Ko ena roka piše in druga riše

Ljubljana - V Cankarjevem domu so se filmoljubcem pridružili še ljubitelji knjižnega slikarstva. V Galeriji CD so namreč odprli 9. slovenski bienale ilustracije, ki bo na ogled vse do februarja prihodnje leto. Razstava v več segmentih odpira vrata v likovni svet literature – osrednji del je namenjen izbranim ilustratorjem, v posebnem kotičku je predstavljen starejši avtor, to je letos Vladimir Lakovič, posebna pozornost je namenjena dobitnici nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo – letos so izbrali opus Melite Vovk, v Mali galeriji pa so na samostojni (spominski) razstavi na ogled ilustracije Lidije Osterc (1929–2006).

»V poplavi sodobne umetniške produkcije lahko v ilustraciji prepoznamo eno od najbolj življenjskih in prodornih, čeprav ves čas nekoliko odrinjenih ali obrobnih disciplin likovne umetnosti. Zato je Slovenski bienale ilustracije nedvomno najpomembnejša tovrstna prireditev pri nas, ki smo jo v sodelovanju z ilustratorsko sekcijo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov zasnovali in prvič priredili leta 1993,« je povedala Nina Pirnat Spahić, ki v Cankarjevem domu organizira bienale s pomočjo Judite Krivec Dragan z ministrstva za kulturo (prva leta sta bienale pripravljali v tandemu) in ilustratorke Irene Majcen, koordinatorke s strani ilustratorske sekcije ZDSLU za bienale ilustracij. Bienale v celoti financira Ministrtstvo za kulturo. Nina Pirnat Spahić je še povedala, da je letošnji bienale posvečen nedavno umrlemu ilustratorju Matjažu Schmidtu, ki na razstavi sodeluje z risbami iz avtorske slikanice Slovenske pravljice (MK, 2009). In še mimogrede, letos je starostna meja med najstarejšo ilustratorko (Ančka Gošnik Godec, r. 1927) in najmlajšo ustvarjalko (Nina Mrđenović, r. 1989) 62 let, kar pomeni, da je generacijski razpon razstavljalcev res širok in tudi, da je slovenska ilustracija v dobri kondiciji.

Bienalna prireditev se zaradi prostorske stiske ne more mednarodno širiti, ob vsaki razstavi pa pripravijo kakšno novost – tokrat je to razstava del Lidije Osterc, ki jo je pripravila (izbor del in besedilo za razstavno publikacijo) umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan. Našo ilustracijo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zaznamovale predvsem umetnice, katere smo radi poimenovali kar pravljičarke, meni Judita Krivec Dragan. V sijajnih podobah, s katerimi so vizualizirale pravljična, zabavna in poučna besedila v knjigah, revijah in učbenikih, so na stežaj odpirale vrata domišljiji in stremele k iskanju osebnega, avtorsko vselej prepoznavnega sloga. Lidija Osterc ima med njimi posebno mesto, saj je skoraj edina, ki svojega opusa ni posvetila samo ilustraciji, kljub temu, da se je prav na tem podro čju najbolj zapisala v svoj prostor in čas; takrat dokaj edinstven pa je bil tudi njen odnos do pravljic, ki jih ni videla le v svetli podobi, temveč jo je skoraj enako vznemirjala njihova temnejša plat. Bila je slikarka, ki je rada eksperimentirala, se v iskanju sebi primernega likovnega izraza bolj kot na srednjeveško izročilo, navezovala na dvajseto stoletje, zato je v relativno kratkem obdobju ustvarila obsežen in izjemno raznolik ilustratorski opus.

Poseben hommage letos namenjajo začetniku slovenske ilustracije – Vladimirju Lakoviču (1921–1997) ; izbor del in besedilo o umetniku je prispevala umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. Njegove ilustracije so za bienale posodili Moderna galerija v Ljubljani ter zasebni zbiratelji (iz družinskih zbirk). Njegovo otroštvo je odločilno zaznamovalo revno predmestno okolje v bližini današnjih ljubljanskih Žal. »Bil sem zelenojamski poba. Vedno sem rad hodil po delavskih stanovanjih. Našel sem dovolj motivov. Risal sem, zajemal sem iz njihovega življenja …« se je slikar pozneje spominjal svojih prvih risarskih korakov, piše Breda Ilich Klančnik. Leta 1973 je prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarski opus, ilustratorsko delo pa mu je prineslo dve Kaju hovi nagradi (1962 in 1974). Lako vičeve ilustracije, »ujete« v knjige, ki jim je avtor vselej dodal skrbno premišljeno opremo in načrtoval tudi vezavo, srečamo danes le še na zaprašenih policah antikvariatov. Lepo ohranjen izvod pol stoletja starih bibliofilskih izdaj Slovenskega knjižnega zavoda je prava redkost. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je nastala večina Lakovičevega ilustratorskega opusa, posvečenega predvsem trem najzajetnejšim korpusom literarne klasike: Hoffmannovim pripovedkam (1955–57), Boccaccievemu Dekameronu (1956–58) in De Costerjevemu Tilu Ulenspiegelu (1961).

Irena Majcen meni, da v likov nih krogih še vedno podcenjujejo ilustratorstvo kot likovno zvrst, medtem ko je – seveda vezano na knjižne izdaje – v javnosti vse bolj prepoznavno in cenjeno. »Bienale smo ustanovili pred skoraj dvajsetimi letimi tudi zato, ker smo se bali vse večjega prodora komercialnega tiska in uvoženih, večinoma nekvalitetnih slikanic. Z njim smo želeli ohraniti že doseženo visoko raven slovenske ilustracije. Bienale je kot nekakšen otok v poplavi komercializacije še posebej dragocen projekt, na katerem so tudi tokrat na ogled vrhunska dela slovenskih likovnih umetnikov.«