Tiskane izdaje
Literarna dela Zorka Simčiča so v slovenskem prostoru nekaj posebnega, saj so izrazito svobodnega duha – ne prečkajo samo geografskih, temveč tudi svetovnonazorske in duhovne meje, ki so nekoč (in deloma še danes) delile Slovence. Pisatelj bo 19. novembra dopolnil devetdeset let.
Simčič je šel skozi življenje, v katerem ni manjkalo trdih udarcev, pa tudi milosti. Prvi udarec se je zgodil že pred njegovim rojstvom, saj sta starša, doma iz Biljane
v Goriških brdih, zbežala pred Italijani in se naselila v Mariboru. Tu je družina s tremi sinovi pestovala spomine na svoj pravi dom, briške griče, poslušala očetovo recitiranje Gregorčičeve poezije, pa tudi veliko brala in pela.
Za mladega Zorka je bil Maribor, ki ga imenuje »najbolj zanimivo mesto na svetu«, prva izkušnja begunstva, »tujosti« in »drugosti«, ki se je pozneje v njegovem življenju ponovila še dvakrat. Ponovno je postal begunec, ko se je kot prostovoljec prijavil v jugoslovansko vojsko, bil zajet ter se nato zatekel v Ljubljano. Njegovo tretje, polstoletno begunstvo ga je pripeljalo v Argentino, povezano je bilo s komunističnim prevzemom oblasti v Sloveniji. Sprva je bežal, ker se je bal za svojo glavo, pozneje pa, ker ni hotel živeti pod režimom, odgovornim za smrt njegovih dveh bratov domobrancev.
Odšel je kot priznani literat – za generacijski roman Prebujenje (1943) je dobil Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Med vojno je izdal še zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja in napisal libreto Krst pri Savici ter dramo Zadnji akord.
Roman o tujstvu
V začetku petdesetih, ko je v Sloveniji vladal socialni realizem in so na veliko pisali kramparsko poezijo, je Simčič v Buenos Airesu napisal roman, s katerim mu je uspelo uloviti svetovne literarne tokove tedanjega časa – Človek na obeh straneh stene. Osrednji lik romana je slovenski politični emigrant, brezimni »človek«, ki se mu po končani bratomorni vojni in komunističnem prevzemu oblasti prek Trsta uspe prebiti v Argentino.
Zadeve se zapletejo, ko se razkrije, da je prijateljeval z domnevno komunistično agentko. Mrko slutnjo, da ga dekle namerava ubiti, stopnjuje orokavičena ženska roka, ki nameri revolver proti njegovemu čelu, vendar se v zadnjem trenutku premisli. Toda to ni roman o domobranstvu in bratomorni vojni, opozarjajo literarni strokovnjaki, temveč se skozi begunstvo loti univerzalne teme tujstva. »Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti tujec!« nekje izjavi Simčičev lik.
Gre za moderno prozo, saj v njem najdemo pripovedne tehnike, kot so notranji monolog, spominski tok, svobodna asociativnost, retrospekcija in introspekcija, fragmentarnost. Izšel je leta 1957 (napisan je bil že nekaj let prej), se pravi leto dni pred Smoletovim romanom Črni dnevi in beli dan, ki je v domovini dolgo veljal za prvo eksistencialistično delo povojnega časa. Domovina je Simčičev zagotovo prelomni roman spoznala z večdesetletno zamudo, šele leta 1991.
Po Človeku na obeh straneh stene je Simčič nadaljeval plodno pisateljsko pot. Od poezije najbolj izstopa zbirka Korenine večnosti (1974), ki jo je posvetil ubitima bratoma, v njegovem dokaj obsežnem dramskem opusu pa je največ odmeva dosegla drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Tudi tu sta, podobno kot v Človeku, v središču pozornosti dva mlada človeka na nasprotnih političnih bregovih. Osrednje gibalo tega misterija na realni in duhovni ravni je globoka ljubezen, ki ima moč odpuščanja, zato jo nekateri razumejo kot najlepše povabilo k spravi med Slovenci. Denis Poniž je dramo imenoval »sublimat modernega slovenstva in njegovih najbolj travmatičnih trenutkov«.
Od ostalih Simčičevih dram omenimo Krst pri Savici (1965), ki je po Jožetu Pogačniku svojevrstna rešitev Prešernovega romantičnega epa, pa dramo Tako dolgi mesec avgust (1977), ki je prikaz argentinskega življenja, ter dramo Leta nič, en dan potem (1996). Napisal je tudi veliko kratke proze, novel in esejistike – Odhojene stopinje (1993), Črni tekač (2006), Rimske zgodbe (2006), Skozi razpetosti (2006) itd.
Njegovo kratko prozo preveva podobno tesnobno in nemirno ozračje, ki odmeva v »človeku«, je zapisal Mitja Čander, predstavlja pa enega od vrhov v slovenski literaturi preteklega časa. V besedilu Trije muzikanti ali povratek Lepe Vide (1989) je samosvoje obdelal motiv Lepe Vide. V njej je upovedal občutek izkoreninjenosti in hrepenenja po domači zemlji. Za mladino je napisal še Čarovnika Začarane doline (1980) in Družino Zabedej, kjer so vsi polni idej (1980).
Za tisoč bralcev
Poleg pisateljevanja je bil Zorko Simčič v Buenos Airesu neutrudni spiritus agens tamkajšnje slovenske skupnosti – kulturni organizator, član Slovenske kulturne akcije, urednik osrednje kulturne revije Meddobje ter predavatelj slovenščine na Visokošolskem tečaju. Po osamosvojitvi Slovenije je njegovo ustvarjanje dobilo priznanje tudi v domovini, saj je bil za Človeka na obeh straneh stene nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1994 z družino živi v Ljubljani in še naprej ustvarja.
Če smo začeli z udarci usode in milostjo, še končajmo z njimi. Izgubil je oba brata in za petdeset let domovino, bil je izobčenec in pisatelj, ki je, če upoštevamo število Slovencev, ki so tedaj živeli
v Argentini, lahko računal na vsega tisoč bralcev. Lahko bi obupal, a sta ga presenetljiva upornost in življenjska volja držali pokonci.
Danes je klasik slovenske literature, njegov Človek na obeh straneh stene in drama Zgodaj dopolnjena mladost sta doživela številne ponatise, roman je bil izbran tudi za maturitetno branje. Njegova literarna dela niso ideološko zaprta, predvsem pa poudarjajo vrednote, ki so nad običajnimi političnimi in nazorskimi delitvami. »Za Zorka Simčiča velja, da je hodil skozi svoj čas premočrtno in je ostajal zvest pogledom, s katerimi je vstopil v nemilo zgodovino,« je nekoč o njem zapisal France Pibernik.
