Ko Punce sreča pamet

V zadnji sezoni priljubljene serije smo namesto mladostnega iskanja in eksperimentiranja dobili moraliziranje in sentiment.

Objavljeno
09. maj 2017 15.41
Jela Krečič
Jela Krečič
V prvem prizoru prvega dela Punc leta 2012 smo srečali glavno junakinjo Hannah Horvath (Lena Dunham), ki večerja s starši v newyorški restavraciji. Ti ji ob tej priložnosti povedo, da je ne bodo več podpirali in da se mora postaviti na lastne noge. Komični prizor sproži dogajanje v seriji – kako bo Hannah s svojimi prijateljicami končno dozorela. So šest let za tem, v poslednji sezoni punce odrasle?

Dejansko lahko Punce vidimo kot serijo o odraščanju mladih žensk v dvajsetih letih v veliki metropoli, polni priložnosti, a tudi polni pasti. Zgodba Hannah, ki si poskuša ustvariti pisateljsko kariero, se odvija predvsem v kontekstu njenih druženj s prijateljicami Marnie (Allison Williams), Jesso (Jemima Kirke) in Shoshanno (Zosia Mamet,) občasno tudi z ljubimci ali prijatelji: Adam (Adam Driver), Ray (Alex Karpovsky) in Elijah (Andrew Rannells).

Motiv iskanja samega sebe v Puncah odseva v sami pripovedi. Posamična epizoda ni strukturirana po v naprej določenem vzorcu (kot jo ima klasični sitcom), pač pa avtorica Lena Dunham pripovedne linije pelje v nepredvidljive smeri, z nepredvidljivimi obrati, vselej pripravljena določene junake postaviti pred takšno preizkušnjo, da bi lahko nanjo odreagirali v nasprotju z našimi pričakovanji, ali nas seznaniti s kakšnim zanimivim stranskim junakom.

Občasno avtorica celo epizodo posveti eni sami pripovedni liniji, ki s prejšnjim in kasnejšim dogajanjem nima veliko veze. Tako je, denimo, v eni od epizod v prvi sezoni ekscesna Brooklynu posneta z izjemno vedrino in sproščenostjo, v eni od epizod v drugi sezoni nadaljevanke pa je celotni del epizoda posvečena zgodbi Hannah, ki se zaradi nepravilnega odlaganja smeti spre s čednim zdravnikom, potem pa ima z njim kratko avanturo.

Problemi, s katerimi se soočajo punce, sicer obsegajo tako problem službe in preživetja – še posebej v prvi sezoni je usoda mladega prekernega delavstva očitna – , kot tudi prijateljstva in partnerstva. Ob tem se avtorica sooča s temo nezaželene nosečnosti, homoseksualnih partnerstev, psiholoških in drugih zlorab, odvisnosti od alkohola in drugih substanc, ponižanj v ljubezenskih razmerjih, izdaje ali izgube prijateljic (ko, denimo, Jessa in Adam postaneta par) ipd.

Hudomušni okvir

Razlog, da tovrstno iskanje glavne junakinje in eksperimentiranje s samo pripovedno formo deluje skoraj skozi vseh šest sezon, je v tem, da Dunhamova najbolj neprijetne, zadržne, travmatične dogodke obravnava z dovolj hudomušno, igrivo in mestoma naivno odprtostjo, tako da dogodke pripelje do njihovega absurda ali pa v njih najde komično dimenzijo.

Epizode, ko Hannah doživi psihični zlom ali ko se Marnie v duhu povezovanja prijateljic na skupnem vikendu izkaže za izjemno neprijetno osebo, ko je Jessa na kliniki za odvajanje od drog ali ko Shoshanna obupano išče službo po diplomi, so sprejemljive predvsem zato, ker ostaja pomen določenih scen dvoumen, odprt za interpretacije, ki jo mora opraviti sam gledalec. Dunhamova zna v isti maniri lepo operirati s številnimi stranskimi liki in zgodbami; naj gre za razkritje njenega očeta, da je gej, ali za Marniejinega moža glasbenika Dessija, če o Adamovih igralskih in ljubezenskih nenavadnij peripetijah niti ne govorimo… Vse te epizode so prispevale h kompleksnosti in pronicljivosti zgodbe o iščočih se dekletih.

Golota z družbenim sporočilom

Serija je že od samega začetka veljala za kultno, Leno Dunham so proglašali za nov glas njene generacije, za feministko. K temu naj bi prispevala ravno neposrednost nadaljevanke, njena sproščena obravnava seksualnosti, predvsem pa prikazovanje golote – Dunhamova naj bi s tem, ko je pred kamero razkazovala svoje zaobljeno telo, rušila vsiljene lepotne ideale in »nepopolnim« dekletom omogočila boljšo samopodobo.

A če bi morali najti neko družbeno politično Punc, potem je ta prej v samem načinu spoprijema z goloto, intimnostjo in seksualnostjo. Dunhamova zna namreč še tako boleče, nenavadne situacije pospremiti z nekakšno dobrodušno odprtostjo in brez moraliziranja.

Konec iskanja, konec Punc

Če torej Punce razumemo kot zgodbo o odraščanju in iskanju samega sebe, se velja vprašati, kaj v tem pogledu prinaša poslednja sezona. Odgovor je: nič vzpodbudnega. Zdi se namreč, da za razliko od prejšnjih sezon poslednja ni več posneta v duhu iskanja sebe, raziskovanja, eksperimentiranja, ampak prej v duhu poučevanja in pravičniškosti. Serijo preveva patetika, sentimentalnost, ki nadomešča pasuse, ki so bili ali bi bili sicer komični in absurdni. Precej delov tako izzveni kot šolska ura politične korektnosti, kjer ni več prostora za dvoumnost situacij ali za različne intepretacije.

Hannah v torej zadnji sezoni zanosi in se odloči sama vzgajati otroka. Njeni prijatelji Marnie, Elijah, celo Adam se ji ponujajo v pomoč pri skrbi za otroka, a naposled se mora z materinstvom spoprijeti sama. Zadnji del nam kaže prav to, kako se Hannah, nekje severno od New Yorka, kjer je dobila službo, sooča z materinskimi problemi, denimo z dojenjem.

Tako v zadnji epizodi naključno srečanje Hannah z objestno najstnico, ki se z materjo skrega samo zato, ker jo je ta opomnila na domačo nalogo, pripomore k temu, da se glavna junakinja identificira z materjo, najstnici pa odčita lekcijo in tako sprejme tudi svojo materinsko vlogo. Prizor ni komičen ali zabaven, ampak zgolj še poučen. Če so se punce prej iskale, so se zdaj očitno našle, a ravno na račun komedije in na račun nekonvencionalnega pristopa k problemom mladih žensk, ki je bil v tej nadaljevanki tako osvežujoč. Če je bila prej osrednja drža pripovedi naivnost in dvom, jo zdaj preveva neka pravičniška samo-prepričanost.

Tipičen primer takšnega intelektualnega samozadovoljstva je del »American Bitch«, v celoti posvečen srečanju Hannah z nekim slavnim pisateljem. Ta jo namreč povabi k sebi, ko prebere njen blog, v katerem ga Hannah kritično okrca, ker naj bi zlorabil neko študentko. Pisatelj bi zdaj rad tej nadobudni in talentirani pisateljici podal svojo plat zgodbe. Očitno poskuša Lena Dunham tukaj nekaj povedati o mačizmu, seksizmu in spolnih zlorabah, a epizoda deluje kot spodletela učna ura. Razlog za to bržkone tiči v samem zasnutku epizode. Težko si predstavljamo, zakaj bi imel slavni pisatelj potrebo, da svojo plat zgodbe razloži neki dokaj neznani blogerki. Ali ni njegova »krivda« dokazana že s tem, da sploh ima potrebo po pojasnjevanju svoje intimne zgodbe? Če je torej morda problematika tega dela načeloma dobro izbrana vsaj po tej plati, da obravnava izmuzljivo področje seksualne želje, seksualnega ponižanja ipd. v času politične korektnosti, pa je način njene obravnave s pravičniškim in nič kaj duhovitim dialogom med obema junakoma naravnost slaboumen. Ko Punce sreča pamet, paradoskalno postanejo bolj neumne kot kdajkoli prej.

Punce so torej dokončno odrasle; postale so ženske, matere, vsaka je šla svojo pot... In ne bomo jih pogrešali.