jezik. In ker ga je kršila, so vodilni leta 2013 predlagali spremembo Zakona o visokem šolstvu.

Sam Janez Slovencelj je bil takrat v komisiji za pregled predlogov k novemu Zakonu o visokem šolstvu in se skupaj z ostalimi posmehoval predlogu oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je zagovarjal štiri predloge. Prvi je predlagal, da se lahko določeni program izvaja v angleškem jeziku samo, če ga obiskuje več kot polovica tujih študentov in če se isti program izvaja vzporedno tudi v slovenščini.

Drugi predlog je sugeriral, naj se bolj natančno opredelijo deli programov v tujem jeziku, ki jih izvajajo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine in je vanje vpisana vsaj polovica tujih študentov. Tretji predlog je zagovarjal skrb visokošolskih zavodov za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika tako, da se za vsako napredovanje predpiše ustrezen delež pomembnih del v slovenskem jeziku, hkrati pa se v merilih za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev predpiše ustrezen delež pomembnih del, objavljenih v slovenščini (kar se nanaša na pretekli upor glede meril).

Četrti predlog začrta dolgoročno vizijo prihodnosti »visokošolske« slovenščine in se od vladnega zamejevanja slovenščine kot učnega jezika pomika proti ponudbi slovenščine tujim študentom kot del učnega procesa: torej sistematična predstavitev slovenščine tujim študentom ali načrtno učenje slovenščine kot univerzitetnega (strokovnega in znanstvenega) jezika za domače in tuje študente.

Vse te podatke je Janez Slovencelj še enkrat pregledal in se nasmihal nadobudnim predlogom, ki niso bili sprejeti, saj je Univerza uzakonila dvojezičnost, ponekod pa celo samo evroangleščino. Zakaj se torej s to umrlo znanstveno slovenščino toliko let po teh prizadevanjih sploh še ukvarja?

Danes ga je ugledna oseba in politik Dan Potrebuješ poklical po avdiomobiju in ga opozoril, naj seveda svoj govor izpelje v angleščini, a naj vsaj nekaj besed nameni zgodovini in nekemu Ramovšu, po katerem se je celo imenoval slovenski inštitut. Opozoril ga je, da je neka komisija izračunala (seveda bodo pritisnili nanjo, da ne bo objavila podatkov), da se uvedba angleščine v slovenske univerze ni splačala, saj se je vpisalo v tujejezične programe premalo študentov.

Hkrati so bili slovenski študenti­ zelo nezadovoljni s predavanji v evroangleščini, saj da ne nudijo vseh kompetenc, hkrati pa študenta ne pripravijo dovolj za nadaljevanje študija v tujini. Ne boš verjel, študentski svet se pritožuje tudi nad izgubo lastnega intelektualnega jezika, ki da je najbolj elitna oblika slovenščine. Še to trdijo, da izguba znanstvenega jezika še ne pomeni razkroja celotne slovenščine, pomeni pa izgubo njene najbolj žlahtne in temeljne identitetne sestavine ter sprijaznjenje z drugorazrednostjo nacionalnega značaja.

Zaradi vseh teh namigov Dana Potrebuješa občuti ugledna oseba pred nastopom malo več treme kot običajno. Še zadnjič pogleda po dvorani in začne svoj govor: »Dear guests ...«