Koncentrat bližine

Damir Avdić: Most na krvi (Na krvi ćuprija)
režija Damir Avdić, Marko Bulc
Gledališče Glej
premiera: 9. 10. 2009

Monodrama Damirja Avdića Most na krvi se s svojo neposrednostjo, ostrino in elementi resničnega formalno približuje performansu. Vsebinsko se sicer dotika intimnega sižeja, vendar zgodbe niso zgolj avtobiografske. Kot edini scenski element v sredini okroglega prizorišča niha nizko spuščena žarnica, ki se inventivno inkorporira v vsako sceno in skozi nizanje konotativnih pomenov skupaj z izjemno intenzivno in nepopustljivo psihofizično prezenco Damirja Avdića napolnjuje prostor Gledališča Glej. Narejena po principu »do it yourself« si predstava v sorežiji Marka Bulca za izhodišče vzame minimalen semantičen nivo in iz njega izvleče maksimalen potencial.

V začetnem prizoru se iz teme izkleše močno, gibko in spretnih premikov zmožno telo. Obraz je pretežno otrpla grimasa kipa, s katerega sijejo pronicljive oči, ki se ne izogibajo neposrednemu stiku. Fizični napor ritmičnega delanja sklec se v premišljenem ritmu besed in premikov zliva s pripovedovanjem zgodbe o Muharemu. Glas je zveneč, deluje kot nekakšno religiozno besedilo antilitanij, ki s svojim ponavljajočim refrenom »I am the devil and I am going to meet you in hell ...« (»Hudič sem in srečal te bom v peklu ...«) grozeče reže prostor. Muharem je predstavljen kot bosanski slehernik, zgaran od dela in krivično obsojen. Dramaturgija prizorov z vmesnimi zatemnitvami in Avdićevimi presenetljivimi ponovnimi vznikanji se stopnjuje do čedalje intimnejših substanc. Tretjeosebna pripoved se prevesi v neposreden nagovor brata, ki se želi vrniti iz ZDA. Sedeč v zaporu ob bureku mu prigovarja, naj ostane tam, saj čez ocean še vedno sije sonce. Še za stopnjo intimnejši je pogovor z ljubljeno žensko, ki jo zapušča (na tem mestu Avdić nagovarja naključno žensko iz občinstva). Nastopi neznosna bližina in koncentracija. Njegov jezik je rezek, grob, a mestoma vseeno domačno topel in ljubeč. Odločitev za bosanski jezik se kaže kot edina prava, saj nudi preskok v milje, sofisticiran prevajalski mehanizem z dvema nadnapisnima tablicama pa vzpostavlja dvojezičnost predstave s prevodom (Jurij Hudolin in Marko Bulc), ki se po jezikovni intenziteti ne oddaljuje od izvirnika.

Predstava misli intimno politiko bosanskega človeka, ki se čuti potisnjenega na rob prepada, v katerega ne more skočiti. Avdić misli sebe, svoj narod, svoj (ne)obstoj, in se ne pusti slepiti. Ne zastavlja vprašanj, temveč razkriva svojo resnico. Postavljen je v nemogočo situacijo brez možnosti predstavljanja prihodnosti ali odhoda. Radikalnost te pozicije se skozi predstavo stopnjuje in čedalje bolj krepi občutek kompleksne brezizhodnosti. Skozi zgodbo se samokritično prelevi iz trpečega Muharema v človeka v ukradenem armaniju (slehernika sodobne Bosne), ki pljuva čez lastno državo.

Avdićeva intoniranost je skozi potek predstave premočrtna, predstava nepretenciozno niza miniaturne scenske tabloje, ki so napolnjeni s kodiranimi emocionalnimi informacijami. Te si lahko gledalec razlaga skozi svojo logiko, ki jo omogoča tovrstna dramaturška disperzija, vendar predstava ne daje dovolj oprijemljivih točk za jasno orientacijo v prostoru in času.

Iz sredine tiskane izdaje Dela