Konec koncev

The End
koncept in izvedba Maja Kline
produkcija Bunker
Stara elektrarna, Ljubljana
ponovitev, 14. oktober 2009

»Zakon umetniške norosti ... norost, ki v gledališču odpre prostor svobode,« v spremnem besedilu performans The End najavi avtorica koncepta in izvajalka Maja Kline, ki je v svojih zadnjih predstavah iz plesa postopno prehajala v interdisciplinarno, tokrat tudi najbolj odprto odrsko formo performansa. Toda kaj je odrska norost, če ta ni natančno artikulirana? Ob dobro uro trajajočem performansu Male Kline se že na samem začetku zastavi vprašanje o avtoričini artikulaciji perfomerske pozicije in o razmerju do številnih vlog, ki jih intenzivno in z veliko hitrostjo prevzema in opušča. Prav nič ne kaže, da bi performerka, ki jo je doslej odlikoval zelo avtorski vsebinski in izvedbeni pristop, v uvodnem delu, v katerem sprva v »vadbenem oblačilu« in nato skozi lik šov voditeljice v ofucani srebrni obleki in s prav takšno lasuljo na glavi vzpostavlja - denimo ironično - distanco do ničkolikokrat videnih odrskih naslavljanj na občinstvo, kaj vse da ta od avtorja pričakuje.

Po začetnih navodilih gledalcu, naj se lepo sprosti in kot soustvarjalec dogodka vanj odloži svoj pogled - spremenljivko x, se Mala Kline obsesivno zažene v preigravanje obilice situacij in medijev, ki so zaradi različnosti in tudi neizdelane in pogosto ambivalentne pozicije subjekta uprizarjanja težko berljivi. Na koncu prve tretjine pred stranskim »blue screenom« ob holivudski filmski glasbi in ikonografiji skozi predstavo ponavljajočih se holivudskih napisov The End vzpostavi situacijo kriminalke, pri čemer izvajalka tako morilko kot umorjeno uteleša skozi odlične gibalne in pa manj prepričljive gledališke in pevske sekvence; fiktivni krimič je v nadaljevanju mogoče razumeti tudi kot metaforo razumevanja umetnosti, med drugim skozi utelešanje Beuysovega zajca, ki se »sooča« z izjavami o umetnosti kot utopiji, in kot zoperstavljanje umetnosti nasproti popularni kulturi. Eden ključnih elementov v predstavi so sicer pronicljivi in duhoviti kratki animacijski filmi Izarja Lunačka, ki pa učinkujejo zelo samozadostno, saj je razen občasnih avtoričinih posegov, ko v animacije »vstopa« s svojim imaginarnim in fizičnim telesom, težko najti povezavo z drugimi prvinami preobloženega brikolaža, v katerem se na samem koncu na velikem platnu pojavi celo animacija rumene podmornica Beatlov, medtem ko se avtorica kot plavalka pred ekranom » potaplja« v projekcijo.

Performans The End je prenasičen sklop sekvenc z nejasnim vključevanjem najrazličnejših žanrov, kot bi sicer zelo nadarjena avtorica v svojem doslej najdaljšem projektu želela obdelati medij perfomansa z vseh koncev in plati. Od odrske norosti, ki ni premišljena in izvedbeno artikulirana, pa bolj kot kaj drugega ostaja predvsem kaos.

Iz torkove tiskane izdaje Dela