Zofka Kveder, avtorica srednjeevropskega horizonta

Nadaljevanje izdajanja Zbranih del Zofke Kveder dokazuje, da se je slovenska ženska literatura pravzaprav začela z njo, čeprav v zgodovinskem smislu ni bilo ravno tako. Ona je prebila potreben kritični prag, ki ga niso zmogle pesnice in pisateljice pred njo, vsaj ne tako samozavestno, vztrajno, predano profesionalnemu pisateljskemu poklicu in hkrati senzibilno, kar bralca po svoje očara, po drugi strani pa vzbuja bolečino, kako občutljivo je znala opisovati predvsem tragiko slovenskega življenja.

Podobno kot Ivan Cankar, o nekaterih temah je pisala celo pred njim, ne nazadnje je zajemala iz lastne biografije, kar se kaže na primer v povesti Moja prijateljica. Dandanes bralec težko pomisli, da je bila kot otrok velikokrat tepena, in to od očeta in matere. Od tod njeni upor, rast, vzpon in boj.

Je Zofka Kveder hkrati prva emancipiranka, nekakšna predhodnica generacije, ki se je pozneje razcvetela v revijah Ženski svet in Modra ptica, ali pa je nastopala samostojno, kot Alma Maksimilijana Karlin, žal pišoča v nemščini? Med slovenske klasike se ne more uvrstiti nihče, ki ni pisal v slovenščini, zato bo Alma izpadla.

Zofka Kveder je, četudi danes slabo brana, veliko ime na prelomu 19. in 20. stoletja, sopotnica Ivana Cankarja, duhovno povezana z njim, še preden ga je osebno spoznala, in drugih umetnikov nove pomembne literarne dobe moderne ali fin de siècla (po romantiki s Prešernom in Čopom ter realizmu s Trdino, Kersnikom, Jurčičem, meščanskim Stritarjem, pesnikoma Gregorčičem in Jenkom), družabnica, lahko bi rekli žlahtnega salonskega esprija, ki je daleč presegel zgolj slovensko dimenzijo. Toda to je bil njen svet precej pozneje in literarno ni mogel v celoti prekriti onega primarnega, izvirajočega iz osebne bridke izkušnje »ponižanih in razžaljenih«. Ta, rekli bi bolj svetov­ljanski, se je navezoval najmanj na srednjo Evropo, saj je ljubljanska, pa tudi zagrebška, tržaška in zatem švicarska inteligenca, brala vse dunajske in druge avstrijske ­časopise.

Zanimivo, da proti Zofki Kveder nikoli nihče nič ne reče, kot da bi okrog sebe imela nekakšen »filter« ali ščit nedotakljivosti. Gre za ­spoštljivost do profesionalne pisateljice, borke za svojo literaturo, vztrajne častilke slovenskega življenja v bogatem spektru njegovih pojavnih možnosti, vse do na primer opisovanja slovenskega izseljevanja v Ameriko. Pri Zofki Kveder včasih človek pomisli, da je bila izjemno občutljiva, drugič pa, da se je znala »mrtvo hladno« dvigniti nad pripovedno snov, in to ravno toliko, da se je s potrebno distanco približala dimenziji slovenskega bivanja v točno določeni in prek njenih spisov prepoznani identiteti. Njene črtice so prav tako mojstrske kot Cankarjeve.­ Zanimiva bi bila ­natančna analiza in primerjava obeh.

Druga knjiga Zbranih del Zofke Kveder (urednica je Katja Mihurko Poniž) prinaša njeno nezbrano prozo iz let med 1898 in 1903; črtice, povesti in novele, skupaj okrog 770 strani, kar že samo po sebi pove, kako vztrajna, prizadevna, iznajdljiva in predana pisateljica je bila. Žal avtorsko ni bila prepoznavna, ker se je skrivala pod različnimi psevdonimi in si je zaradi tega oteževala vstop v prostor javne identitete, posledično pa tudi poznejši odmev.

Zofka Kveder je bila v teh letih izredno plodna pisateljica. Objavljala­ je v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, tržaški Edinosti, tržaški Slovenki (urednica Marica Nadlišek, zatem Ivanka Anžič Klemenčič), Slovanu, tržaškem Rdečem praporu, Prvem majniku, Ilustrovanem narodnem koledarju, Novi nadi, pa tudi v časopisih v Sarajevu, v švicarskih revijah, nemških in avstrijskih ter zagrebških časopisih ter bila prevajana v Pragi. Nekatere tekste je najprej napisala v nemščini in jih zatem sama prevedla in objavila v slovenščini. Njen horizont je bil ­izrazito srednjeevropski. V tej knjigi so objavljena vsa njena pripovedna besedila iz časopisa Edinost in revije Slovenka, kar predstavlja tudi pregled nad njeno prisotnostjo v tržaškem kulturnem prostoru in življenju. Natančno bi bilo treba preveriti, ali ni bila glede tržaških objav celo pred Ivanom Cankarjem, ki je v Trstu dosegel vrhunec s predavanji in 
z uprizoritvijo kar petih svojih dram v Narodnem domu v leta 1919 (Kralja na Betajnovi, Lepe Vide, Za narodov blagor, Pohujšanja v dolini šentflorjanski in sploh prvič v Ljubljani sicer prepovedanih Hlapcev, vse v režiji legendarnega Milana Skrbinška).­

Zofka Kveder je pravilno oziroma naravno razumela skupen slovenski kulturni prostor in ji je nasploh Trst predstavljal slovensko metropolo, o kateri se danes premalo govori in še manj zna predstavljati njen pomen in slovensko zgodovinsko realnost. Kot pojasnjuje urednica, je časovna meja objavljenih spisov postav-ljena v leto 1903 zato, ker je Zofka Kveder leta 1904 postala urednica revije Domači prijatelj, v kateri je objavila veliko besedil, ki bodo izšla v tretji knjigi ZD.

Obdobje 1898–1903 je bilo izjemno plodno, tako, kot je bilo v tem času razgibano njeno življenje. Leta 1897 se je brez kakršne koli finančne­ podpore odpravila iz ­Loškega Potoka v Ljubljano. V črticah je opisovala šolanje pri uršulinkah, prosti čas pa je izkoristila za družabna srečanja. Leta 1898 je zapustila Ljubljano in se odpravila v odprtejši Trst, od tam pa za tri mesece skočila v Švico, kjer je začela študirati, in potem v Prago. Spomnimo se njene ljubezenske zveze s hrvaškim dekadentnim pesnikom in študentom medicine Vladimirjem Jelovškom. Seveda je bil njen praški intelektualni krog še precej širši, obsegal je tako češke kot hrvaške in slovenske študente. Z rojstvom hčerke Vladoše se je poglobilo njeno dojemanje vloge matere in ženske v sodobni družbi, zlasti glede socialnih krivic in položaja.

Raznolika ni bila le tematika, ampak tudi žanri; od črtic do daljših povesti (Na kmetih, Ivan in Ljuba, Moja prijateljica) in novel (Študentke). Urednica opozarja tudi na pestrost krajev dogajanja v pisateljičinih zgodbah; od slovenskega podeželja do Trsta, Ljubljane, Zagreba, Dunaja, Berna, Züricha in Prage. Ko je živela v bližini hrvaškega jezikovnega miljeja, se je v njen pisateljski jezik pomešal marsikateri hrvaški izraz, zato je bila potrebna kakšna besedna korekcija, ki jo urednica pojasnjuje in skuša ohraniti, da bi ostal njen slog čim bolj avtentičen. Seveda se je nekaj podobnega dogajalo tudi v drugih sodobnih redakcijah tako njenih kot tudi besedil drugih avtorjev.

Najtežje je določiti ali ugotoviti recepcijo njenih po revijah in časopisih objavljenih del, saj kritike teh, če ne izidejo v knjigi, ni. Vendar so o njej pisali že dr. Frančišek Lampe,­ Ivan Robida, Fran Terseglav, Ivan Lah, domnevno Kobal, tudi iz dopisovanja z Marico Nadlišek je zaznavno kritiško razpoloženje ob njenem delu: »Sicer imate talenta dovolj, čutite dovolj, čutite globoko in jaz se nadejam, da postanete še prav dobra pisateljica ...« (1898). Pozneje sta o nekaterih njenih delih iz te knjige ZD pisala Marja Boršnik (Izbrana dela Zofke Kvedrove) in Gregor Kocijan (Kratka pripovedna proza v obdobju moderne).

Zofka Kveder bi si v Ljubljani zaslužila javni spomenik, vendar ne čakajte na pobudo pisateljskega društva!