Koen Mortier, režiser filma Ex bobnar

Celovečerni prvenec belgijskega režiserja Koena Mortierja je film, ki gledalca udari v glavo. In to zelo močno. Brezkompromisen film o družbenem nasilju včasih gledalce tako zelo vznemiri, da zapustijo kinodvorano, vzdržljivejše pa očara s surovo iskrenostjo. Raziskovanje družbenega dna pritegne popularnega pisatelja Driesa, da se kot bobnar pridruži punk rock skupini The Feminists, ki jo sestavljajo zgube - hendikepiranci, tako telesni kot duševni. Film je nastal po istoimenem kontroverznem romanu razvpitega flamskega pisatelja Hermana Brusselmansa. O filmu in nasilju smo se pogovarjali z režiserjem Koenom Mortierjem.


Kot producent ste naredili velik korak naprej in z režijo celovečernega filma Ex bobnar postali tudi režiser. Zakaj?
Vedno sem bil režiser, ki je tako režiral kot produciral svoje filme. Dejansko sva z mojim dekletom producentski par, vendar že leta režiram kratke filme. Sem producent, ker nihče noče producirati moje filme.


Zakaj nočejo producirati vaše filme?
Ker hočejo ljudje staviti na dobitnega konja, ne pa na nevarnega. S sedanjimi belgijskimi producenti ne morem delati, ker imajo povsem drugačne poglede na film in kako ga narediti. To je velik razkorak med nami. Želijo delati flamski film za flamsko občinstvo in če je vsaj malo uspešen tudi druge, je v redu, ni pa pomembno.

Jaz pa želim delati mednarodne filme, ki jih lahko gledajo kjerkoli, ne da bi bili tipično flamski in so hkrati tudi zelo flamski.


Zakaj ste za svoj celovečerni prvenec izbrali zelo realistično in kruto adaptacijo istoimenega romana Hermana Brusselmansa.
Brusselamans je zelo pomemben flamski pisatelj, ki je povsem spremenil našo literaturo. Nihče ni pisal o tem, o čemer je pisal on. Zato me je zelo pritegnil. Njegovo prvo knjigo sem prebral, ko sem bil star 15 let. Ko sem začel snemati filme, sem si vedno želel narediti enega po njegovih knjig.

Ko je Brusselamans videl moj drugi kratki film, je napisal zelo pohvalno kritiko v velikem časopisu. Prišla sva v stik in sem mu dejal, da bi rad posnel film po kakšni njegovih knjig in sva se pogovarjala ter se dogovorila za roman Ex bobnar. Če sem iskren je to edini njegov roman, ki ima vsaj nekaj podobnega zgodbi. Drugi so zelo anarhistični ... odpeljejo te v temo in ne pridejo nazaj. Prav tako mi je všeč glasbena scena. Prvi izbor je bila njegova knjiga Ex pisatelj, vendar je to zelo kompleksno delo brez zgodbe.

Brusselmans uporablja humor kot pest. To je humor, ki mi je všeč. On ga uporablja tako, da te spravlja v smeh in te hkrati boli. V knjigi mi je všeč tudi to, da je zgodba čudna in zabavna, ta zabavnost pa sčasoma postane grenka ... in boleča. Govori o zlorabi in manipulaciji ljudi. Menim, da smo ljudje manipulirani ves čas. Zavajajo nas predvsem vlade, politiki, televizija, ki dobesedno poneumlja ljudi z resničnostnimi šovi, kjer zbrane ljudi zmanipulirajo, da se obnašajo neumno kot opice ali kake druge živali.

V Belgiji imamo celo še hujšo televizijsko oddajo od Velikega brata, in sicer Velika baraba, kjer pred kamerami dobesedno zlorabljajo ljudi. Ti pa to počnejo, ker bi radi bili znani, bili zvezde ...


Kako je bil film Ex bobnar sprejet v domovini in kako v tujini?

V moji domovini je doživel velik polom, oziroma povzročil velik razkol. In čeprav je bil deležen velike medijske pozornosti, ga ljudje ravno zaradi razvpitosti niso želeli videti v kinu. V tujini pa je bil na kakšnih 50 filmskih festivalih zelo dobro sprejet, od prvega pojavljanja v Rotterdamu naprej. V bistvu sem bil prijetno presenečen nad tako dobrim sprejemom v tujini.

Doma so mi tudi očitali, da je film v bistvu manipuliran dokumentarec. To seveda ni res, kajti vsi nastopajoči v filmu so poklicni igralci in zlorabljanje je igrano. To je pač film poln čudnega humorja. V domovini so vzeli film zelo dobesedno in osebno. Ljudje bi radi v filmu videli zgolj lepe plati življenja, ne pa tudi grde.


Ko postane pisatelj Dries bobnar v punk rock skupini The Feminists, začne preučevati ljudi z družbenega dna. Uživa v tem novem okolju in manipulira z ljudmi, ker hkrati ve, da se lahko vsak hip umakne na varno.

Rad potujem, vendar ne maram potovati v revne dežele. Potovanje zelo bogatih ljudi v zelo revne dežele se mi zdi kolonialistično dejanje, kjer turisti z ogledovanjem tuje revščine veliko bolj zavzeto uživajo v svojem bogastvu.

Ta pisatelj gre rad na družbeno dno, nižje kot gre, bolj uživa. Počuti se nedotakljivega in tudi če so ljudje okoli njega fizično močnejši, se čuti večvrednega zaradi svojega intelektualstva in družbenega statusa, ki ga ima.

Film je poln jeze in nasilja. Je to podoba krasnega novega sveta zahodne krščanske civilizacije?
Vedno je bilo tako. Zgodovina zahodne civilizacije, še posebej ko je ta postala krščanska, je zgodovina ekstremnega nasilja.
Zanimivo je, da je film, še posebej evropski film, postal z leti vse mehkejši. Svojčas so bili filmi nemških ekspresionistov, pa skandinavski ustvarjalcev zalo pornografski, nasilni in celo diabolični. Evropski film je bil zelo nasilen in poln strahu in to je bila razlika od ameriških filmov, kjer ameriška kinematografija uporablja strah in nasilje kot zabavo. Imam občutek, da želi postati evropski film precej podoben ameriškemu in izgublja svojo evropsko ostrino in značaj.

Z evropskim filmom pa je še ena težava. Ker je to večinoma produkcija financirana s stani vlade oziroma države, ti zahtevajo, da je politično korekten. V filmu in s filmom lahko narediš karkoli, da je le politično korekten.

Vendar pa svet in naša realnost nista politično korektna, celo politika ni politično korektna. Ni treba, da so vsi filmi polni jeze in agresije, vendar je pa nujno, da so iskreni. Naša družba je zelo nasilna in se med enim in drugim obdobjem nasilja v zgodovini ne nauči povsem ničesar.

Mnogo zelo nasilnih dejanj se je zgodilo ravno v krščanski »civilizirani« Evropi.
Ko so se evropski kristjani pred tisoč leti odpravili na križarske pohode, je to bila navadna morija v imenu Boga in Jezusa Kristusa. Če bi kdo posnel resničen film o tem, bi to bil gotovo eden najbolj nasilnih filmov vseh časov. Nasilje je del človeškega bitja, ki ga kot režiser ne želim ignorirati, ker ga diham. Zato se nasilja ne bojim. Kajti iz nasilja se veliko naučiš.

Ko občinstvo zapušča zelo nasilen evropski film, je običajno zelo tiho, ko pa zapušča ameriškega pa je zelo glasno in razigrano. Evropski film skuša nasilje gledalcu priskutiti, ameriški pa ne.

Kako je film Trainspotting vplival na vas in vaš film Ex bobnar?
Nikakor. Ljudje pogosto vlečejo vzporednice med filmoma Ex bobnar in Trainspotting, vendar jaz teh povezav ne vidim. Čeprav filma govorita o enakih ljudeh z družbenega dna, pa je imel zame film Trainspotting sporočilo, da je zelo kul biti reven, da je kul biti zadet z drogami in da je kul izgubiti otroka. V mojem filmu pa govorim o žalosti revnih, zlorabljanih in zadrogiranih.