Tiskane izdaje
Kako je bila vaša razstava sprejeta na Dunaju?
Ta razstava je pravzaprav razstava Slovenije na Dunaju, ne moja osebna. V svetu si razen redkih poznavalcev skoraj nihče ne bi mogel misliti, da je Slovenija na svilni poti imela tako pomembnega znanstvenika, kot je bil Hallerstein.
Huiqin Wang Foto: Leon Vidic
OZN ima več kot 190 članic in razstava v Centru OZN na Dunaju je predvsem za diplomate teh držav in za 5000 uslužbencev ter za obiskovalce. Otvoritve se je udeležilo več sto ljudi in velika večina se je čudila predstavitvi Hallersteina in njegovemu velikemu zgodovinskemu pomenu za Kitajsko, ki so ga izpostavili vsi govorniki na otvoritveni slovesnosti. Republiški arhiv Slovenije je bil ves čas mojega desetletnega ustvarjanja tega opusa moj najboljši partner, saj mi je ponudil 18 dragocenih arhivskih dokumentov. Predstavitvene panoje je oblikoval dekan ALUO prof. Boštjan Botas Kenda, v veliko pomoč mi je bil Slovenski kulturni in informacijski center Skica na Dunaju, razstavo pa so podprli še ministrstvo za kulturo, Konfucijev inštitut v Ljubljani in Mestni muzej Ljubljana.Že več kot 30 let živite in delate v Sloveniji, kjer v ustvarjalnem delu in tudi zasebno povezujete kitajsko in zahodno kulturo in umetnost. Z navezavo na svilno potjo pa ste ustvarili lasten prepoznaven umetniški jezik. Kaj vam pomeni svilna pot?
Svilna pot je bila mreža kopenskih in pomorskih poti med Kitajsko in Evropo. Izraz so v 19. stoletju uvedli Nemci, prvi ga je uporabil geograf Ferdinand von Richthofen, nato ga je sprejel ves svet. Kitajska tega izraza do modernih časov ni uporabljala in Marco Polo tudi ni vedel, da se odpravlja odkrivat Kitajsko po svilni poti. To je pač abstraktno poimenovanje za duhovno povezovanje vzhoda in zahoda tako po kopnem kot po morju. Večina Kitajcev sicer misli, da je bila svilna pot karavanska pot iz prestolnice cesarstva Zahodni Han prek puščav Srednje Azije do Sredozemlja, torej trgovska in kulturna povezava od sedanjega mesta Xi'an do Evrope, po kateri je kitajska kultura skupaj s svilo in drugimi dobrinami potovala na zahod. V resnici pa je bila to dvosmerna komunikacija idej, znanja, verstev, ljudskih navad in drugih kulturnih vplivov. Poleg Marca Pola in Avgusta Hallersteina so po njej potovali tudi drugi slavni zahodni popotniki, Matteo Ricci, Adam Schall, Ferdinand Verbiest, Giuseppe Castiglione, in ji vtisnili neizbrisen pečat.
Življenje in delo Ferdinanda Augustina von Hallersteina, ki je bil predstojnik cesarskega astronomskega urada v času cesarja Qian Longa, je bilo pri nas v 80. letih, ko ste prišli k nam, še zelo neznano. Kako ste se spoznali s tem znamenitim možem?
Ob 300. obletnici Hallersteinovega rojstva leta 2003 – rojen je bil leta 1703 v Mengšu pri Ljubljani in umrl je leta 1774 v Pekingu – me je ravnatelj muzeja v njegovem rojstnem kraju Janez Škrlep prosil, da izdelam kitajski napis za njegovo spominsko ploščo na rojstni hiši. Povedal mi je, da še niso našli Hallersteinovega portreta. To me je spodbudilo, da se na umetniški način lotim obujanja njegovih dosežkov. Začela sem zbirati zgodovinske dokumente o Hallersteinu v slovenskih in kitajskih arhivih ter pri tem sodelovala z domačimi in kitajskimi raziskovalci. Primerjala sem dokumente v muzeju cesarske palače v Pekingu, v Arhivu Republike Slovenije in muzeju mesta Peking ter ugotovila, da njegovo kitajsko ime Liu Songling ustreza imenu Hallerstein.
O njem ste napravili vrsto umetniških projektov, od multimedijskih predstavitev, otroške slikanice do gledališča senčnih lutk in kombinacije s sodobnim baletom. Zakaj vas vedno znova privlači motiv slovenskega znanstvenika v Prepovedanem mestu sredi 18. stoletja?
Čutim, da lahko projekt naredim še boljši in bolj vsebinski. Z multimedijsko umetniško obliko želim približati ljudem zgodovino tako, da premostimo jezikovne ovire in časovni zamik in da omogočimo, da čim več ljudi spozna Hallersteina, da se Slovenci in Kitajci zavedo svojih zgodnjih zgodovinskih stikov, da okrepimo razumevanje in povezave med narodoma in tako spodbudimo promocijo Slovenije na Kitajskem. Poleg tega čutim, da naju povezuje podobnost usod. Oba sva človeka dveh domovin, dveh kultur in dveh tradicij. Ko iščem njegove sledi, iščem tudi lastno identiteto. Zlahka si ga predstavljam, kako se je počutil daleč od doma, vpet v neko drugo kulturo, ki jo je sicer zelo spoštoval in ji zato lahko tudi veliko dal.
Kaj lahko na kratko povemo o Hallersteinu?
V Peking je prispel leta 1739 ter delal v cesarskem astronomskem in matematičnem uradu 32 let. Kot predstojnik urada je dosegel tretjo stopnjo mandarina, kar ga uvršča med peterico tujcev, ki so dosegli najvišji naziv na cesarskem dvoru. S točnejšimi podatki in novimi meritvami je popravil in dopolnil zvezdni katalog. Poleg opazovanja zvezd in priprave koledarja je vodil tudi delo pri izdelavi »karte s prikazom zvezdnega neba« in »velike obročaste krogle«, ki je bila dokončana leta 1754, in je največji zvezdni opazovalnik na starem pekinškem astronomskem observatoriju. Med drugim je leta 1748 odkril tudi nov komet.
Hallerstein je bil tenkočuten opazovalec kitajske kulture; bil je tudi kartograf, posrednik in diplomat v cesarski službi. Se je srečeval tudi s kitajskimi znanstveniki in kako so oni gledali nanj in na zahodno kulturo?
V Pekingu se je pogosto družil z visokimi mandarini. Nekoč je uglednega zgodovinarja Zhao Yija in druge učenjake povabil v katoliško cerkev in jim razkazal zahodno sakralno umetnost. Dal jim je preizkusiti daljnogled, nato pa je na cerkvene orgle zaigral nekaj zahodnih skladb. Zhao Yi je bil navdušen nad očarljivo zahodno glasbo in je srečanje popisal v eseju Zahodni daljnogledi in glasbila. To besedilo torej kaže, kako se je Hallerstein družil s kitajskimi učenjaki in da so ti z zanimanjem sprejemali tudi zahodno kulturo. Kot je sam z grenkobo ugotovil, je bil veliko bolj uspešen pri širjenju znanosti in kulture kot pri širjenju vere, kar je bilo njegovo prvotno poslanstvo.
Zakaj pa ga je takratni cesar potreboval kot astronoma?
Dinastija Qing je izvirala iz mandžurskih osvajalcev Kitajske. Ti niso imeli tako bogate kulture in omike kot podjarmljeni Hani. Zato so se želeli izobraziti, da bi pridobili spoštovanje večinskega prebivalstva in ga s tem lažje obvladovali. Koledar je bil na primer v neposredni cesarjevi pristojnosti, zato je natančnost izračunov krepila njegov ugled. Poleg tega so jim bili astronomi izvrstni zavezniki, saj so z njihovo pomočjo lahko prebivalstvu napovedali, kdaj se bo zgodil mrk ali prelet kometa. Ko se je pojav zares zgodil, so prebivalci s strahospoštovanjem gledali na božansko moč cesarjev. Jezuiti so mandžurske cesarje tudi seznanjali z razmerami v svetu in jim služili kot svetovalci in prevajalci pri diplomatskih stikih s tujimi odposlanci. Najslavnejši cesar njihove dinastije Kangxi je imel celo dva evropska učitelja.
Poleg Hallersteina je bil na dvoru cesarja Qian Longa znamenit tudi slikar Giussepe Castiglione, o katerem ste, tako kot o Hallersteinu, napravili slikanico za otroke. Je bil Castiglione tisti, ki je Kitajcem predstavil zahodno slikanje s pomočjo perspektive?
To je sicer res, a cesarjev to ni posebej očaralo; kitajsko slikarstvo ima namreč svoja estetska merila. Castiglioneju je bil izziv, da je začel risati s kitajskimi čopiči na kitajski papir in svilo ter tako združil evropski način s kitajskimi materiali. Zato je bil Kitajcem njegov način slikanja všeč. Uvedel je nov stil, ki je močno vplival na kitajsko akademsko slikarstvo. Kitajce je naučil perspektive in tehnike, kako svetloba in njen kot vplivata na slikarsko podobo. Pri slikarstvu to do tedaj namreč ni bilo pomembno, ker kitajskega klasičnega slikarstva ni zanimalo verno upodabljanje realnosti. Ko je nekdo narisal ribo, ki je bila zelo fotografski posnetek objekta, je kritik zaničljivo pripomnil, da gre lahko s to ribo kar na tržnico in jo tam proda. Takšno realistično upodabljanje so pojmovali že kar za goljufijo, saj so vedno visoko cenili abstrakcijo in duhovno podobo narave.
Ali je torej določena stopnja abstrakcije značilna za klasično kitajsko slikarstvo?
Ja. Že v 5. stoletju je Xie He postavil temeljna pravila tradicionalnega slikarstva, ki veljajo še danes. Najpomembnejše pravilo je, da se z notranjo energijo (či) ustvari vtis življenja, torej gibanja. Pri tem je treba ohraniti značilnosti slikanja s kitajskimi čopiči in paziti, da objekt slikanja določa zunanjo formo in podobo. Slikar pa lahko svobodno spreminja barve ali kombinira motive v prostoru ter dela izreze in izpušča, kar se mu ne zdi bistveno, zaradi česar imamo na kitajskih slikah pogosto večje bele praznine itd.
Toda ali niso praznine na kitajskih slikah izraz najvišje resnice kitajske klasične miselnosti, da je praznina pogoj za proizvajanje vsakršnih učinkov v kozmosu?
Praznina v sliki učinkuje tako, da ustvarja določeno ravnotežje, hkrati pa je tudi nekakšna nedorečenost, ki jo gledalec sam dopolnjuje. To je podobno kot v kaligrafiji, ki je nastala bistveno prej kot umetniško slikarstvo izobražencev in je močno vplivala na slikarsko teorijo. Zaradi vpliva kaligrafije je v kitajskem slikarstvu veliko črnega tuša in črno-bele tehnike. Zaradi nje je poudarek na izražanju notranjih razpoloženj, tako da se izpušča konkretna in se uveljavlja abstraktna forma. Kaligrafija, ki jo je ustvaril Yan Zhenqing v času dinastije Tang in jo hranijo v muzeju cesarske palače na Tajvanu, je po mojem eno največjih umetniških del na svetu. Po tem, kako to delo izraža spreminjanje občutkov, me spominja na Beethovnovo glasbo. Ko je Yan Zhenqing pisal to kaligrafijo, je imel v mislih svojega brata in njegovega sina, ki so ju v vojni sovražniki kruto umorili. Poteze čopiča odražajo ta občutja, in čeprav kakšna pika ni natančno na pravem mestu, se energija či gladko pretaka in to so skrajne meje umetnosti.
Ste se tudi vi učili kaligrafije?
Sem in tudi poučevala sem jo nekaj časa. Kaligrafija je bila obvezen predmet že v srednji šoli; pri pisanju je treba razumeti, kaj poteze čopiča, trde ali mehke, počasne ali hitre, energične ali subtilne, izražajo, saj kaligrafija nima figuralike. Na čustva vpliva tako kot glasba s tempom, le da gre tu za tiho glasbo. Na akademiji sem se še enkrat, sama od sebe lotila kaligrafije, iz katere sem tudi magistrirala in pri tem študiju ponovila kitajsko zgodovino.
S kakšno osebno prtljago ste leta 1983 prispeli v Jugoslavijo?
Ko sem se odločila zapustiti delo, starše, Kitajsko in znance, so mi vsi nasprotovali in menili, da sem izbrala napačno odločitev. Toda po toliko letih, ko živim in ustvarjam v Sloveniji, lahko potrdim, da moja odločitev ni bila napačna. Maturirala sem v letih proti koncu kulturne revolucije, ko je prišlo do sprostitve družbe in mi ni bilo treba iti za dve leti delat na deželo, ampak sem se lahko zaposlila na srednji likovni šoli kot učiteljica slikarstva. Nato sem se vpisala na univerzo in opravila sprejemne izpite. Izmed 8000 kandidatov so nas sprejeli le 30; iz mojega mesta, ki je bilo središče regije z več kot pet milijonov prebivalcev, smo bili sprejeti le trije. Učili smo se tako tradicionalnega kot zahodnega slikarstva, a pri tem smo lahko prišli le do Picassa. Mi smo seveda hoteli več in smo se upirali tej rigidnosti.
Vas je ta upor pripeljal v Evropo?
Mitja [Saje] mi je dve leti vztrajno dvoril in tudi sicer bil videti zaupanja vreden, tako da ob njem nisem imela strahu pred odhodom v Evropo, ki me je seveda tudi zelo zanimala. Poleg tega mi je zaupanje vase vlivalo zavedanje, da sem končala akademijo, na katero je bilo tako težko priti. Starši, šola in okolica so me na vsak način hoteli zadržati na Kitajskem, toda potem ko sem zvedela, da so v ta namen celo prestrezali Mitjeva pisma meni in jih brali, sem postala zelo jezna in odločena, da vsekakor odidem – takoj ko bo mogoče. Srečna okoliščina je bila, da je bila takrat v Ljubljani na obisku neka visoka kitajska partijska delegacija, za katero je Mitja prevajal in jo je tudi seznanil s tem, kako mi šola preprečuje odhod. En telefonski klic iz Pekinga na mojo šolo je zadoščal, da so padle vse ovire za moj odhod.
Kako se je nadaljevala vaša slikarska pot v Sloveniji?
Ko sem prišla v Ljubljano, mi je profesor Janez Bernik z likovne akademije svetoval študij grafike, saj je vedel, kako stroge in kakovostne so kitajske šole in da študija slikarstva več ne potrebujem. Tako sem tu končala še grafiko. Zanimala me je litografija, pa bakrorez, saj je kitajska tradicija do Castiglioneja poznala le lesorez. Ko je Castiglione predstavil cesarju globoki tisk, ga je ta tehnika zelo očarala in mu je naročil več grafik, ki so jih natisnili v Parizu. Takšne stvari so me začele v Ljubljani še bolj zanimati in začela sem še bolj ceniti domače znanje. Verjetno je bil to povsem naraven razvoj, saj sem bila tu sama in sem potrebovala notranjo oporo, če se nisem hotela izgubiti. Zato sem se obrnila k svoji kulturi in postala izrazno še bolj kitajska. Hotela sem tudi narediti primerjavo med mojim življenjem in izobrazbo na Kitajskem in v Jugoslaviji in oboje nekako uskladiti, da bi našla novo trdnost.
Toda kasneje ste postali tudi manj tradicionalni in hkrati družbeno bolj angažirani; spominjamo se vaše serije slik z motivi Mao Zedonga in Tita.
Te slike sem napravila iz notranje nuje, da se očistim polpretekle zgodovine. Na Kitajskem so nas učili, da je Mao bog, čeprav sem sama videla, da je samo človek. Tudi Tito je bil za marsikoga skoraj bog, a je bil le človek s človeškimi napakami. To razstavo sem naredila tudi zaradi sebe; morala sem sebi in drugim povedati, da Mao in Tito nista bila bogova. Česa takšnega glede Maa še danes na Kitajskem ni dobro razglašati. Jaz sem se tega očistila in se s tem notranje prenovila.
Je torej vaša notranja prenova, ki se je zgodila z zunanjim angažiranjem, v nasprotju s pričakovanjem, da se kitajski izobraženec daoistično spreminja, tako da se navznoter prilagaja situaciji, na zunaj pa ne kaže sprememb?
Kitajska se v zadnjih desetletjih nenehno spreminja, tudi na duhovni ravni. Kot umetnica čutim dolžnost, da te spremembe spremljam in jih po svoje osvetljujem. Zavedam se, da kot umetnica ne morem veliko napraviti. Predvsem moram iskati svojo pot. Po svilni poti je dva tisoč in več let potekala obširna duhovna in materialna izmenjava, pa vendar so med vzhodom in zahodom še naprej isti komunikacijski šumi. Pogledi vzhoda in zahoda se v vsem tem času niso bistveno spremenili. Zato je pomembno, da poznamo zgodovino teh izmenjav in medsebojnega prepletanja, katere del je tudi Slovenec Hallerstein.
Nekje ste izjavili, da je dolžnost umetnika, da poroča o času. Ste mislili na sedanji ali kateri koli čas?
Skozi vsako obdobje lahko umetnik preda svetu svoje poročilo. Poglejte mojo sliko z rdečimi vrati, ki se odpirajo proti temelju nebeškega miru v pekinškem parku Tiantan. To je zelo razumljivo simbolno sporočilo o odpiranju proti miru, nebesom, pa naj bodo vzhodna ali zahodna. To sporočilo je aktualno v vsakem času, tudi današnjem, ki ga pretresajo vojne in begunske krize. Kako pa danes Kitajci in Evropejci gledajo denimo na begunce? Je kaj drugače kot v Hallersteinovih časih, ko je imel probleme s kulturno identiteto, tako kot jih imam danes jaz? Moral se je, tako kot jaz, sprijazniti z dvojnostjo kultur, ki se v marsičem izključujeta.
Ali potemtakem prek Hallersteina sporočate tudi resnico sodobnega sveta?
Mislim, da ja. Vloga izseljenca, kakršno je imel tudi on, je danes še kako aktualna. V domačem okolju so ga verjetno pozabili, tako kot je marsikdo na Kitajskem pozabil name. Čeprav je bil Slovenec – po takratnih merilih Kranjec iz Avstrije –, ni zanj vedel skoraj nihče v Sloveniji. Med prvimi je začel njegovo usodo proučevati naš kolega Zmago Šmitek in tudi jezuiti so ves čas vedeli zanj. Ko je postala Slovenija samostojna, se je zavedanje o njem začelo krepiti. Podobno se je dogajalo številnim drugim izseljencem; gre za več kot le za Hallersteina.
Toda lažje se je identificirati s konkretnim imenom.
Seveda, to je bolj sprejemljiv način predstavljanja tematike. Hallerstein s svojo zgodbo Slovencem sporoča ne le, kako je mogoče biti uspešen na tujem, ampak da so tudi priseljenci v Slovenijo ljudje, ki začenjajo življenje tako rekoč z ničle. In nato družbi lahko tudi nekaj dajo. Tem ljudem je zato treba pomagati. No, to sicer ta hip ni moja tema.
Kaj pa je vaša tema?
Pomagati k človeškemu razumevanju drugačnosti, drugih kultur, k temu, da se naučimo posluha in razumevanja za druge. Samo zaradi nerazumevanja prihaja do nasprotovanj in nato do vojn. Zdi se mi bistveno, da počasi odpiramo vrata razumevanju, da začnemo gledati širše; vsak na svojem področju.
Hallersteina razumete, toda ali si ga lahko tudi predstavljate?
Hallerstein nima nobene ohranjene podobe, zato ga lahko upodabljam po svoje. Kot slikarki mi je bil izziv, da sem napravila njegov portret, s profila. Bila sem na njegovem grobu, ki stoji v parku fakultete za šolanje partijskih kadrov v Pekingu. Danes mi je čudno, kako to, da ima komunizem kar partijsko fakulteto. Kakorkoli, mislim, da je Hallersteinov grob prazen, saj je to zemljišče prehajalo iz rok v roke, bilo dvakrat opustošeno in so nazadnje le zbrali ohranjene nagrobnike in jih uredili v spominskem parku, zato si ne moremo pomagati niti z njegovo lobanjo. Njegov profil sem napravila zelo abstraktno, tako da mi je lahko bolj blizu. Bila sem v Prepovedanem mestu in pri najbolj znanem strokovnjaku za takratno slikarstvo. Povedal mi je, kako je cesar te Evropejce na svojem dvoru cenil, kar pomeni, da je gotovo dal izdelati tudi njihove portrete. Poleg tega sta bila Castiglione, ki je upodobil tudi cesarja Qiana Longa, in Hallerstein prijatelja in zelo verjetno je slikar narisal tudi njegov portret. Toda zaradi nekega požara v Prepovedanem mestu so se za številnimi dokumenti izgubile sledi. Po moje je imel Hallerstein zelo prijeten obraz.
Koliko je v vašem vsakdanjem življenju še kitajskega?
Gotovo še veliko; pijem čaj – prav tako pijem tudi kavo –, pogosto kuham na kitajski način, z možem, ki je sinolog, se veliko pogovarjava v kitajščini, pišem kaligrafijo in vadim taj či čuan. S to gibalno veščino sem začela že za časa kulturne revolucije. Ko sem prišla v Slovenijo, sem jo opustila, saj bi v 80. letih takšno jutranje početje v parku zbujalo preveč pozornosti. Ko sem nekoč na vrtu z rokami delala gibe taj čija, je soseda iz prvega nadstropja mislila, da ji maham v pozdrav. Pred kakšnimi petimi leti pa sem se znova vrnila k taj čiju in kmalu sem začutila, kako se krepim, izboljšala pa sem se tudi pri pisanju kaligrafije. Obe veščini imata namreč zelo podobne gibalne zahteve – to je, da vsak, tudi najmanjši gib izvedemo s čim več telesa.
Taj či čuan uči delovati na indirekten, mehek način. Ali skušate tudi v vsakdanjih odnosih uveljavljati to posredno delovanje ali ste se navzeli našega, bolj neposrednega, za kitajska merila obnašanja robatega načina komuniciranja in odnosov?
To ni bilo odvisno samo od mene. Slovenija je seveda drugačna od Kitajske in zame je bil prihod sem velik kulturni šok. Toda po drugi plati je bila ta različnost zelo zanimiva in mi je v umetnosti dajala veliko navdiha. Nisem tako spretna, da bi se zlahka prilagodila, morala sem se naučiti določenih kodov za razumevanje vaše kulture. Na srečo sem imela moža Slovenca, ki je tudi sinolog, kasneje sta se rodila v to kulturo še sin in hči. Res pa je, da so se najini pogledi na njuno vzgojo pogosto razlikovali, a morda je to tudi posledica različnih značajev.
Lahko rečete, da ste se v teh 34 letih pozahodnili?
Gotovo je, da nisem taka, kot sem bila; življenje se je spremenilo in z njim sem se spremenila tudi jaz. Ko grem na Kitajsko, mi vsi govorijo, da sem ista, kot sem bila. Res je, da mi življenje tu teče drugače, kot bi mi na Kitajskem. Tu lahko živim bolj naravno in sproščeno ter v skladu s seboj, na Kitajskem pa bi morala bolj paziti, kaj rečem ali storim. Ni se mi treba torej toliko spreminjati, zato ostajam bolj ista. Ustvarila sem si svoj prostor v svobodnem poklicu, v katerem se počutim varno. Če bi bila kje zaposlena, bi morala bolj paziti na svoje besede, saj vidim, kako so vsi previdno tiho. Tako pa sem lahko ohranila svojo naravo in to je za umetnika dobro, saj se lahko izraža, kakor hoče, ne glede na okolico.
Je to počutje bolj v zvezi s statusom kot s krajem bivanja?
Razumem, kar srečam v življenju; ker živim zunaj Kitajske, sem lahko razširila pogled. Rada hodim domov v svoj Nantong blizu Šanghaja in še raje se vračam v Ljubljano. Nimam več kitajskega državljanstva, čeprav še nisem Slovenka, sem pa slovenska in kitajska umetnica. V tem smislu razumem Hallersteina, zato se me njegova zgodba osebno dotika. Po kitajsko-slovenski slikanici o njem pripravljam že novo knjigo o Marcu Polu, ukvarjam pa se tudi s projektom postavitve spomenika.
Želite postaviti spomenik Hallersteinu?
Sem ena izmed pobudnic, da bi temu zaslužnemu možu postavili spomenik v obliki replike obročaste krogle, kakršna je še danes na strehi starega pekinškega observatorija. Repliko bi morda lahko postavili na prostoru pred Arhivom Republike Slovenije in s tem širokemu krogu ljudi omogočili, da se spozna z zgodovino zgodnjih prijateljskih stikov med Kitajsko in Slovenijo. S to podobo bi jim približali Hallersteina, zgodovinsko zavedanje, kar bi okrepilo prijateljstvo med državama in njunimi prebivalci. Po Hallersteinu je že imenovan eden od asteroidov, ki so jih odkrili slovenski astronomi, in to je po Juriju Vegi drugi Slovenec, ki ima svoje obeležje na nebu. Predlagali smo tudi, da glede na Hallersteinov prispevek svetovni znanosti in kulturnemu sodelovanju OZN določi njemu posvečen spominski dan.
Se bo za spomenik našel tudi denar?
Čeprav vidim, da Slovenija ni več v takšni gospodarski formi kot nekoč, sem na splošno optimistka. Zanima me, kaj se da dobrega napraviti, in v tej smeri delujem, navsezadnje imam slovensko državljanstvo. Ko tokrat predstavljam Hallersteina v OZN, to ni prvič, da s svojimi deli zastopam Slovenijo v tujini. Prek takšnih razstav želim pokazati, kako je mogoče odpirati vrata v svet, ne le za Slovenijo, ampak tudi za druge države. Če bi začele države odpirati vrata, ne bi bilo več meja in potemtakem tudi ne vojn zaradi mej. Zakaj bi potrebovali meje, če povzročajo le vojne in begunske krize?
Kaj vam še pomeni slikanje?
Slikarstvo mi omogoča, da hitreje prebavim vse, kar se nakopiči v meni. Zame je slikarstvo tako kot učenje budizma chan, pri nas bolj znanega z japonskim imenom zen, ki pravi, da drugih ne moreš spreminjati, lahko pa sebe. Ko si v stresu, se s tehnikami na podlagi tega nauka umirjaš, in prav tako se jaz umirjam s slikanjem. Zame je slikanje kot meditacija, v njem sem našla veliko miru in veselja. Hvala bogu za to možnost in srečo.
