Ko se zaustavi gibanje, se zaustavi življenje

Ljubljana - V petek se bo na festivalu Mladi levi s predstavo While we were holding it together predstavila hrvaška umetnica Ivana Müller, ki živi v Amsterdamu. Študirala je literaturo in se začela zanimati za ples dokaj pozno, pri svojih osemnajstih letih, pozneje pa je v Berlinu študirala še vizualno umetnost. Deluje kot performerka, koreografinja, režiserka in vizualna umetnica ter ustvarja predstave, instalacije in tekste.

Predstavo While we were holding it together sestavlja pet plesalcev, ki se na odru ne premikajo, temveč govorijo. Na kakšnih razmišljanjih ste zgradili predstavo?

V predstavi smo se ukvarjali s tem, na kakšen način mi sami gradimo in negujemo nekatere klišeje, ko so to ideje kot nacionalnost, seksualnost ali pripadnost kakšni skupini. Pri tem smo bili (samo-) kritični in politični. Čeprav je predstava zelo humorna, je sočasno tudi zelo okrutna, ker deluje skozi »diktatorski režim imobilnosti telesa«, ki smo si ga sami določili. Po dogovoru vsi stojijo in nihče se ne premika. Hranijo sistem, za katerega verjamejo, da ima smisel. In vsi to podpirajo, tako tisti, ki mirno stojijo, kot tisti, ki jih gledajo.

Doslej ste predstavo igrali več kot sedemdesetkrat v različnih mestih v Evropi, Aziji in Ameriki. Kakšna je vaša izkušnja kulturnih razlik? So bili odzivi na predstavo različni?

V predstavi so tudi nekateri kulturološki trenutki, ki spremenijo pomen predstave in pozicijo gledalca odvisno od mesta, kjer se predstava igra. Na primer odnos zahodnih Evropejcev do Azije in klišeji, ki obstajajo v Aziji, postanejo nekaj popolnoma drugega, ko predstavo igramo v Amsterdamu, Ljubljani ali Singapurju. Zdi se mi, da izkušnja igranja predstave v teh različnih okoljih kaže, da nekaj, čemur bi na hitro lahko rekli »globalizacija«, gotovo obstaja (tako v umetniških kot drugih ekonomijah), vendar ima - na srečo - v različnih mestih svoje specifične in lokalne oblike. Zanimivo je, da so reference, kot je recimo Robin Hood, prepoznane povsod po svetu, Santiago de Compostela pa ni.

V predstavi se nastopajoči ne premikajo. Kaj vam pomeni gibanje? Kakšna je njegova simbolika in metaforika? Že Heraklit je z izrekom Panta Rei, vse teče, v gibanje vnesel metaforo za spremembo, da se celotno življenje, vsak trenutek, vse spreminja. Nič ni statično in mirno. Kaj se zgodi, ko nekaj postane statično in mirno? Smrt?

Eden bistvenih elementov predstave sta gibanje in premik. Prav tako odnos med »prezentacijo telesa« in »samim telesom«. Po približno 40 minutah, ko nastopajoči stojijo nepremično na odru, začnejo njihova telesa proizvajati nehotene premike (tresljaje, krče idr.). Da bi telo fizično in celo fiziološko obstajalo, se mora premikati (če ne drugače, na celuloidnem filmu). Mi lahko nadziramo tisto, kar je »zunaj« ali na površini telesa, te nekakšne »makro« premike, ki so vidni, tisto pa, kar je znotraj, ima »svojo lastno pamet« in se vede kot kompleksen organizem, ki ga ne moremo nadzirati. Podobno je s političnimi gibanji in gibanji za spremembe. Gibanje je verjetno eden najpomembnejših fenomenov življenja. Ko se gibanje zaustavi, se zaustavi tudi življenje.

V vaši biografiji piše, da ste performerka, umetnica, koreografinja in režiserka. Kakšne razlike v ustvarjalnosti vam ponujajo vsa štiri področja?

Ta »imena«, to je »naslovi«, so deli različnih strategij, skozi katere je moje delo predstavljeno v različnih kontekstih. Pravzaprav je moje delo vseskozi isto, vendar je na gledališkem festivalu opisano kot gledališče ali ples, na multidisciplinarnem festivalu kot multidisciplinarno ipd. Mislim, da je to pogosto povezano s tem, na kakšen način je gledalec pozvan, da gleda na konkretno umetniško delo. Sebe vidim kot koreografinjo, ker sem tako začela svojo umetniško pot, in ker se ukvarjam s telesom (ne glede na to, ali je to telo človeško ali je telo tekst, stavba ali korpus znanja) in gibanjem (fizičnim, perceptivnim kot tudi političnim ...). Vendar to, da sem koreografinja, ni nujno in vedno pomembno za gledalca. Morda je zanj pomembno, ko gleda predstavo kot plesno, a v njej niti eden od nastopajočih ne pleše, v kateri je gib prisoten, vendar neviden, kar pa se lahko vidi, so ljudje na sceni, ki izgovarjajo besedilo. Takrat morda ta gledalec začne razmišljati, kaj je »ples«. Popolnoma v redu pa je tudi, če nekdo, ki ga ne zanima razvoj plesa in njegovih možnosti, vidi to isto dogajanje kot gledališče, ker enači gledališče s tekstom.

Več v petkovi tiskani izdaji Dela