Vprašanje o slovenščini kot strokovnem oziroma znanstvenem jeziku na visokošolskih zavodih se je s predlogom novega Zakona o visokem šolstvu konec lanskega leta znova odprlo. O zaskrbljenih ugovorih zoper ta predlog smo na naših straneh že pisali, objavili smo tudi nekaj načelnih stališč ustreznih ustanov.
Zdaj je pred nami »dramatični« prispevek, ki to vprašanje povzema na bridko satiričen način. (Uredništvo)
1. dejanje
Deželni dvorec v Ljubljani, 3. december 1919, ustanovitev slovenske Univerze.
Fran Ramovš se ozira po dvorani. Tudi v tujini, kjer je predaval, je vedno rad prišel v prostor malo prej, da si ga je ogledal in še enkrat premislil svoje predavanje. Danes je še posebej vznemirjen. Kot tajnik vseučiliške komisije je pripravil vse potrebno za ustanovitev slovenske Univerze in z ostalimi sodelavci noč in dan odgovarjal na različne očitke in ugovore, češ, Slovenci še niste dovolj enakopravni ostalim narodom, da bi lahko imeli svojo univerzo. Kaj pa vi, poljedelci in živinorejci, sploh rabite intelektualni jezik in svojo univerzo?
Ko je začasni parlament v Beogradu 16. julija končno izglasoval Zakon o Univerzi kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, se mu je začelo vrteti v glavi. V tujini je že večkrat doživel očitne uspehe lastnega dela ali prizadevanja, a nobeden se ne more meriti s tem nepopisnim občutkom. Slovenci smo se za ustanovitev lastne univerze borili skoraj petsto let.
Čeprav je že Marko Pohlin v Kranjski gramatiki (1768) protestiral proti uvajanju nemščine v šolstvo in se zavzel za pravice slovenščine, so se programsko utemeljene zahteve po univerzi pojavile kot del slovenskega narodnostnega programa šele v revolucionarnem letu 1848. In za te zahteve so se borili skoraj vsi slovenski intelektualci, skupaj z njihovimi prijatelji v tujini.
Danes, ko sta v poslopju Deželnega dvorca nameščeni Filozofska in Pravna fakulteta, bo ravno on, jezikoslovec, narečjeslovec in imenoslovec, lahko nagovoril svoje prvo občinstvo v slovenščini. Zaveda se te velike časti, biti prvi predavatelj o slovenščini, in prav zdajle se mu zdi, da si je mogoče ne zasluži ...
Popil je malo vode, potiho vdihnil in začel: »Velecenjeni ugledni gostje in spoštovani študenti. Ponosen in vesel sem, da vam lahko o slovenščini predavam v slovenskem jeziku in ravno s predavanjem o slovenščini uradno otvorim slovensko Univerzo ...«
2. dejanje
Poslopje slovenske Univerze v Ljubljani, 3. december 2019, praznovanje stoletnice obstoja.
Janez Slovencelj se ozira po dvorani. Kot ugledni osebi mu je ob slovesnosti zaupana dolžnost pozdraviti tuje goste in domače veljake. Predvčerajšnjim je še malo okleval in si začetne besede pozdrava zapisal celo v slovenščini, nato pa jih je prečrtal, nanizal izhodiščne misli v evroangleščini in jih dal v pregled ter dokončno izdelavo svojemu prevajalcu.
Zakaj si je začetne besede sploh zapisal v slovenščini? Ko je brskal po podatkih o slovenski Univerzi, je zasledil kar nekaj oblik protesta proti uvajanju angleščine kot drugega in kasneje tudi prvega jezika slovenske znanosti. Res je, da so bile avtorice pretežno ženske in še to slovenistke, a nekateri zapisi so poučni. Pred tem brskanjem je že pozabil, da so različne skupine še v času njegovih začetnih vladnih funkcij opozarjale na posledice evropeizacije znanosti po vstopu v EU, ki je za nas hkrati pomenila tiho asimilacijo »majhnih« znanosti.
Isti »uporniki« so tudi večkrat opozorili, da je bolonjska zahteva po izmenjavi znanja, študentov in profesorjev v Sloveniji razumljena globalizirajoče, torej zgolj tržno in enokulturno, saj oblastniki naivno menijo, da bodo z uvedbo angleščine v slovenske univerze privabili denar tujih študentov. Kot da ni univerz v angleščini že tako ogromno in da bodoči tuji študenti ne izbirajo fakultete glede na jezik, ampak glede na kvaliteto študija.
Sam Janez Slovencelj je bil takrat v komisiji za pregled predlogov k novemu Zakonu o visokem šolstvu in se skupaj z ostalimi posmehoval predlogu oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je zagovarjal štiri predloge. Prvi je predlagal, da se lahko določeni program izvaja v angleškem jeziku samo, če ga obiskuje več kot polovica tujih študentov in če se isti program izvaja vzporedno tudi v slovenščini.
Vse te podatke je Janez Slovencelj še enkrat pregledal in se nasmihal nadobudnim predlogom, ki niso bili sprejeti, saj je Univerza uzakonila dvojezičnost, ponekod pa celo samo evroangleščino. Zakaj se torej s to umrlo znanstveno slovenščino toliko let po teh prizadevanjih sploh še ukvarja?
Hkrati so bili slovenski študenti zelo nezadovoljni s predavanji v evroangleščini, saj da ne nudijo vseh kompetenc, hkrati pa študenta ne pripravijo dovolj za nadaljevanje študija v tujini. Ne boš verjel, študentski svet se pritožuje tudi nad izgubo lastnega intelektualnega jezika, ki da je najbolj elitna oblika slovenščine. Še to trdijo, da izguba znanstvenega jezika še ne pomeni razkroja celotne slovenščine, pomeni pa izgubo njene najbolj žlahtne in temeljne identitetne sestavine ter sprijaznjenje z drugorazrednostjo nacionalnega značaja.
Zaradi vseh teh namigov Dana Potrebuješa občuti ugledna oseba pred nastopom malo več treme kot običajno. Še zadnjič pogleda po dvorani in začne svoj govor: »Dear guests ...«