Tiskane izdaje
Kakorkoli pogledaš, najimenitnejše čevlje še vedno izdelujejo v Italiji. Tudi tiste s podpisom Manola Blahnika, ki je tako zelo osvojil stopala (in redno prazni denarnice) slavnih žensk, da je po nekaj izdanih knjigah o njegovem življenju in delu očitno napočil čas še za dokumentarno pripoved na velikem platnu v režiji njegovega dolgoletnega prijatelja Michaela Robertsa.
Film Manolo: Kralj čevljev, ki se utegne tudi največjim modnim navdušencem zazdeti kake pol ure predolg, je prišel tudi že v slovenske kinematografe, a bolj kot prevedeni naslov radovednost pritegne izvirni, ki Manola predstavlja kot fanta, ki je izdeloval čevlje za kuščarje. Manolova mati je bila Španka, oče Čeh, na prvi pogled nič kaj posebno družinsko ozadje, a Manolova življenjska zgodba se je eksotično zapletla že pri rojstvu oziroma dejstvu, da je živel in odraščal na Kanarskih otokih.
Na njihovem vrtu je mrgolelo kuščarjev in ti so ga navdajali z domišljijo, da jim je iz srebrne folije, v katero je bila zavita čokolada, izdeloval čevlje. Umetniški dar je podedoval po materi, ki si je prav tako sama okraševala čevlje, in tudi študij je izbral v tej smeri. Umetnost in jezike je študiral v Ženevi, eno poletje je delal za Organizacijo združenih narodov, kjer pa mu niti približno ni bilo všeč, nato se je leta 1965 preselil v Pariz in si obetal delo scenografa. Nikoli ni bil tih fant, zaupa z velikega platna gledalcem. To pa mu je pozneje gotovo bolj koristilo kot škodovalo.
Blahnikovi čevlji so predmet poželenja številnih najvplivnejših žensk iz modnega sveta.
Za njegovo kariero je bil odločilen obisk New Yorka leta 1970 oziroma srečanje s takratno urednico ameriške izdaje Vogua Diano Vreeland, ki ji je pokazal svoje skice za gledališče, ta pa je na njegovih risbah opazila čevlje in ga spodbudila, naj se osredotoči nanje. Čevljarske obrti se je priučil; obiskoval je tovarne in se pogovarjal s tamkajšnjimi upravljavci strojev, krojači in izdelovalci kopit, leta 1971 je v Londonu začel čevlje izdelovati tudi sam. A že pri prvi kolekciji Quorum Black Magic, ki sta jo leto pozneje ustvarila z znanim britanskim oblikovalcem tistega časa Ossiejem Clarkom, bi se njegova kariera lahko tudi končala. Ker se je Blahnik vsega, kar je vedel o čevljih, namesto v šoli naučil v tovarnah, so se hitro pokazale posledice pomanjkljivega tehničnega znanja, ki pa ga na srečo niso veliko stale, ampak nasprotno – nanj preusmerile pozornost modnega sveta. Čevljem s tanko gumijasto peto brez kovinske opore niso bile kos niti manekenke, saj je bilo v njih zelo težko in boleče hoditi, toda ta specifična, zvirajoča se hoja je dajala vtis, da gre za novost, nov način hoje po modni brvi.
Leta 1973 je Manolo Blahnik odprl prvi butik v londonski četrti Chelsea in pri tem v resnici kar nekaj tvegal, saj se je oblikovanja zašiljenih salonarjev z visoko peto in nizkih natikačev lotil v časih, ko so jim vladali okorni čevlji z debelimi podplati, množično izdelovanje čevljev s podpisom oblikovalca pa tudi ni bil posel, ki bi veliko oziroma če sploh kaj obetal. Toda v razcvetu hipijevstva je bil Blahnik tudi zaradi svojega dandyjevskega sloga oblačenja že sam po sebi magnet in leta 1974 se je v modno zgodovino vpisal kot prvi moški na naslovnici britanskega Vogua.
Manolo in Naomi Campbell.
Tudi njegovi salonarji BB so v trenutku postali klasika in že v 80. letih so manekenke na brveh Calvina Kleina, Yvesa Saint Laurenta in Isaaca Mizrahija stopale v Manolovih čevljih, kuščarje pa so tako začele zamenjevati princese in pop zvezdnice. Nekega dne, bilo je leta 1993, je valižanska princesa Diana zavila v Blahnikov butik po božično darilo. Čeprav je zaradi svoje višine običajno hodila v nizkih čevljih, si je takrat izbrala črne salonarje in jih skupaj s črno obleko širokega seksi izreza (oblikovalke Christine Stambolian in znano pod vzdevkom maščevalna), oblekla za poletno zabavo v galeriji Serpentine leta 1994. Bilo je istega dne, ko je princ Charles na televiziji priznal svojo ljubezensko afero s Camillo Parker Bowles.
Leta 1993 se je v modno in Manolovo osebno zgodovino vpisal še en dogodek – modna revija enega njegovih najljubših modnih oblikovalcev Johna Galliana. Prisiljen bi bil izpustiti sezono, če se ne bi njegovi prijatelji povezali in predstavili njegove zamisli za jesen in zimo 1994. Članica pariške visoke družbe São Schlumberger mu je modno brv odstopila kar v svoji imenitni hiši sredi Pariza, manekenke, med drugim Kate Moss, Linda Evangelista, Naomi Campbell in Carla Bruni, ki so nastopile brezplačno, so oblekle Gallianove kreacije, Blahnik pa je za to priložnost ustvaril posebne črno-bele natikače s peto s pomenljivim imenom Agatha. Kmalu zatem je Galliano dobil službo pri Givenchyju in tako postal prvi britanski oblikovalec na čelu francoske modne hiše.
Serija Seks v mestu. Foto: Promocijsko gradivo
Konec 90. let je Blahnikovo slavo dodatno podžgala televizijska serija HBO Seks v mestu z glavno junakinjo Carrie Bradshaw, ki je bila fanatično zaljubljena v Manolove čevlje (v enem najznamenitejših prizorov lopov na cesti od nje zahteva manolke, zato ga roteče prosi, naj tega ne zahteva, saj da so to njeni najljubši čevlji). Kot je Blahnik povedal v enem od pogovorov, so bili pisateljici Candace Bushnell, po pisanju katere so posneli televizijsko serijo Seks v mestu, njegovi čevlji zelo všeč, naslednja stvar, ki jo je izvedel, pa je bila novica, da je po njeni zaslugi v središču ženskih pogovorov. »Laskalo mi je, toda to se mi zdi tako zelo daleč. Življenje se je popolnoma spremenilo. Nihče več nima časa, da bi posedal naokrog, pil koktajle in se pogovarjal o ljubezenskih razmerjih,« je ugotavljal že pred nekaj leti. Šokiran je bil tudi nad slavo, ki se ga drži od takrat; ženske so pripravljene stati v dolgih vrstah, da bi se jim podpisal na njihov par. Že leta 2000, denimo, so v Neiman Marcusu prodali 30.000 parov manolk na leto, čeprav se njihova cena pri 500 ameriških dolarjih šele začenja.
Novo tisočletje je prineslo nov izziv z več kot dve stoletji staro modno ikono – Marijo Antoaneto v filmu Sofie Coppole, ki je imela na vprašanje, katerega čevljarja bi si v današnjih časih izbrala slavna (primožena) francoska vladarica, le en odgovor – Manola Blahnika. Blahnik, ki je zaljubljen v čevlje iz 18. stoletja, je pregledal vladaričino obutev na starih slikah in ji vdihnil sodoben videz, kostumografija, pod katero se je podpisala Milena Canonero, pa je leta 2006 prejela tudi oskarja.
Stara modna ikona Marijo Antoaneta v filmu Sofie Coppole. Foto: Promocijsko gradivo
Blahnikovi čevlji so predmet poželenja številnih, tudi najvplivnejših žensk iz modnega sveta. Nastopajoče v dokumentarnem filmu od urednice ameriškega Vogua Anne Wintour, modne oblikovalke in oblikovalke nakita Palome Picasso, supermanekenk Iman in Naomi Campbell do pevke Rihanne ga poveličujejo, saj da so njegovi čevlji kljub vrtoglavi peti še vedno udobni za nošenje. Anne Wintour pove, da se ne spominja, kdaj je nazadnje nosila čevlje koga drugega, po mnenju Naomi Campbell je kralj čevljev, Iman pa pravi: »Ni nobenega Manola Blahnika. Je samo Manolo. Vsaka ženska ga pozna. Tudi moja hči ve, kdo je Manolo.« Mimogrede, manolke nosi tudi Melania Trump, ki se je, ker jih je obula ob obisku v mestu Huston, ki ga je prizadel orkan Harvey, znašla na tnalu ostrih kritik, vendar se ji je v bran postavil tudi slavni čevljar.
A Manolo, ki je za svoje delo že od konca 80. let prejemal številna stanovska priznanja in tudi odlikovanja različnih držav, je kljub vsej slavi predvsem mož, ki ga je delo povsem posrkalo. Je rokodelec, ki kopita in pete čevljev dokonča s svojimi rokami, v ospredje pa postavlja počutje žensk oziroma njihovo udobje. »Najbolj me veseli, kadar čas preživljam v tovarnah. To se sliši zelo žalostno, toda to je edina stvar, ki jo res ljubim.«
Živi sam, saj ni človek za razmerja. Ne more si predstavljati, da bi se moral z nekom ves čas pogovarjati ali se zbujati in dihati ob nekom, to se mu zdi zelo necivilizirano. Namesto v ljudi je zaljubljen v umetnost.
Od leta 1981 živi v mestu slavne pisateljice Jane Austen, v Bathu v Veliki Britaniji, ki jo že od nekdaj šteje za svoj dom, saj je bil njegov oče velik anglofil, nor na Winstona Churchilla.
Samega sebe opisuje za starokopitnega, in čeprav je ekstravagantnega duha, se mu zdi obsceno kupovati preveč. Živi kot menih in nosi enaka oblačila že štiri desetletja, sovraži elektronsko pošto, čeprav internet opisuje za čudovitega. Uporablja ga za nakupovanje redkih knjig in gledanje serije Hiše iz kart.
Foto: Promocijsko gradivo
Ker spi le nekaj ur na noč, je to tudi čas, ko riše čevlje. Tako se rojevajo novi. To je njegov oblikovalski proces. Prisega na salonarje, zanj so čevlji s polno peto odurni, saj kvarijo žensko silhueto in pogršajo tudi najlepše ženske noge. Dopušča jih samo s tako dolgo obleko, da jih prekrije. Po njegovih besedah je iz čevljev težko razbrati veliko o človeku. Tudi sam ga najprej pogleda v oči, šele potem v noge.
Za portal Women's Wear Daily je povedal, da ga vselej čaka zelo veliko stvari, tudi v zvezi z gostovanjem njegove retrospektivne razstave Manolo Blahnik: umetnost čevljev po svetu. Ko je na začetku leta gostovala v muzeju v palači Morando v Milanu, so se mu v tamkajšnjem hotelu Fourseasons, ki je njegov drugi dom že več kot dve desetletji, ko v bližnjih tovarnah izdelujejo vzorčne primerke njegovih kolekcij, poklonili s posebno ponudbo za goste in mu naročili omejeno serijo hotelskih copat z njegovim podpisom. V filmu gledalci spoznajo tudi osivelo sobarico, ki pozna vse njegove želje. Ko so ga v enem od pogovorov vprašali, kaj vse si še želi početi v življenju, pa še ni, je odgovoril, da toliko reči, da bi samo za njihovo naštevanje porabil veliko časa. Ko se bo še malo postaral, si želi izdelovati kipe.
