Tiskane izdaje
Lahko
Spremna beseda Matej Bogataj, Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2009, 273 str., 29 evr.
V novem Skubičevem romanu Lahko mrgoli drastičnosti, časi pa so taki, da je moral avtor nikakor ne po naključju v podnaslov decidirano zapisati roman, obema zgodbama, ki roman sestavljata - Lahko I in še posebej Lahko II - pa je na začetku moral dodati razlagalno notico, da ima na primer druga, daljša zgodba za podlago »znane dogodke z družino Strojan iz Dečje vasi pri Ambrusu leta 2006, vendar pa so ti služili le kot okvirni navdih. Vsi konkretni dogodki, okoliščine in osebe v tem besedilu so povsem izmišljeni ali prirejeni za potrebe nove, samostojne zgodbe.« Vsi vemo, da so take opombe oziroma obvestila načeloma nekaj nujnega, še bolj vemo, da je kaj takega, namreč opozarjanje morebitnega bralstva, da bere literaturo, fikcijo, nekaj, kar pač obstaja na poseben način, v podalpskih krajih po več imenitno butastih aferah, postalo več kot nujno, malce se je mogoče potolažiti le ob gesti zdajšnje ministrice za notranje zadeve, ki je zadnjega kresnikovega nagrajenca obvarovala pred vsem tistim, kar je pred leti doletelo pisateljskega kolega Matjaža Pikala in iz podobnih razlogov Bredo Smolnikar, da o delno podobnih zadevah s knjigo Andreja Dvoršaka V znamenju lože sploh ne govorimo.
Uvodni akord romana je lepo delirični umor v režiji uporniške najstnice, sledi pa - kot opozarja tudi avtor spremne besede - luštkan mali Deliverance, ki pa iz pregledno razporejenih reakcij glavnih protagonistov omogoči lep pogled na slovenstvo, na »civile«, predvsem pogled s perspektive romske Agate Schwarzkobler alias Agate Šarkezi razkrije vse lepote tukajšnjega odnosa do drugačnosti. Lahko II učinkuje kot konverzacijska drama na prizorišču sredi gozdne jase, scenski rekvizit pa je avto, iz katerega ves čas nekaj izginja, pa prisotni - med njimi je glavni podsekretar nekega tukajšnjega ministrstva - sploh ne morejo doumeti, kaj se jim dogaja, stopnjuje se njihova netolerantnost, podsekretar, ki ima o sebi očitno predstavo, da je lahko vzvišen nad drugimi vpletenimi v reševanje mlade matere z otrokom, pa celotno operacijo popolnoma sfiži, poživini, znori, destruira. Zna se vmes seveda tudi prav hamletovsko pridušati, njegova interpretacija izjave 'Svet je iz tira: o prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam' se bere takole: »Zakaj eden postavil bremene celega sveta na moja ramena, in jaz naj potem to pedenam? To ni fer.«
Skubičev diptih, ki na prvi pogled, na prvo branje nima učinkovitega stika, zato pa bralca tem bolj sili v premislek o tem, kaj je tisto, kar obe neprilagojenki sploh lahko povezuje, na brutalno neposreden način govori o slovenskem odnosu do tujstva, do drugega in drugačnega, ki je vse preveč pogosto povsem drugačno od imenitnih načel, s katerimi se domorodska javnost običajno kiti, če jo povprašajo o njenih najvišjih vrednotah. Srhljivo je kajpak, kako hitro se oropanost za prihodnost ne le po svoji krivdi iztirjenih posameznikov iz benigne resignacije in čudaštva v hipu lahko prelevi v vse uničujoče slavljenje destruktivnosti, anonimni luzerji nenadoma z vsem svojim početjem slikajo veliko sliko sodobnega slovenstva, ki ni videti prav nič prijazna, saj je njena vrednota črednost, zapovedana je pripadnost obstrancev »pravi« strani, njihovo razumevanje domovinskosti je ogabno preprosto. Lahko je Skubičeva nesentimentalna klofuta zdajšnjosti, za njegovo rafinirano ironičnost pa se ob tem dejanju prav lahko zdi, da ji ne more do živega ne zgražanje ne poveličevanje. Sugestivna, sočna in nič kaj vesela knjiga, ki opominja.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
