Tiskane izdaje
Režija: Jernej Lorenci
SMG Ljubljana, premiera 6. 9. 2009
V SMG so uvedli repertoar s krstno uprizoritvijo domače odrske novitete dramaturga in dramatika Nebojše Popa Tasića po Ovidijevih Metamorfozah, napisane v vezani besedi in razporejene v tri dele (Gledališče, Razstava zgodb, Kuga) pod skupnim naslovom Nižina neba. Skrbno domišljena in natančno izdelana postavitev režiserja Jerneja Lorencija je nastala v koprodukciji z mednarodnim poletnim festivalom Mittelfest v Čedadu, kjer je 19. julija doživela svetovno praizvedbo.
V izbranih zgodbah o neminljivih bogovih in minljivih ljudeh, ki so si po antičnem izročilu presenetljivo podobni po človeških nepopolnostih, slabostih in zlobnih namerah, iz katerih po sarkastičnem sklepnem spoznanju boginje Here izvira »sranje na nebu in sranje na Zemlji« ter permanentno trpljenje ljudi pod »neznosnim objemom neba«, sta avtor besedila in režiser uprizoritve našla presenetljivo vznemirljiv in univerzalen estetski odziv na povsem sodobno in aktualno občutje posameznikovega nelagodja v vsakršnem kaosu in mnogoobrazni krizi sodobnega sveta.
Groteskno životarjenje izbranih protagonistov iz Metamorfoz, zaznamovano z neusahljivim nasiljem, spolnimi zlorabami in vsakršnim neprizanesljivim polaščanjem nad svobodo drugega (tudi bližnjega v družini in rodu), je videti kot prepričljiv in nenavadno pretresljiv eksotično in historično stiliziran odsev posameznikovega aktualnega doživljanja sveta pod dandanašnjim »praznim nebom«, mučnega »brbotanja življenja«, zaznamovanega s pogubim brezumjem, blaznostjo in trpljenjem slehernika.
Uprizoritev, ki jo ustvarjalci začenjajo neposredno v gledališču, na praznem prizorišču in pri polni delovni luči (ta pomenljivo povezuje in izenači prostor igre in avditorij, igralca z gledalcem), kjer protagonisti na začetku tudi potujitveno povedo, katero vlogo »bodo peli«, nas polagoma vodi iz skupnega sedanjika igralca in gledalca v vse bolj domišljeno teatralizirane, fizično, poetično in asociativno metaforično oživljene epske pripovedi (samogovore) izbranih protagonistov iz Ovidovih Metamorfoz, dokler se na koncu ob porogljivo kataklizmičnem sklepnem nastopu Zevsove varane družice Here ob ponovni polni luči poenotenja prizorišča in avditorija »pod skupnim nebom« pravzaprav ne vrnemo na začetek in k izhodišču uprizoritvenega kroga, zdaj pomembno obogateni z nadvse intenzivnim čutnim, čustvenim in miselnim skupnim uprizoritvenim doživetjem.
Ključna privlačnost in kakovost celostne uprizoritvene umetnine, ki prepričljivo živo, duhovito in čutno neposredno oživlja številne dinamične razsežnosti med univerzalnim neredom in redom (harmonijo), vsakdanjo in umetniško resničnostjo, polnokrvno telesnostjo in metafizično poduhovljenostjo, humorjem in tragiko, burlesko in grotesko, profanostjo in vzvišenostjo ... se skriva v kompleksnem doživetju domišljene in disciplinirane ter filigransko izdelane kolektivne oz. ansambelske odrske stvaritve, v kateri je individualni prispevek vsakogar posebej skladno umeščen v skupno celoto.
Poleg askestsko zadržanega likovnega in prostorskega prispevka scenografa Branka Hojnika (ob sodelovanju oblikovalca luči Matjaža Brišnarja) ter historično in aktualistično dvoumnih neprikrito teatralnih kostumov Belinde Radulović (ob maski Barbare Pavlin) moramo tokrat posebej pohvaliti glasbeno in zvočno spremljavo dogajanja, za katero je skladatelj Branko Rožman (ob sodelovanju oblikovalca zvoka Marijana Sajovica) uporabil kar najširši spekter živalsko neartikuliranih ter umetelno omikanih človeških glasov ter solističnega in skupinskega večglasnega petja ob neposredni spremljavi klavirja, trobente, ustne harmonike, priložnostnih tolkal ipd., ter »kartografijo giba« koreografa Gregorja Lušteka, ki je za vsakega od protagonistov iznašel pomenljivo individualizirano »petje telesa«.
Zgledno privrženi igralci ustvarjajo tokrat skupinski uprizoritveni presežek tako z razkošjem izkazanih individualnih kot tudi skupinsko skrbno ubranih igralskih, muzikalnih in gibalnih izrazil, tako da je mogoče doživljati uprizoritev mestoma kot natančno načrtovan in ritmično členjen oratorij, mestoma pa tudi kot do konca sproščeno svobodno skupinsko jazzovsko improvizacijo. Z individualnimi igralskimi »arijami« in ansambelskimi sozvočji so performativno kompaktno uprizoritveno celoto soustvarjali Ivan Rupnik (Zevs), Marinka Štern (Hera), Damjana Černe, Primož Bezjak, Barbara Krajnc, Romana Šalehar, Maruša Geymayer Oblak, Željko Hrs, Matija Vastl, Marko Mlačnik in Sandi Pavlin (Inah in Tejrezias).
Iz tiskane izdaje Dela
