Ko je usekala toča, je to bil znak, da je na delu čarovniška zarota

V Sloveniji se ne branimo čarovništva. Imamo znamenite čarovnice Agato Schwarzkobler, Veroniko Deseniško, slivniško coprnico Uršulo, pa manj vseobče znane, Marino Češarek, poslednjo žrtev čarovniških procesov na Slovenskem, in Apolonijo Herič, ki se je za las izognila grmadi ... Sicer pa čarovništvo uvažamo, najraje iz Velike Britanije (mladega čarodeja Harryja Potterja) in ZDA; od Američanov smo si še zlasti sposodili noč čarovnic, praznik, ki nam ga je pred tremi desetletji približala kultna Carpenterjeva grozljivka, pred približno dvema pa smo ga posvojili še za vsakoletno šemljenje in rezljanje buč.

Noč čarovnic bo v soboto, njen igrivi (komercialni) značaj pa ima komaj kaj skupnega z zgodovinsko izpričanim čarovništvom, ki so ga pred stoletji brutalno preganjali. O tem smo se pogovarjali z dr. Matevžem Koširjem, donedavnim direktorjem Arhiva RS, ki je eden najbolj cenjenih poznavalcev čarovništva v Sloveniji. Je avtor več knjig in razprav na to temo; znan je predvsem po izčrpnem delu Čarovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah (soavtorica Marjeta Tratnik Volasko).

Čez slab teden bo noč čarovnic ... Toda halloween (predvečer vseh svetih) nima prav nič skupnega s čarovništvom, ki so ga kruto iztrebljali z znamenitimi procesi od 15. do 18. stoletja, mar ne? Od kod pravzaprav povezava?

Res je, nimata prav veliko skupnega. Za halloween se ve, da je šlo za keltsko tradicijo, ki so jo v 19. stoletju iz Škotske in Irske prenesli v Severno Ameriko. A tudi tam se je kot nacionalni praznik uveljavila šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja in zatem odločneje po drugi svetovni vojni. Se je pa noč čarovnic naglo skomercializirala in se z globalizacijo raznesla po svetu. Tako so šle sčasoma njene korenine v pozabo.

Včasih so ljudje verjeli, da se na predvečer vseh svetih na zemljo vračajo duše umrlih ...

Začetek zime je bil čas, ko so postale meje med svetom živih in mrtvih prepustne. Pogansko vero v vrnitev duš pokojnih je krščanstvo prekrilo s praznikoma vseh svetnikov in (trpečih) vernih duš v vicah. Tukaj je mogoče povleči vzporednice, a resne povezave s čarovništvom ta praznik nima, še zlasti ne z njegovim preganjanjem v prejšnjih stoletjih.

Le še to: od kod buče? Imajo kak pomen ali ... je pač čas zanje?

(smeh) Evropi so bile to sveče, ki so predstavljale duše iz vic, priseljenci v Ameriko pa so jih začeli postavljati v buče, ker so jih zlahka izdolbli.

Čarovništvo je precej intrigantna tematika, ki poraja vseobče zanimanje. Vi ste na to temo diplomirali, za nalogo o čarovniških procesih ste leta 1990 prejeli tudi študentsko Prešernovo nagrado. Od kod takšna fascinacija z njo?

V Sloveniji imamo razgibano preteklost čarovniških procesov. Njihova problematika je zelo kompleksna. Ni ožje zgodovinsko omejen pojav, povezan je še z zgodovino mentalitet, strahu ..., človeške nravi nasploh. O čarovniških procesih se je ohranilo precej dokumentov, ki so dokaj dobro raziskani, a vendarle o njih še ni vse znano, ni še bila izrečena zadnja beseda. Zlasti na Zahodu je od osemdesetih let prejšnjega stoletja vse več raziskav na to temo in mi temu trendu sledimo. Nova odkritja pa porajajo vedno nove izzive. Leta 2006 je denimo založba ABC-CLIO izdala enciklopedijo čarovništva, utemeljeno na zgodovinskih dejstvih. Raziskovanje čarovništva in čarovniških procesov je torej še zelo živo.

Ste (so)avtor več monografij, razprav, razstav o čarovništvu ...

Leta 1995 sva s kolegico Marjeto Tratnik Volasko napisala knjigo o čarovniških pregonih v svetu in pri nas. Z Gorenjskim muzejem v Kranju smo tri leta pozneje pripravili razstavo o čarovniških procesih, sodeloval sem pri postavitvi stalne razstave v ribniškem muzeju (Boj krvavi zoper čarovniško zalego zgodba o drugem čarovniškem procesu v Ribnici v letih 1700 in 1701, op. p.). Fran Jaklič je ta ribniški proces literarno obdelal v knjigi Zadnja na grmadi; delo je bilo ponatisnjeno leta 2001, skupaj z mojim zgodovinskim komentarjem in procesnim zapisnikom. Sodeloval sem pri pisanju enciklopedije ...

Kaj pravi o čarovništvu in pregonih zoper »čarovniško zalego« slovenska zgodovina?

Pojem čarovništva srečamo že v prvi slovenski knjigi, Trubarjevem katekizmu sredi 16. stoletja. Približno v tem času, leta 1546, je bil tudi prvi tipični čarovniški proces na današnjem Slovenskem, v Mariboru. Najbolj znan, zoper Veroniko Deseniško, je bil že skoraj stoletje prej, a ni bil tipičen, se pravi takšen, kot so bili pozneje, v najbolj »živahnem« obdobju pregonov. (Veroniko obtoži čarovništva grof Herman, da bi jo odtrgal od svojega sina Friderika; spoznajo jo za nedolžno, a jo po Hermanovem naročilu umorili, op. p.)

Kakšen pa je bil tipičen čarovniški proces?

Obtoženih je bilo hkrati več ljudi, očitali so jim, da so povzročili škodo (na primer točo), poleg tega pa da so letali na shode in na njih sklepali pakte s hudičem. Obsojeni so največkrat goreli na grmadi, ker je ljudstvo potrebovalo krivce za naravne nesreče, ki so ga doletele, za neurja, točo ... Sodstvo pa je te procese ovijalo v teorije zarote; iskalo je pečanje s hudičem, ki da vodi k uničenju sveta.

Čarovništvo so po vsej Evropi preganjali približno tri stoletja. Kdaj je bilo najhuje, tudi v Sloveniji?

Procesi so se začeli na Slovenskem stopnjevati sredi 16. stoletja, najbolj pa so se razmahnili v drugi polovici 17. stoletja. Od leta 1650 do 1700 so bili pregoni najbolj siloviti, pri nas še posebno na Štajerskem, med Dravo in Muro, najbolj zaposlena so bila sodišča v Ljutomeru, Hrastovcu, Mariboru. Na Kranjskem pa so bili najbolj množični procesi ob Kolpi (tam je dokumentiran proces, ki je trajal skoraj desetletje), v Ribnici, Kočevju, na Snežniku ...Pregoni so konec 17. stoletja zajeli tudi Ljubljano.

Kdaj je bil poslednji proces na Slovenskem?

Čarovniški procesi so začenjali pojenjati v začetku 18. stoletja. Zadnji so bili leta 1745 v Metliki in Gornji Radgoni, zadnji večji pa je bil okoli leta 1714 v Krškem. Sčasoma sodniki niso več slepo verjeli, da je nekdo zares med neurjem padel z oblaka! (smeh) Včasih so zato koga zaprli zaradi obtožb, a so ga po zaslišanju izpustili. (To se je denimo zgodilo z Apolonijo Herič iz Veržeja, po kateri so v Negovi poimenovali novo turistično pot, op. p.) Dokončno je procese omejila cesarica Marija Terezija. Toda ... V ljudeh se ta preskok ni zgodil tako naglo. Še so verjeli v čarovnice, ki letajo naokoli in povzročajo škodo.

Čarovništvo je bilo menda zelo hud prestopek, na ravni umora.

Čarovništvo je postalo kaznivo s sprejetjem kazenskega zakonika v času cesarja Karla leta 1532. Uvrščeno je bilo med krvne delikte, kot recimo umor. S tem je prešlo v pristojnost posvetnih kazenskih sodišč. Sicer pa je bila večina obsojenih kmetov oziroma podložnikov. Nekaj deset žrtev je bilo meščanskega rodu, celo precej ugledni meščani in meščanke so zgoreli na grmadi, izmed plemstva pa vemo zgolj za dve obtožbi: ena je doletela Veroniko Deseniško, izid drugega podobnega procesa iz 17. stoletja pa ni znan.

Več v NeDelu